Med najstarejšimi knjižnimi prevarami je Konstantinova daritev, besedilo, ki naj bi ga spisal Konstantin I., prvi krščanski rimski cesar, ki je vladal v četrtem stoletju. Po njem ga je papež Silvester I. krstil in ga ozdravil gobavosti, cesar pa mu je v zahvalo podelil oblast nad Antiohijo, Aleksandrijo in Jeruzalemom ter pravico, da tako kot on nosi krono in škrlatno ogrinjalo. Z besedilom so vse do 18. stoletja dokazovali, da moč papežev prekaša moč posvetnih vladarjev, čeprav je bilo že leta 1440 dokazano, da je zgodba iz trte izvita, sestavil jo je neki neznani Grk ali Rimljan več stoletij za Konstantinom v polomljeni latinščini.
Politično motiviran je bil tudi Herman Goedsche, ki je v 60. letih 19. stoletja spisal Protokole zionskih starešin in jih pripisal »judovskim starešinam«. Besedilo, ki odkriva judovsko zaroto o tem, kako prevzeti svetovno oblast, je postalo priljubljeno na začetku 20. stoletja. Z njim, čeravno v njem mrgoli bedarij, denimo, da se pri judovskih praznikih uporablja kri krščanskih otrok, so opravičevali sovraštvo do Judov. Med drugimi ga je cenil industrialec z antisemitskimi nagnjenji Henry Ford, nanj se še danes sklicujejo ljubitelji teorij zarot, čeprav je bilo že leta 1921 dokazano, da je izmišljen.
Prevaranti izmišljotine pogosto predstavijo kot pozabljena dela slavnega, a že pokojnega pisca. Ponarejevalec William Ireland je konec 18. stoletja pri rosnih 19 letih prepričal učenjake, da je v starem zaboju, ki ga je dobil od nekega prijatelja, našel neodkrita ljubezenska pisma in rokopise Williama Shakespearja. Ko je javnost toplo sprejela pisma, je »našel« še izgubljeno dramo Vortigern in Rowena ter jo dal leta 1796 celo uprizoriti. Igra je pogorela, prevaranta pa je razkrinkal Edmond Malone.
Na pozabljena dela slavnega, čeravno zloveščega avtorja, so leta 1983 domnevno naleteli tudi pri nemški reviji Stern: njihov novinar Gerd Heidemann, so objavili, je odkril dnevnike Adolfa Hitlerja. Našli naj bi jih kmetje v razbitini letala, ki naj bi 62 dnevnikov o obdobju med letoma 1932 in 1945 odpeljalo na varno tik pred koncem vojne in Hitlerjevim samomorom, a je strmoglavilo. Stern je za dnevnike, katerih pristnost je potrdilo več priznanih zgodovinarjev (kljub neumnim vnosom, kot je »bil cel dan na nogah« ali »ne smem pozabiti priskrbeti vstopnic za olimpijske igre za Evo Braun«), odštel milijone mark. Kmalu po objavi vesti je analiza papirja in črnila pokazala, da sta sodobna, raziskava pa je naposled pripeljala do ponarejevalca Konrada Kujaua. On in Heidemann sta bila zaradi prevare kar nekaj časa za zapahi.
Izmišljeno
trdo življenje
Še predrznejši je bil pisec Clifford Irving, ki je poskušal založbi prodati lažno avtobiografijo še živečega ekscentričnega milijarderja Howarda Hughesa, letalskega in filmskega mogotca. Računal je na to, da bogataš, ki je živel daleč od oči javnosti, saj se je že 1958. umaknil iz javnega življenja in se ni pustil ne intervjuvati ne slikati, ne bo namenil pozornosti njegovi nakani. Leta 1971 je Irving svoji založbi omenil, da je Hughes navezal stik z njim, potem ko je menda prebral eno izmed njegovih knjig, v želji, da mu pomaga napisati avtobiografijo, da bi razčistil z vsemi govoricami in neresnicami, ki so krožile o njem.
Irving je v dokaz predložil ponarejena Hughesova pisma. Založniki so nasedli in mu plačali skoraj milijon dolarjev za izključne pravice do objave biografije. Irving jim je nekaj mesecev pozneje res postregel s knjigo. Prevara bi se nemara posrečila, če Hughes tik pred izidom ne bi prelomil svoje molčečnosti in javno zanikal, da bi kar koli vedel o Irvingu ali svoji biografiji. Lažna biografija ni bila objavljena, Irving je založbi vrnil denar in bil nekaj časa za zapahi. Izkušnjo je kljub temu dobro unovčil: napisal je knjigo o tem, kako je pisal lažno biografijo.
Knjigam s sočno vsebino domnevna resničnost da čar, ki ga kot čista fikcija nimajo. Spomini revne rejenke napol indijanske krvi Margaret B. Jones, ki je odraščala v revni četrti Los Angelesa z veliko tolp in nasilja ter se preživljala kot prenašalka drog, delo Ljubezen in posledice, so šli za med, dokler ni bilo odkrito, da jih je napisala Margaret Seltzer, premožna belka, ki je hodila na drage zasebne šole. Avtorico je razkrinkala kar sestra, ki je videla njeno fotografijo na ovitku knjige. Še bolj ironično, da je knjigo Šolanje Malega drevesa, ta govori o odraščanju indijanske sirote, ki se bojuje proti rasizmu, napisal beli pripadnik Ku Klux Klana Asa Carter.
Da bi dokazal, kako zelo je strmoglavil literarni okus, je novinar časopisa Newsday Mike McGrady leta 1966 s kolegi napisal načrtno slab roman, brez zgodbe, brez razvoja likov in brez jezikovnih veščin, a z veliko spolnosti. Zamisel: primestna gospodinja se možu za nezvestobo maščuje tako, da zleze v posteljo z vsemi poročenimi moškimi v soseski. Vsak kolega iz uredništva je napisal eno poglavje, pod godljo pa so podpisali izmišljeno pisateljico Penelope Ashe. Knjiga je, seve, postala uspešnica. Nekatere izmed sokrivcev je razjedala krivda, da služijo s prevaro, in resnica je kmalu prišla na plan, a delo se je potem še bolje prodajalo, po podatkih založnika so od objave do lani onkraj Atlantika prodali 400.000 izvodov pogrošnega romana.
