V duhu prazničnega časa, ko smo drug drugemu bržkone zaželeli vse dobro, je marsikdo razmišljal tudi o svoji sreči. O stanju velikega duševnega ugodja, po katerem vsi stremimo in koprnimo, pa vendar si ga vsak od nas zamišlja po svoje. Nekatere osreči že sončen dan, nasmejan otrok ali klic prijatelja, drugi si srečo zamišljajo bolj otipljivo, stvarno, v obliki nakupa oblačila priznanega modnega oblikovalca, novega jeklenega konjička ali najsodobnejšega računalnika. A ne glede na to, kako si jo predstavljamo, za vse nas velja star pregovor, da sreča človeka sreča, ujeti se je ne da.
Na to že dlje opozarjajo različni strokovnjaki
Iskanje sreče za vsako ceno naj bi bilo kot bob ob steno, jalovo početje, pojasnjujejo. Tako prizadevanje človeka privede do tega, da postane lahkomiseln in prezre mogoče negativne posledice svojih odločitev. Prevelika zaverovanost v željo, da bi bili po vsej sili srečni, lahko vodi v razočaranje v življenju tukaj in zdaj. V lovu na nedosegljivo lahko človek izgubi stik z resničnostjo, poudarja Iris Mauss, socialna psihologinja z univerze v Berkeleyju.
Maussova in njeni sodelavci so z več raziskavami dokazali, da imajo ljudje, ki na prvo mesto v svojem življenju postavljajo srečo, več možnosti, da jih doletijo duševne težave, kot oni, ki tega ne počnejo. Eden izmed poskusov je vključeval skupino ljudi, ki srečo postavljajo na višjo raven od povprečja. Prebrati so morali članek, ki je opeval srečo in občutke, ki ob njej prevevajo človeka. Vsi udeleženci so poročali o tem, da so se zaradi prebranega počutili manj srečne kot prej, saj so začeli razmišljati o tem, da so sami tako daleč od teh občutkov in da je njihovo življenje vse prej kakor lepo.
V nedavnih raziskavah so odkrili, da obstaja povezanost med iskanjem sreče in občutkom osamljenosti
Skupino ljudi, ki so bili vključeni v raziskavo, so vprašali, koliko jim v življenju pomeni sreča, nato pa so jim dali nalogo, naj vsak dan pišejo dnevnik o stresnih dogodkih, ki so se jim zgodili čez dan. Prav tako so morali zabeležiti, če oziroma kdaj so se čez dan počutili osamljene. Izsledki so pokazali, da se ljudje, ki na svojo vrednostno lestvico visoko postavljajo srečo, med stresom počutijo veliko bolj osamljene, kot pa ljudje, ki imajo manjša pričakovanja o sreči.
V nadaljevanju so proučevali človekovo hrepenenje po sreči
Polovici udeležencev so v branje dali članek, ki je občutke sreče postavljal na piedestal. Druga skupina je brala podoben članek, le da je ta hvalil prednosti zdravorazumskega pogleda na življenje. Nato so si vsi ogledali film, ki je govoril o občutkih pripadnosti, domačnosti in zaupnosti, in so morali oceniti, koliko se počutijo osamljene oziroma nepovezane z drugimi. V okviru študije so jim vzeli tudi vzorce sline, da bi analizirali vrednost progesterona, hormona, ki ga povezujemo z občutki intimnosti, v njihovem telesu. Tisti, ki so prebrali članek o opevanju sreče, so po ogledu filma dejali, da se počutijo bolj osamljene kot prej, raven progesterona pa je bila pri njih nižja kot v nadzorni skupini. Po mnenju Maussove to pomeni, da lahko nenehno iskanje sreče vodi k prevelikemu poudarjanju sebe in lastne vrednosti ter s tem tudi slabšim medosebnim odnosom.
Zasledovanje sreče za vsako ceno ne osrečuje
Toda to ne pomeni, da je sreča sama po sebi nekaj slabega. Douglas T. Kenrick, profesor socialne psihologije na univerzi v Arizoni, meni, da gredo spontani občutki sreče z roko v roki s pristnimi medosebnimi odnosi in duševnim zdravjem. Vendar sreča ne sme biti cilj, saj je kot taka nedosegljiva. Srečamo jo na življenjski poti – ne kakor plod lova na srečo, ampak drugih dejanj, ko, na primer, uspešno opravimo neko delo ali, za nekatere morda presenetljivo, ko se trudimo, da bi osrečili druge.
