Zavrnitev, odločen ne, ki izvira iz najglobljega prepričanja, je vedno boljša izbira kakor pritrditev, mlahav da, ki ga izrečemo, ker želimo komu ustreči, ali, še hujše, ker se želimo ogniti težavam ali ker preprosto ne zmoremo zbrati moči in volje, da ne bi ustregli, je modroval indijski politik, voditelj in bojevnik za človekove pravice Mohandás Karamčand Gándi (1869–1948), bolj znan kot Mahatma Gandi (v sanskrtu: velika duša). O tem, kako so njegova prepričanja zaznamovala svetovno zgodovino prve polovice 20. stoletja, najbrž ni treba izgubljati besed. Manj znano pa je, da je enako načelo uveljavljal tudi v zasebnem življenju, v odnosu do vnuka Aruna Gandija.
Arun je odraščal v današnji Republiki Južni Afriki. Ko je bil deček, je bil dvakrat tepen: enkrat, ker je menda presvetle polti, drugič, ker da je pretemne. Obakrat se je zaradi krivice, ki se mu je zgodila, hudo razhudil, domači pa so se odločili, da mu pri premagovanju teh težav priskočijo na pomoč tako, da mu omogočijo nekaj časa preživeti s starim očetom, Mahatmo Gandijem. Čeprav je bil dedek tedaj že pomemben mož, ki so ga enako pomembni ljudje hoteli zase, se z njim na štiri oči o čem pogovoriti, se je on vendarle odločil vnuku
dati prednost. To je pomenilo, da si je vsak dan, in to 18 mesecev zapovrstjo, vzel dve uri časa, ki jih je preživel z njim. Ta srečanja, je pozneje izpovedal Arun, so bila zanj zelo pomembna in prelomna.
Anekdoto iz življenja velikega bojevnika za pravico in svobodo lahko vzamemo kot izhodišče za razmislek o svojem življenju. Zmoremo kdaj trdno postaviti svojo prednostno lestvico, kaj bomo naredili in česa ne, ali večinoma popustimo, vsevprek obljubljamo, da bomo nekaj že storili, pozneje pa obžalujemo, ker smo prehitro sprejeli novo nalogo, saj smo se prisiljeni zaradi tega odpovedati nečemu, kar nam je pomembnejše? Novodobni dušeslovci nas vabijo, da si vedno znova vzamemo čas in res pretehtamo, kaj nam je pomembno, hkrati pa svetujejo, kako naj bomo kos izzivu.
Nočem,
in vendar obljubim
Vzemimo za zgled moškega, ki je do vratu potopljen v delovne odgovornosti in obveznosti ter poročen in v pričakovanju prihoda prvega otroka. Želi si biti ob ženi med porodom, čuti pa se tudi dolžnega izpolniti poklicne dolžnosti. Rojstvo otroka je, seveda, veliki dogodek, torej naj bi njegova prisotnost v porodnišnici med njim imela po njegovem prednost, in vendar, ko je na telefonski zvezi s poslovnim partnerjem, ki ga vabi, naj se prav tistega dne, ko se lahko rodi otrok, udeleži sestanka, kljub vsem svojim notranjim bojem in prepričanju, da ve, kaj je zanj prav, privoli.
Medtem ko njegova žena leži v porodnišnici, ker bo zdaj zdaj povila otroka, gre on na poslovno srečanje. Po njem ga sodelavec potreplja po rami: »Stranka te bo spoštovala, ker si se odločil srečati z njo.« On pa ni tako prepričan, prav nasprotno, poslovni sestanek se izjalovi, kajti možakar ne more iz svoje kože – vse v njem kriči Kaj vendar počnem tukaj?!, to pa se, seve, kaže tudi v pogovoru s stranko. Ve, da je v resnici privolil samo zategadelj, da bi ustregel.
Tudi če bi stranka res nadvse spoštovala njegovo odločitev, da da poslovnemu sestanku prednost pred zasebnim velikim dogodkom in bi se ta odvil tako, da bi prinesel veliki uspeh, se še vedno ne bi počutil dobro. Tudi če je žena še tako razumevajoča, se on zaveda, da je hotel dati njo in otroka na prvo mesto, vendar tega ni storil. Privolil je, trudeč se ustreči, čeprav je vse v njem kričalo proti temu. Na
razumski ravni se je morda zavedal, da ima izbiro, torej lahko privoli ali zavrne, toda na čustveni, ko se je po telefonu pogovarjal s stranko, izbira ni bila več tako preprosta. Da bi pregnal tesnobo, ki ga je bržkone zagrabila, ko bi moral izdaviti Ne, je, morda tudi z obotavljanjem, in vendar, rekel Da, pozneje pa odločitev obžaloval.
