V tej luči, menijo znanstveniki, so psihološki učinki vere v znanost primerljivi s psihološkimi učinki vere v nadnaravno bitje, stvarnika, če hočete.
Ateistom vera v znanost pomaga, da se zmorejo kosati z življenjskimi težavami in problemi in se pri tem ne počutiti tako hudo, kot bi se brez nje. Znanost jih pomirja in teši, z njeno pomočjo zmorejo osmisliti svet, življenje in svoje nadloge oziroma lažje shajati z njimi, kažejo izsledki študije, ki so jo opravili na Univerzi v Oxfordu.
»Ko smo ljudi, ki so sodelovali v raziskavi, izpostavili izzivom, ki so v njih vzbujali stres in tesnobo, se je v njih okrepila vera v znanost,« razlaga dr. Miguel Farias, ki je vodil raziskavo na oddelku za eksperimentalno psihologijo na oxfordski univerzi. »Ko smo preverjali verovanje v znanost, se nismo ravnali po tem, ali je znanost utemeljena sama po sebi, ampak po tem, kolikšno težo in pomen ji posameznik pripisuje, kakšno vlogo ima v njegovem življenju. Večina namreč jemlje znanstvena poročila kot zanesljiv vir vedenja o svetu, nekateri pa povrhu verjamejo, da je znanstvena metoda superiorna metoda odkrivanja in spoznavanja, zbiranja znanja. Še več, zanje je edina prava pot pridobivanja razlag o delovanju sveta in življenju na splošno. Menijo, da ima sama po sebi edinstveno, temeljno vrednost. Tak pogled na znanost, ki ga imajo nekateri ateisti, pa je pravzaprav primerljiv s pogledom, ki ga imajo verni na svojo religijo.«
Povedano drugače, psihološki učinki verovanja v znanost so primerljivi s psihološkimi učinki religijskega verovanja, seveda pa to nujno ne pomeni, da je mogoče narediti enačaj med znanstveno in religijsko izkušnjo. Raziskovalci domnevajo, da njihovi izsledki izpostavljajo temeljno človekovo nagnjenje ali pripravljenost, da v nekaj verjame, pa kar koli to že je. Potrebuje vero, ker mu to pomaga živeti.
»Ni zgolj verovanje v Boga tisto, kar človeku omogoči psihološke koristi, recimo uteho, ampak verovanje na splošno,« pravi dr. Farias. »Videti je, da smo ljudje nagnjeni k temu, da gojimo vero, to pa pomeni, da se tudi ateisti trdno oklepajo nekaterih prepričanj zato, da dobijo pomiritev in tolažbo. Od vernikov se poglavitno razlikujejo le po tem, da niso zavezani prepričanju o obstoju nadnaravnega, ampak o obstoju nenadnaravnega.«
Rešitve za
vse probleme
Iz izsledkov drugih raziskav je znano, da versko prepričanje človeku pomaga pri spoprijemanju s stresnimi razmerami in s tesnobnostjo. Oxfordski raziskovalci pa so hoteli preveriti še, ali to velja samo za versko prepričanje ali za prepričanja na splošno.
V študiji sodelujočim študentom oxfordske univerze so dali izpolniti vprašalnik, s katerim so hoteli oceniti njihovo verovanje v znanost. Prostovoljci so morali odgovoriti, koliko se strinjajo z desetimi naštetimi trditvami na lestvici od ena do šest, pri čemer je bila ena sploh se ne strinjam, šest pa zelo se strinjam. Med trditvami so bile: »Znanost ponuja vse odgovore na to, iz česa je sestavljena resničnost, znanost lahko ponudi rešitev za vse probleme, s katerimi se človek sooča, znanstvena metoda je edina zanesljiva pot do znanja, znanost ponuja boljše razumevanje vesolja kot religija in razumno lahko sprejmemo kot resnično samo to, kar je znanost potrdila kot resnično.«
Vprašalnik je izpolnilo sto študentov, ki so bili tudi veslači, med njimi je bilo 52 takšnih, ki so imeli pred seboj naporno tekmovalno regato, in 48 takšnih, pred katerimi je bil zgolj navaden trening. Veslači v prvi skupini, so ocenili znanstveniki, bodo torej bolj v stresu in tesnobni, saj je pred njimi pomemben nastop.
Ko so pregledali izpolnjene vprašalnike, so odkrili, da je bilo verovanje v znanost pri veslačih pred tekmo veliko močnejše kakor pri onih, pred katerimi je bil običajen trening. Zanimivo je tudi, da se nihče izmed sodelujočih ni označil za vernika.
V drugem poskusu je sodelovalo 120 ljudi, ki so jih znanstveniki naključno razdelili v dve skupini po 60. One v prvi so prosili, naj napišejo, katera čustva in misli se v njih vzbudijo, ko razmišljajo o svoji smrti, druge pa so prosili, naj opišejo zobobol. Izbira nalog je temeljila na poprejšnjih raziskavah. Iz njih so namreč strokovnjaki izluščili, da razmišljanje o lastni smrti človeka napelje na to, da izkusi eksistenčno tesnobo. Po nalogi so vsem dali izpolniti vprašalnik, s katerim so preverili moč njihove vere v znanost. Ljudje, ki so bili naprošeni razmišljati o lastnem koncu, so, po pričakovanjih, izrazili tudi trdnejšo vero v znanost kot oni, ki so opisovali samo zobobol.
Raziskovalci ocenjujejo, da izsledki obeh raziskav potrjujejo domnevo, da se verovanje v znanost okrepi, ko se ateist znajde v izzivalnih posvetnih okoliščinah, ki v njem vzbujajo stres in tesnobo. Menijo, da omenjeno verovanje ljudem, ki niso religiozni, pomaga pri kosanju z njim nenaklonjenimi razmerami. Dr. Farias pristavlja, da bi bilo treba raziskovanje nadaljevati. Zanimivo bi bilo, denimo, preveriti, ali okrepitev verovanja v znanost v človeku pred nekim izzivom res pripomore k temu, da se v njem hitreje razblinita stres in tesnoba. Z drugimi besedami, ali zmore takšna vera pri ateistih enako učinkovito zmanjšati stres in tesnobo kot vera v nadnaravno pri vernikih, kar so različne študije že potrdile.
