Zgolj redki smo v resnici tako odprtega duha, kakor bi o sebi hoteli verjeti, da smo. Na načelni ravni se strinjamo, da moramo biti strpni do drugačnosti, in vendar šele tedaj, ko naš svet trči ob tujega, preizkušnje strpnosti ne opravimo tako dobro, kot bi hoteli, kajti namesto da bi se strinjali z nekom vsaj v tem, da se pač ne strinjamo, se zalotimo, da tuje zamisli, predstave itn. vnaprej zavračamo kot zmotne in si ne pustimo dopovedati, da so lahko komu videti edino prave.
Biti odprtega duha ni lahko, pomeni namreč, da zmoremo pogledati onkraj svojih neomajnih stališč, se vsaj zavedati svojih predsodkov, če se jim že ne zmoremo odpovedati, in sprejeti v svoj miselni svet ideje, ki so mu tuje. Pomeni, da se zmoremo vživeti v sočloveka, čeprav ta živi in dela zelo drugače kot mi. Vživeti se v drugega, poskušati si predstavljati, kako je biti v njegovi koži, pa je vredno poskusiti, saj s tem ne le pripomoremo k uresničevanju strpnosti med ljudmi, ki jo na načelni ravni zagovarjamo, ampak tudi obogatimo svoje življenje in osebnostno zorimo.
Dobra novica je, razlagajo novodobni dušeslovci, da se vsakdo lahko izmojstri v veščini vživljanja. Kakor druge spretnosti tudi ta zahteva precej vaje. V nadaljevanju predstavljamo nekatere izmed njih. Če jih boste ustvarjalno vključili v vsakdanjik, obljubljajo dušeslovci, vam bo čedalje lažje vsakič naslednjič, ko se boste v odnosu z nekom znašli trdno vsak na svojem bregu, narediti prvi premostitveni korak in najti skupni jezik tudi v primerih, ko se to ne zdi mogoče.
Svet knjig in filma
Zgodovina je dobra učiteljica. Iz nje lahko izluščimo nemalo zgledov, kako so bili nekateri kos izzivu sprejeti drugačnost in preseči svoje predstave o ljudeh ali svetu. Berite biografije velikanov zgodovine, bodite pozorni, kako so se razvijali v mislih in dejanjih. Katere njihove predstave o svetu so se z nekim dogodkom znašle na preizkušnji, kako so se z izzivom spoprijeli, kateremu mnenju so se odpovedali, katero so sprejeli. Spremljajte rdečo nit njihovega osebnostnega zorenja.
Seznanite se, na primer, z življenjepisom Leva Nikolajeviča Tolstoja. Kako se je preobražal; se predajal razvratu kot njegovi vrstniki, ruski plemiči tedanjega časa, se šel vojaka, zakvartal družinsko hišo, zaradi česar se je gnusil sam sebi, gojil idilično predstavo o kmečkem življenju, se šel kmeta in klavrno propadel, imel kopico otrok, se znašel v moralni krizi in se preobrazil v religioznega misleca, ki se mu je naposled odkrilo, da je bog ljubezen in da je ljubezen tam, kjer je bog.
Lahko se odločite brati knjige, ki jih sicer niste vajeni vzeti v roke. Recimo, da prisegate na klasične romane in vedno znova najprej sežete po knjigah Nobelovih nagrajencev, začnite brati strip ali katero znanstvenofantastično delo. Nekaj zelo drugačnega. Ne bodite pozorni zgolj na rdečo nit, ampak na modre misli, skrite med vrsticami, poskušajte izcediti, kako drugače neki junak gleda na svet in življenje, poskušajte se vživeti. Bi tudi vi lahko kdaj tako? Še bolje, če bi vi pisali o potniku, ki se znajde sam na vesoljskem plovilu, namenjenem v sosednjo galaksijo, katere misli, čustva in dejanja bi mu pripisali?
Oglejte si film, katerega glavni junak od začetka do konca korenito preobrazi sebe in svoj svet. Katera stališča sprva zagovarja oziroma mu niso videti niti malo sporna, potem pa se zgodi že kaj, zaradi česar se povsem odvrne od njih in sprejme drugačna? V tej luči si lahko, denimo, ogledate film o filozofinji Hannah Arendt ali pa bolj priljubljen Schindlerjev seznam.
