Kdor združi, ta bo našel

Veliko izmed dežel, ki jih je osvojil Aleksander Veliki, te so se od Sredozemlja in Nila razprostirale daleč na vzhod, vse do Inda in Amu Darje, po smrti velikega cesarja leta 323 pred našim štetjem ni ostalo pod eno oblastjo, marveč jim je vladalo več vojskovodij pokojnega vladarja. Že res, da niso bile več združene pod enim žezlom in niso imele skupne državniške administracije, in vendar so bile tesno povezane, povezovalni člen je bil namreč helenizem, zbir grške kulture, filozofije, astronomije in drugih tedanjih naravoslovnih znanosti.

Središče helenizma je bila Aleksandrija, mesto, ki je Atenam vzelo vodilno vlogo v znanosti in umetnosti. Ustanovil jo je Aleksander Veliki okoli leta 331 pred našim štetjem na zahodnem predelu Nilove delte, mesto se je še posebno razmahnilo do leta 285 pred našim štetjem, ko mu je vladal Ptolomej I. Soter, prvi v nizu vladarjev ptolomejske dinastije, položaj središča helenizma pa je ohranila vse do zadnje vladarice iz te dinastije, in sicer Kleopatre, ki je bila leta 30 pred našim štetjem prisiljena mesto predati Rimljanom.

Že dobro stoletje po ustanovitvi je bila Aleksandrija tedaj največje mesto na svetu, v katerem je živelo približno milijon ljudi. Ptolomej I. se je krepko trudil, da bi povečal njegov pomen in mesta – med drugim je z vseh koncev sveta povabil učenjake in osnoval Muzejon (Museion), ustanovo, ki je bila, če bi jo primerjali s sodobnim časom, nekakšna univerza in raziskovalni inštitut, skratka hram učenosti. Vladarjeva desna roka pri upravljanju te ustanove je bil Demetri iz Falerona, atenski državnik in pisec, ki je bil izgnan iz Aten.

Ustanovo – iz besede zanjo izvira sodobna beseda muzej – naj bi dokončal Soterjev naslednik Ptolomej II. Filadelf, ki je vladal do polovice 3. stoletja pred našim štetjem. Največja pridobitev Muzejona je bila knjižnica, v njej naj bi bilo že med vladavino prvega vladarja iz dinastije Ptolomejev med 400.000 in 700.000 papirusovih zvitkov, v obdobju rimskega Cezarja pa že 900.000. Po zgodovinskih virih je samo Mark Antonij Kleopatri podaril okoli 200.000 zvitkov iz Pergamske kraljevske knjižnice, hoteč nadomestiti škodo, ki je nastala med obleganjem pristanišča v Cezarjevem obdobju. Konec 4. stoletja je knjižnico uničil aleksandrijski škof Teofil po ukazu rimskega cesarja Teodozija.

Muzejon

V helenistični Aleksandriji so bile razmere silno naklonjene razvoju znanosti, posebno matematike in geometrije, astronomije, fizike, medicine, biologije in protoalkimije. Zadnja se je razvila pod vplivom grške filozofije in egipčanskih obrti, posebno za predelavo kovin. Obrtniške veščine aleksandrijskih zlatarjev in draguljarjev so pritegnile pozornost filozofov, učenjake so še posebno očarale veščine izdelovanja zlitin, ki so bile ceneni nadomestki žlahtnega zlata in srebra. Ker so bile zlitine, iz katerih so izdelovali razmeroma cenen nakit, tako podobne dragocenim kovinam, so jih imeli filozofi za potrditev Platonovega nauka, po katerem je mogoče neplemenite kovine spremeniti v plemenite, pa tudi Aristotelovega, ki je učil, da narava stremi k popolnosti, zaradi česar vse nepopolno v njej prej ali slej z naravnimi procesi postaja popolno.

Prvotnim aleksandrijskim alkimistom je bila torej grška filozofija spodbuda za številne poskuse, s katerimi naj bi neplemenite kovine spreminjali v plemenite, drži pa tudi, da filozofija ni dajala praktičnih napotkov za to, kako opraviti pretvorbo, zaradi česar so tedanji alkimisti naredili ogromno poskusov, zamisli zanje pa so jemali iz obrtniških znanj in veščin.

Pomembna prvina aleksandrijske protoalkimije je bila večstoletna tradicija egipčanskih svetišč, v katerih so svečeniki nadzirali pridelavo, taljenje kovin, plemenitih in neplemenitih, in njihovo predelavo, iz njih so izdelovali magične varovalne kipe in talismane. Po zapisih protoalkimista Zosima iz Panopolisa iz 3. stoletja našega štetja je bilo središče predelave zlata in srebra v Memfisu, in sicer tik ob svetišču, posvečenem bogu Ptahu, varuhu talilcev in zlatarjev. Ker je bila tovrstna obrt dobičkonosna za hram, nas ne sme presenetiti, da so svečeniki, ki so nadzorovali delo v delavnicah, skrbno varovali skrivnosti svoje obrti. Ker so opravljali tudi versko-magične obrede, za nameček pa so bili še astronomi, je seveda razumljivo, da je njihovo znanje o pridelavi in predelavi kovin dobilo mistični pridih.

Prva alkimistka

Pisec prvega dela o tem, kako narediti zlato in srebro, si je nadel ime po starogrškem filozofu Demokritu, ki naj bi živel med letoma 470 in 360 pred našim štetjem. Psevdodemokrit je v prvem stoletju našega štetja sestavil razpravo Physika kai mystika, O naravnem in mističnem, nanj so se sklicevali mnogi poznejši protoalkimisti, med njimi Marija Aleksandrijska, imenovana tudi Marija Židovka. O njenem življenju in delu je znano razmeroma malo, njeni spisi se niso ohranili, razen posredno, nanjo so se namreč v svojih delih sklicevali poznejši protoalkimisti, zlasti že omenjeni Zosim iz Panapolisa.

Sodobni zgodovinarji znanosti so prepričani, da je Marija Aleksandrijska zgodovinska osebnost, saj sicer poznejši učenjaki ne bi s tolikšnim spoštovanjem opisovali njenih dosežkov, kot so jih. Izumila naj bi več alkimijskih pripomočkov, med njimi je najpomembnejša tako imenovana vodna kopel, ki je bila namenjena blagemu segrevanju snovi. Natančno jo je opisal srednjeveški alkimist Arnold iz Villanove, imenoval pa jo je balneum Mariae, torej po slavni protoalkimistki.

V delu Kitab al Fihrist, arabskem alkimističnem delu, ki ga je v 10. stoletju objavil Ibn al Nadim, naj bi Marija Aleksandrijska prva uporabila izraz caput mortuum, dobesedno mrtva glava, ki pomeni brezvredno snov, nekakšen stranski produkt različnih alkimijskih procesov, zlasti beljenja ali posrebrenja (leukosis) in porumenenja ali pozlatitve (xanthosis). Prvi postopek je utemeljen na drobljenju snovi, drugi na strjevanju. Njej je pripisana tudi umetnost ustvarjanja zlata iz korena mandragore, rastline, ki naj bi imela magične moči.

Njeni nasveti za alkimijske pretvorbe danes zvenijo kakor pitijske prerokbe. Naštejmo le dve. Združi moško in žensko, pa boš našel, kar iščeš. Eno postane dva, dva postane tri in iz tretjega pride eno, ki je četrto. Kot zanimivost še podatek, da je zadnjo misel pod drobnogled vzel psiholog in filozof Carl Gustav Jung. Po njegovem je trditev dobra prispodoba za individuacijo, razvoj posameznika s preraščanjem nasprotij med osebnostnimi komponentami.