Besedi etika in morala imamo navadno na jeziku, ko s prstom obtožujoče kažemo na druge, in vendar, brez njiju sožitje v skupnosti ni mogoče – Da nam etika pomaga tudi živeti, je prepričana predavateljica na Duhovni univerzi Mateja Meško Kaiser – Kar koli že počnemo, razlaga, tega, čeprav morda mislimo drugače, ne delamo le zase, ampak za vse nas, za družbo, katere neločljivi del smo.
Kaj pomeni etika in kaj morala?
»Pojma sta zelo tesno povezana. Etika (gr. ethikós: nrav, običaj, nravoslovje) opredeljuje in obravnava sistem načel pravilnega, dobrega in moralnega delovanja. Morala (lat. moralis: nraven) kot nravnost, zavest, nauk, poštenje pa pomeni skupek norm o nravnih dolžnostih ljudi do bližnjega, družine in družbe.«
Menite, da je človek po svoji naravi dober, a se ji, denimo zaradi napačne vzgoje, slabega zgleda ipd., lahko izneveri?
»Globoko verjamem, takšne so tudi moje življenjske izkušnje, da je vsak po svoji naravi dober. Blizu mi je misel zdajšnjega, 14. dalajlame, ki pravi, da zmore vsak, ki je bil v otroštvu deležen iskre materine ljubezni, v življenju dajati ljubezen in sočutje. Če v ranem otroštvu nismo deležni nepogojenega sprejemanja ali smo celo grobega maltretiranja, se iz tega nedvomno razvijejo težave, hudi socialni odkloni. V nasprotju s tem pa ob občutku sprejetosti človek že od otroštva v sebi odkriva ponotranjen občutek za prav in ne prav. Kot nadaljnja opora v življenju so pomembni pozitivni zgledi. Otroci se ne učijo pravilnih dejanj iz besed, ampak iz zgledov. Govorjenje o nenasilju in hkrati preklinjanje šoferja avtomobila pred nami ne prinese želenih učinkov.
V današnji družbi pogrešam odsotnost pozitivnih zgledov za odrasle, ki tudi potrebujemo oporo, da bi bilo naše delovanje v življenju bolj ubrano z vrednotami. Žal so v medijih prepogosto izpostavljeni le negativni zgledi materialno ugrabljenih ljudi, za katere se na prvi pogled zdi, da jim gre v življenju lažje in boljše. Pozitivni zgledi nas namreč bodrijo, da si upamo stopiti čez svoje meje, sprejmemo odgovornost za svoja dejanja in naredimo kaj dobrega za družbo, katere neločljivi del smo. Vsak ima v sebi potrebo po samopreseganju. Občutek, ki nas preplavi, ko premagamo neko svojo hibo ali ko zmoremo kaj novega, je prava svoboda, ki nas vedno znova prerodi in izpolni z zdravim samospoštovanjem brez potrebe, da pred nami poklekajo množice oboževalcev, da bi se dobro počutili.«
Kako so predstave o tem, kaj je prav in kaj narobe, nastajale nekdaj in kako danes? Jih sploh lahko vsak oblikuje sam zase ali nastajajo vedno v skupnosti, torej se nanašajo na soljudi?
»Predstave o tem, kaj je prav in kaj narobe, so dogovori o skupnem življenju neke skupnosti ljudi in izhajajo iz skupnih vrednot. V meri, kot so vrednote skupnosti poravnane z vrlinami, v tej meri pomenijo svobodo za posameznika. Merila dobrega, kot so jih ljudje postavljali v zgodovini, so zabeležena v desetih božjih zapovedih Stare zaveze, v Jezusovi zapovedi ljubezni v Novi zavezi, Budovih štirih resnicah in drugod.
Ker 'noben človek ni otok, sam zase', je zaradi zagotavljanja miru družbe prav, da prevzemamo in spoštujemo njena pravila. Hkrati pa je vsak človek delček v mozaiku rasti družbe, zaradi česar ima moč in izbiro prispevati v skupno dobro. Na izbiro ima, ali se predaja potrošniškemu kapitalizmu in ugodju, se trudi za nenasilje in sočutje, svoj čas posveča biovrtnarjenju, se trudi za vzgojo svojih otrok ali pa jih le prepušča družbenim institucijam, da jih vzgajajo... Kar koli že počnemo, tega ne delamo le zase, kot napačno mislimo, ampak za vse nas, za družbo. V meri, kot napreduje posameznik, v tej meri napreduje tudi družba.«
Obstajajo pravila, morda ne laži in ne kradi, ki so občečloveška, so veljala in vedno bodo, ker so pravzaprav lastna človekovi pravi naravi?
