Ko od stresa škrtajo zobniki

Med 21. in 27. aprilom 2012 bo mednarodni teden downshiftinga. Čeprav ta angleški izraz lahko prevedemo kot prestavljanje v nižjo prestavo, tukaj ne nastopa kot del vozniškega izrazja, ampak v prenesenem pomenu, v katerem označuje družbeno gibanje, ki stremi k upočasnjevanju (pre)hitrega sodobnega življenja. Njegovi pristaši zavestno izbirajo preprostejši in skromnejši življenjski slog, ki nemara ne ponuja vsega udobja in razkošja, a zagotavlja zavetje pred delovnim stresom in podivjanim potrošništvom ter materializmom.

»Downshifterji« niso puščavniki, ki bi goli živeli v jamah, ampak iščejo prijaznejše razmerje med količino dela in njegovimi plodovi ter prostim časom, ki ostane za njihovo použivanje. Čeprav imajo vsled tega manj denarja, pa ne gre za odrekanje, saj spremenijo tudi vrednote in merila o življenjski sreči. Če komu več pomenijo zadovoljujoče ure pomenkovanja v krogu družine kot družbeni položaj, ne bo jadikoval, ker v garaži ni prestižnega jeklenega konjička in v omari ni oblačil z označbami slovečih oblikovalcev. Namesto tega svojo srečo gradijo na izpolnjujočih medosebnih odnosih in notranji rasti. Gre za precej ohlapno gibanje, ki nima strogih pravil, njegovo osnovno miselnost lahko vsakdo prilagodi svojim potrebam. Za nekoga je življenje v nižji prestavi, da se odpove službi in gre živet na kmetijo, za drugega že to, da dela kak dan v mesecu manj.

Gibanje se je rodilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in ima številne privržence zlasti v Združenih državah Amerike, v Veliki Britaniji, Avstraliji in na Novi Zelandiji. Mednarodni teden dajanja v nižjo prestavo je zamisel, porojena na zelniku Angležinje Tracey Smith, predane downshifterke in avtorice Manifesta downshiftinga, ki se preživlja s pisanjem o tovrstnem življenjskem slogu. Prvič je takšen teden organizirala že leta 2004, tedaj le v Britaniji, zaradi odmevnosti pa je pozneje postal mednaroden. Njegov namen je opozarjati ljudi na filozofijo manj je več in jih spodbuditi, da bi tudi sami vsaj za en teden pobegnili iz začaranega kroga dela in zapravljanja ter se poskusili vesti bolj skromno in ekološko naravnano ter več časa preživeli med ljubimi osebami. Sliši se preprosto, a večina nas ne živi več tako.

Čas namesto denarja

»Z možem sva živela običajno predmestno življenje: jaz sem doma vzgajala tri majhne otroke, Ray se je vozil daleč na delo v London. Zjutraj je v slovo poljubil otroke, še speče v postelji, in ko se je vrnil, jih je poljubil, ko so že znova spali. Naša življenja so tekla po vzporednih tirih, kar je bilo zelo nezadovoljivo,« zagovornica downshiftinga Smithova opisuje svoje nekdanje življenje. Začela je razmišljati o drugih možnostih in odkrila, »da manj ko potrošimo, manj časa bo moral mož biti stran ter služiti denar in več časa bomo lahko skupaj kot družina. Sprejeli in uživali smo živeti z manj, saj nam je to dalo nekaj veliko dragocenejšega: čas. Pozneje smo se preselili na 200 leto staro napol podrto kmetijo in se odpravili na pot bolj ali manj samozadostnega in preprostega življenje. O tem sem začela pisati, saj sem spoznala, da bi ljudje lahko imeli od tega korist, ne da bi se kamor koli preselili.«

Poglejmo si nekaj osnovnih načel življenja v nižji prestavi, kot jih je zapisala Smithova v manifestu. Najprej se je treba odpovedati miselnosti kupi zdaj, plačaj pozneje, obrzdati dolgove in se posloviti od kreditne kartice. Več denarja ko porabimo, dlje bomo morali delati, da ga bomo zaslužili. Najboljše reči v življenju so zastonj; treba se je znova naučiti prave vrednosti denarja in živeti v okviru svojih zmožnosti.

Vsakdo si lahko kdaj izbori nazaj nekaj časa zase. Ko spremenimo pogled na to, kako ga najbolje porabiti, se nam odpre popolnoma nov svet. Kaj se je zgodilo z igranjem družabnih iger, branjem, pogovori in druženjem z družino? Pozabili in zanemarili smo te preproste dejavnosti in tople užitke, ki jih prinašajo, in to zastonj. Kaj je smisel bogastva, če ga nimaš časa trošiti? Čas je najpomembnejši dar, preživljajmo ga kakovostno z ljudmi, ki nam največ pomenijo. »Zavezujem se, da bom upočasnil svoje življenje, ga dal v nižjo prestavo zavoljo mojega zdravja, blaginje, okolja in vseh okoli mene, ki jih iz srca ljubim,« je še slovesno zapisala v manifestu.