Po drugi strani, poudarja Kenrick, mora vsak človek za svoje dobro čim prej sprejeti, da so negativni občutki, kot so žalost, nezadovoljstvo, jeza, sestavni del življenja in da ni vzpona brez padca. To lahko ponazorimo z receptom za uspešen zakon, ki je morda slišati prežvečeno, a je v njem zrno resnice. Da bi dobro shajali v zakonu, moramo biti pripravljeni vsak dan pojesti žlico gnoja, v prenesem pomenu seveda. Včasih je to čajna žlička, drugič zvrhana žlica, včasih, čeprav redko, celo zajemalka. A če to sprejmemo kot sestavni del zakona, bomo srečni. Ta nasvet lahko prenesemo tudi na druga življenjska področja: če mislimo, da nas bo osrečila velika hiša, nov avto, potovanja v eksotične dežele, bomo na koncu ostali praznih rok, če pa na življenje gledamo z zdravim razumom in ga sprejemamo takšno, kot je, bomo na koncu bolj srečni, kot smo si kadar koli mislili, da smo sploh lahko.
Denar, sreče vladar?
Ali lahko kupimo srečo? Vsekakor se vedemo, kakor da jo lahko, saj večino časa porabimo, da bi dosegli ta želeni cilj. Če bi le dobili povišico, si kupili nov avto, si privoščili eksotični dopust, bi bile stvari drugačne, si mislimo in govorimo. Končno bi bili srečni. Vendar, kot poudarja Michael Norton, profesor na Harvard Business School, ni tako. Ko ima človek več denarja, si res lahko privošči več stvari. A z večanjem dobrin se ne poveča tudi tisto, kar resnično šteje, to so iskreni medosebni odnosi.
Mnogo ljudi verjame, da bodo srečni, ko bodo imeli več denarja. Posledično menijo, da bodo nesrečni, če bodo njihovi žepi še plitvejši, kakor so zdaj. Toda Elizabeth Dunn, profesorica psihologije na univerzi v Britanski Kolumbiji (University of British Columbia), pravi, da revni ljudje niso nujno nesrečni, prav tako pa vsi bogati ne žarijo od sreče.
Dunnova raziskuje povezave med občutki sreče in potrošnjo oziroma zapravljanjem denarja; s sodelavci je odkrila, da bogati ne uživajo toliko v življenju oziroma v preprostih stvareh kot tisti, ki imajo manj denarja. Bogataši doživljajo manj pozitivnih čustev, ko, denimo, razmišljajo o romantični večerji ali sprehodu v naravi. Vendar, poudarja Dunnova, nas lahko tudi denar osreči, vendar zgolj ko ga delimo z drugimi. Ob tem omenja raziskavo, v katero so bili vključeni ljudje, ki so dobili povišico. Tisti, ki so jo porabili izključno zase, zaradi tega niso bili nič bolj srečni. V nasprotju s tistimi, ki so s tem denarjem razveselili tudi druge.
V drugi raziskavi so udeležence prosili, naj ocenijo raven svoje sreče, nato so jim dali ovojnice, v katerih je bilo ali pet ali dvajset dolarjev, in jih poljubno razdelili v dve skupini: na tiste, ki so morali denar porabiti zase, in one, ki so ga potrošili za nekoga drugega, tako da so komu bodisi kupili darilo bodisi ga podarili določeni dobrodelni organizaciji. Ob koncu dneva so ponovno ocenili, kako srečni so. Tisti, ki so denar porabili zase, se niso počutili nič bolj srečne, oni, ki so ga za druge, pa so poročali, da se počutijo veliko bolj zadovoljne.
Prav tako ni bilo razlik v občutenju sreče med tistimi, ki so dobili pet ali dvajset dolarjev
Za srečo torej ni pomembno, koliko denarja porabimo, so sklenili strokovnjaki, temveč, kako ga porabimo. Dunnova ob tem svetuje, da kupujmo manj dobrin in več doživetij. Ne pozabimo jih deliti z drugimi. Osredinimo se na majhne užitke in kupujmo le tisto, kar si lahko privoščimo, po vsakem nakupu pa se vprašajmo, ali nam je ta prinesel želeno zadovoljitev, odgovor na to vprašanje nas namreč utegne tudi v prihodnje voditi k bolj osrečujočim nakupom.