Novodobni dušeslovci svetujejo, kako naj si pomagamo, ko se znajdemo v podobnih okoliščinah, toda s pomembno razliko – da ne naredimo enake napake, privolimo v nekaj, kar v resnici želimo zavrniti.
Vzamem si čas
Prvič, svetujejo, naj bi se naučili postaviti ločnico med odločitvijo in razmerjem. Včasih sta odločitev in odnos videti tako tesno prepletena, da v trenutku izbire ne znamo postaviti ločnice med njima, a ko se potrudimo to narediti, lažje sprejmemo odločitev. Če koga zdaj zavrnemo, ker se nam dogaja »višja sila«, sploh ni nujno, da se odnos skrha ali poslabša. Če sami pri sebi pridemo do sklepa, da je zavrnitev tisto, kar je res ubrano z našim najglobljim prepričanjem, jo izpovejmo, najbolj prijazno in argumentirano, kakor zmoremo. In pogosto bomo presenečeni nad odzivom – iskrena zavrnitev lahko odnos pogosto izboljša kakor neiskrena privolitev.
Drugič, bodite pozorni na to, kaj govorite sami sebi v svoji glavi in drugim. Vsakič, ko si rečete Tega moram poklicati, Z njim se moram srečati, To moram narediti, domnevamo, da so poprejšnji dogovori, ki smo jih sklenili z nekom, in jih zdaj sami sebi prikazujemo kot obveznost, nekakšni tabuji, nedotakljivi, enkrat za vselej, ne da bi si pustili možnost izbire, da se lahko odvijejo tudi kako drugače, pa naj se vmeša katera »višja sila« ali ne. Namesto Moram... naj bi si dejali Odločil(a) sem se, da ..., Izbiram, da tako ravnam. S takšno govorico sami sebe neprestano opozarjamo na to, da imamo možnost izbire, zaradi česar tudi lahko, skladno s spremembami, sprejmemo drugačno odločitev, ne pa, da na vse kriplje, tudi tedaj, ko vemo, da s tem delamo silo sami sebi, spoštujemo in izpolnimo »Moram ...«.
Tretji nasvet je silno preprost, čeprav je vse prej kakor lahko živeti po njem. Dobro se je ogibati druženju in delu z ljudmi, ki zaradi zazrtosti vase ne zmorejo spoštovati naše prednostne lestvice. Če se namreč družimo z ljudmi, s katerimi imamo podobne vrednote, nam bo lažje uveljavljati svojo prednostno lestvico. Ko jih bomo vljudno in prijazno v kateri zadevi kdaj tudi zavrnili, je večja verjetnost, da bodo spoštovali našo izbiro. Morda bo trajalo nekaj časa, da prekinemo stike s tistimi, ki niso vajeni spoštovati nas, in vendar je vredno truditi se za to, hkrati pa na stežaj odpreti oči in navezati ali poglobiti stike z drugimi, s katerimi lažje najdemo skupno besedo.
Brez kesanja
Mogoče se komu zdi, da je reči Da, ko v resnici misli Ne, pravzaprav neznatno dejanje, češ kaj potem, saj lahko s tem živim, toda takšna drža lahko še kako zaznamuje naše življenje, predvsem pa pripomore k temu, da smo z njim in s samim seboj manj zadovoljni. Zaradi nje, osvetljujejo dušeslovci, je naše življenje lahko prežeto z obžalovanji in kesanji.
Bronnie Ware, medicinska sestra avstralskega rodu, ki je skrbela za umirajoče, je naredila zanimivo raziskavo. Ljudi, ki jih je negovala, je vprašala, kaj v življenju najbolj obžalujejo. In kateri so bili najpogostejši odgovori? Največkrat so umirajoči dejali: »Želim si, da bi imel pogum živeti tako, da bi spoštoval in uresničeval svoje želje, ne pa, da sem delal in živel tako, kot so drugi pričakovali od mene, da bom.« Drugo najpogostejše obžalovanje je bilo: »Želim si, da ne bi tako trdo delal, garal.« In tretje? »Želim si, da bi premogel dovolj poguma, da bi lahko izpovedal, izrazil svoja čustva.«
Mogoče nam res ni dano, da se zmoremo takoj zgledovati po Gandiju in od danes naprej strogo spoštovati svojo prednostno lestvico, lahko pa se trudimo živeti po njej. Kajti sicer se nam lahko zgodi, da bomo z leti živeli z vedno več obžalovanji, zavedanjem izgubljenih priložnosti. Če si ne bomo drznili živeti po svoji prednostni lestvici, bomo pač živeli skesani, da smo privolili živeti po prednostni lestvici drugih ljudi.