Osnovna načela gibanja so upočasniti življenjski ritem in pomenljivo izkoristiti pridobljeni čas (najraje z družino in prijatelji) ter ne zapravljati denarja v tri dni. Namen tega je pobegniti iz začaranega kroga dela in potrošnje, ki ženeta drug drugega. Več delamo, da več potrošimo, in več kot potrošimo, še več moramo delati. Medtem pa se nam nabira krama, ki nam v resnici ne pomeni veliko. Za marsikoga stres zaradi dela, pritiski nadrejenih, dolga vožnja na delovno mesto in podobno preprosto niso vredni denarja.

V praksi dajanje v nižjo prestavo pomeni predvsem, da se manj dela, seve tudi manj zasluži in zato tudi manj porabi, a da se pridobljeni čas dobro porabi. A »upočasnjevalci« še zdaleč niso leni in sebični zaradi tega početja. Če to storiš, »moraš delati bolj trdo kot prej in biti precej podjeten, da ti znese – razlika je v tem, da si sam daješ ritem«, razlaga Smithova. Tako se izpad dohodka uravnovesi s tem, da se denimo odpovemo avtomobilu in več hodimo peš, kolesarimo ali uporabljamo javni prevoz. Prihranimo tudi tako, da sami pridelamo in skuhamo več hrane, predvsem pa z omejevanjem potrošnje. Pri tej moramo osvojiti filozofijo, da ne kupujemo za osebno zadovoljstvo ali pomiritev trenutnih nagibov, marveč le tisto, kar zares potrebujemo, in da damo uporabnosti prednost pred prestižem. Stroške najprej režemo pri storitvah, ki bi jih lahko sami opravili, pa jih po navadi preložimo na druge, ker nimamo časa, denimo prebeliti stanovanje ali oprati avtomobil.

Varčno in samozadostno

Zamisel, da bi vse življenje preživeli tako, in to še v plavanju proti toku večinske družbe, ki je obsedena z materializmom in meri vse z metrom premoženja, je, iskreno povedano, zastrašujoča. Veliko bolj obvladljiv zalogaj pa je prestaviti v nižjo prestavo vsaj za en teden in tako malo dobiti vpogled v možnost drugačnega bivanja. Seve ni nujno to storiti ravno med 21. in 27. aprilom, tega se lahko lotimo kadar koli. Oglejmo si nekaj nasvetov Smithove za takšno enotedensko življenje v počasnejšem ritmu.

Naredimo podroben seznam svojih običajnih nakupov, ki jih opravimo v enem tednu, nato ga podrobno preglejmo in z njega črtajmo vsaj tri nepotrebne reči. Zanesljivo jih je na njem vsaj toliko. Vprašajmo se, kaj res potrebujemo, kaj pa zgolj zadovoljuje naše muhe ali pa smo se prepričali – ob prilizujočem prišepetovanju oglaševalcev –, da si to zaslužimo in da gre zgolj za nedolžno razvajanje. Če zmanjšaš skušnjavo, zmanjšaš stres, meni Smithova. Korak naprej je, da uporabimo tudi reči iz druge roke ali razmislimo, kako bi lahko nekaj nekoristnega reciklirali ali uporabili na drugačen način. Stvari, ki nam ne bodo več prišle prav, recimo stare igrače in oblačila, podarimo dobrodelnim organizacijam. Tako ne bomo le očistili doma, marveč naredili še nekaj dobrega.

Zelo pomembno je tudi, čeprav le za drobec, okusiti slast samozadostnosti. Če imamo možnost, si lahko uredimo svojo zelenjavno gredico ali pa vsaj lonček z začimbnicami na okenski polici bloka. Naučimo se vlagati zelenjavo in narediti marmelado, speči kruh. Poskusimo en teden kuhati vse obroke in ne jesti v menzah ali restavracijah. Že občutek, da nismo popolnoma odvisni od trgovin, je slasten, da ne govorimo o kakovosti in okusu domačega pridelka. Če sestavin ne moremo sami pridelati, po možnosti uporabljajmo takšne, ki so sezonske, pridelane pri nas, in to prijazno do narave.

In za konec še najpomembnejši nasvet: v tednu, prevoženem v nižji prestavi, si vzemite vsaj en delovni dan prosto in ga preživite s tistimi, ki jih imate radi. Ob večerih izklopite televizijo in čas namenite družini.