Po ljudskem izročilu je žaba nečista žival, sorodnica kač in druge golazni. Ponekod so verjeli, da je mati kače, ki ponazarja zdravilstvo, drugod, da se žaba, ki sedem let ne vidi sonca, spremeni v zmaja. Belorusi so verjeli, da je strupena, celo bolj kakor kača, a človeka ne bo ugriznila, saj ji je bog to od stvarjenja sveta naprej strogo prepovedal.b Po srbskih in makedonskih pravljicah je žaba pravzaprav dekle, ki jo je nekdo začaral v žival. Zaradi podobnosti žabjega kraka s človeško roko so v Ukrajini verjeli, da je bila nekoč ženska, zato naj bi bilo v hiši veliko žab, če je na božič, veliko noč ali druge večje praznike na obisk prva prišla gostja. Po ruskih legendah so nastale iz ljudi, ki so se utopili med vesoljnim potopom, ali pa iz svetopisemske faraonove vojske, ki se je utopila v vodah Rdečega morja. Ker jih bo bog nekoč spet spremenil v ljudi, je pobiti žabo greh.
Dvoživka ponazarja ljubezen in zakon
V ruski pripovedki popotnik ponoči v spalnici srečnega zakonskega para vidi žabo, ki skače zdaj na moža, zdaj na ženo. Z njeno pomočjo so čarali za ljubezen. V Ukrajini je mladenič, ki je hotel osvojiti mladenko, ravnal tako: ob sončnem zahodu je šel v močvirje, kjer je ujel prvo žabo, ki se je oglasila. Nato jo je prebodel z iglo, v kateri je bil sukanec, naposled pa taisto iglo z nitjo vred potegnil skozi krilo izbranke. V Rusiji so šla dekleta, ki so se hotela omožiti, do mlake, posnemala skoke žab v njej, nato pa z golo zadnjico na rahlo »sedla« nanjo. Še ena zanimivost: za dekle, ki je zanosilo pred poroko, so dejali, da se je najedla žab. Kadar na Poljskem vidijo žabo v hiši, ji zaželijo večni mir, saj verjamejo, da je v resnici duša otroka, ki je zapustil ta svet, preden je bil krščen. Prepovedano jo je bilo ubiti, saj bi kršitelju lahko umrla mati ali pa bi preminil ta, ki jo je pobil. Pobijanje žab in druge golazni je bilo kdaj tudi zaželeno, saj so tako klicali dež. Predvsem vzhodni Slovani so jih med daljšo sušo lovili, pobijali in obešali na drevesa, metali v vodnjake ali vlekli v opanku čez vas, kajti to naj bi prineslo dež.
Klicanje dežja
Pri mnogo slovanskih narodih sta žaba in kača varuhinji hiše. Slovaki so verjeli, da je v vsakem domu žabja gospodinja, v Bosni pa, da žaba pri hiši poskrbi, da krave dajejo mleko. Podobo dvoživke si kdaj nadene tudi hišni duh domovoj ali pa, prav nasprotno, čarovnica, ki se tako vtihotapi v hlev in kravam vzame mleko. Dekleta, ki so jih starši v Rusiji prekleli ali so umrla nekrščena, naj bi se spremenila v žabo kravarico, ki ponoči pride iz vode in molze krave. Po pripovedki iz okolice Krakova pod dvema lipama živi žaba s človeškim telesom, ki ji na veliki petek prinesejo blagoslovljeno zelenje, da krave dajejo obilo mleka. Mleko je pogosto prisotno tudi v bajkah o tem, kako žabe delajo škodo in da jih je prepovedano ubijati, saj bi kravam sicer lahko presahnilo mleko. Mrzlico so poskušali lajšati z mlekom, v katerem so skuhali žabo. Če so spomladi žabo slišali regljati na postni dan, so dejali, da bodo krave poslej dajale več mleka.
Po žabjem regljanju so napovedovali tudi vreme: Bolgari in Makedonci so se povaljali po tleh, ko so prvič zaslišali žabo, da jih ne bi bolel hrbet, na Poljskem so pokleknili in molili, Srbi in Ukrajinci pa so to počeli, da bi pregnali bolhe.
V zvezi z žabami se pogosto pojavlja motiv slepote – kdor bi jo ubil, bo oslepel. Če so Lužiški Srbi hoteli, da bi njihov sovražnik oslepel, so mu vrata namazali z žabjo mastjo. Enako naj bi se zgodilo, če mu žabja slina pride v oko. V ljudskem zdravilstvu so to mrzlokrvno bitje pogosto uporabljali za lajšanje mrzlice, ki naj bi bila simbolno povezana z ognjem in žarenjem. Da bi odstranili črve iz rane živali, so ji okoli vratu obesili živo žabo.