»Od nekdaj obstajajo občečloveška pravila, ki izhajajo iz izkušenj sobivanja manjših in večjih skupnosti. Dokler ljudje v skupnosti spoštujejo skupna pravila, ni anarhije. Spomnimo se na primer Sokrata, ki se je raje uklonil usmrtitvi, kot da bi rušil dogovore družbe. Tudi veliki kitajski učitelj Konfucij je življenje posvetil temu, da bi našel način oz. skupni sistem življenja, ki bi tedanjo kitajsko družbo, v kateri se je razpasel sebični individualizem, zanimanje le za lastno in ne več družbeno korist, nekako znova povezal v celoto, da bi družba obstala, ne propadla. Žal nam danes manjka Konfucijev ...
Po drugi strani pa lahko človek pripomore k življenju družbe tudi s svojo drugačnostjo, če ima duhovni uvid. Merilo, ali gre za duhovni ali osebnostni uvid, pokaže posledica njegovega delovanja. Če ima korist od njega predvsem on, je njegovo delovanje navadna sebičnost, ki v sočloveku ne prepoznava svojega brata.
Vsak ima možnost povezati se s svojo srčno etiko. Stik z njo navežemo, ko se trudimo ravnati dobro. Lahko ga gojimo in ojačamo z meditacijo, ki nam pomaga odmakniti se od čustvene ujetosti v dogodke in vzpostaviti stanje nenavezanega opazovanja, v katerem bolj pravično presojamo ljudi in dejanja.«
Lahko z zgledi ponazorite, kaj pomeni moralno ravnati, ko smo ali žrtve ali priče nemoralnega dejanja sočloveka?
»Ko smo deležni nasilja, je prav, da se ne postavljamo v vlogo žrtve, saj si s tem zapremo možnost izbire pri nadaljnjem delovanju. Če je kdo do nas nasilen, nam ni treba vračati milo za drago, saj s tem, razen tega, da smo žrtev nasilja, postanemo še sami nasilni. Oboje, biti žrtev ali agresivnež, je skrajno delovanje. Vsekakor lahko skrajnost rodi le skrajnost. Delovati ozaveščeno pomeni poiskati srednjo pot, bi rekel Buda. Tako priložnost pa lahko tudi koristno izkoristimo, da poskušamo še naprej gojiti mir in sočutje, kar je vsekakor veliko težja izbira. Tibetanski rek uči: Spreminjati sebe je težje kot tiščati mulo po hribu navzgor, prepuščati se razmeram pa lažje kot kotaliti kamenje po hribu navzdol.«
Ali so tako imenovane bele laži etične? Kaj življenje, posuto z njimi, pomeni za osebnostni in duhovni razvoj 'lažnivca', pa naj slepi sebe ali druge?
»Včasih je zaradi kompleksnosti okoliščin težko razločiti, ali je bolje povedati resnico ali jo zamolčati, ker preprosto ne moremo predvideti vseh posledic. Prav je, da se nadzorujemo in ne govorimo neozaveščeno, saj se vseeno zgodi, da z govorom prizadenemo. Treba se je uriti v tem, da besede izgovarjamo ob pravem času na pravem mestu pravi osebi na pravi (nenasilen) način. Da se ne dogaja običajna zgodba: v službi nas nadere šef, mi pa doma partnerja ali otroka.«
Kako je etika vam osebno pomagala živeti?
»V svojem življenju štejem za veliko srečo, da sem se precej zgodaj srečala z meditacijo. Stik s svojo notranjo naravo in nova moralna merila, utemeljena na nenasilju, netekmovalnosti in gojenju miru v sebi so mi pomagali, da sem razmeroma hitro zaključila sicer turbulentno in vetrnjaško najstništvo. Do tistega obdobja me je nenehno spremljal nemir, občutek, da mi čas življenja lahkomiselno, neizkoriščeno teče skozi prste. Odkar sem se odločila, da ne pristajam na to, da živim po liniji najmanjšega napora in po načelu 'nase, vase, podse', je moje življenje veliko bolj osmišljeno in polno, ne glede na to, ali čas preživljam s svojo družino, v službi ali v druženju s prijatelji.«