Navežite stik
Ljudje smo nagnjeni k temu, da drugim pripisujemo lastnosti, ki naj bi jih imeli zaradi spolne, rasne, verske, poklicne ali druge pripadnosti. Takšne predstave so omejujoče ne glede na to, ali so slabe – vsi svetlolasi ali vsi policisti so kratke pameti – ali dobre – vsi temnopolti dobro plešejo. So šablone, s katerimi razvrščamo ljudi, ne da bi se potrudili uzreti njihovo individualnost. Za nameček se vedno družimo z istimi ljudmi oziroma z ljudmi navezujemo in ohranjamo stike glede na to, v kateri predalček smo koga razvrstili. Morda še pozdravimo sosede v svojem stanovanjskem bloku, tega pozdrava pa ne namenimo sosedom čez cesto, ali pa pozdravimo čistilko, ne pride pa nam na misel, da bi z njo še o čem pokramljali.
Za urjenje odprtosti duha naj bi z naslednjo vajo naredili korak proč od svojih ustaljenih družabnih vezi ali navezali stik z nekom, s katerim ga doslej niste, ali odnos z nekom, s katerim ga že imate, zelo spremenili. Na primer, če ne poznate sosedov v bloku, se jim predstavite, jih povabite na klepet ob kavi. Če ste se vajeni s kom le vljudno pozdraviti, se z njim zapletite v daljši pogovor, morda sprva res le o vremenu, nato pa pogovor poglobite, poskušajte izvedeti, kaj mu je res pomembno, kaj ga muči, o čem sanja.
Res prisluhnite
Za uspešno sporazumevanje je, seve, ključno, da sogovorniku res prisluhnemo. Ni dovolj, da ga slišimo, moramo ga razumeti, se vživeti v njegovo kožo. To pa pomeni tudi, da tedaj, ko sogovornik pripoveduje, ne tuhtamo o čem drugem, le o tem, kar nam govori, niti ne pripravljamo svojega odgovora, češ, tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega.
Res slišati, kaj nam kdo pripoveduje z njegovega zornega kota, ni lahko, je pa vredno izuriti se v tej umetnosti, osvetljujejo novodobni dušeslovci. Najprej naj bi dovolili drugemu, da pove vse, kar hoče, ne da bi ga prekinili ali zavrnili, češ, kvasiš neumnosti, ali saj ni tako (hudo), kot ti je videti. Biti moramo tiho in pozorno napeti ušesa, brez sodb o tem, kaj besede pomenijo, tudi brez snovanja možnih rešitev, ki naj bi sogovornika izvlekle iz težav, ki ga pestijo in o katerih govori. Torej, ugriznite se v jezik, in namesto da razpredate o tem, kaj bi vi naredili na sogovornikovem mestu, raje njega vprašajte, kako se počuti, kaj bo njegov naslednji korak, kako se počuti ob sprejeti odločitvi itn.
Zbližajte se s sovražnikom
Razmeroma lahko je navezati stik z neznanci ali se potruditi res slišati in razumeti znance, težje pa je narediti korak naprej in poskušati razumeti ljudi, ki imajo po našem mnenju poglede in vrednote, ki so povsem v nasprotju z našimi. Prav to pa je nujno, če se želite izuriti v odprtosti duha. Naslednja vaja zahteva več volje in morda tudi časa. Vsak naj bi v svojem življenju našel koga, s katerim je bil doslej v sporu ali sta bila trdno vsaksebi na svojem bregu, nato pa se poskušal postaviti v njegovo kožo. To je lahko šef, ki, tako vam je videti, vaše življenje namerno spreminja v pekel. Ali sorojenec, s katerim niste spregovorili že desetletja zaradi stare zamere, idr.
V mislih se poskušajte čim bolj vživeti v vlogo drugega, kakšna sta svet in življenje z njegovega zornega kota? Ne obsojajte drugačnega pogleda, le beležite ga. Lahko si sestavite tudi seznam, če vam je tako lažje. Zdaj se postavite v vlogo hudičevega zagovornika: branite stališče, za katero menite, da je zelo različno od vašega. Se vam še zdi takšno? Če da, poskušajte doumeti, kaj je pomembno vašemu domnevnemu nasprotniku. Mar res verjamete, da vaš šef ves svoj ljubi delovni in prosti čas nameni tuhtanju o tem, s čim bi vam lahko kar najbolj zagrenil življenje? Morda pa le dela nekaj, ker želi zmanjšati svoje težave, ker se poskuša po svojih močeh, podobno kot vi, ogniti dogodkom, ki mu povzročajo bolečino?
Namen te vaje je spoznati, kako podobni smo si pravzaprav ljudje po svojih hotenjih: biti uspešen, ljubiti in biti ljubljen, ogniti se trpljenju ... Torej, nekdo ne tlači drugega samo zaradi tega, ker želi prav tega človeka poteptati, raniti, ampak ker mu je videti, da je prav ta človek ovira na njegovi poti do sreče, ljubezni itn., in se jo trudi po najboljših močeh odstraniti. Zdaj si poglejte taisti spor še s svojega zornega kota. Mar tudi vi vidite drugega samo kot oviro na poti do svoje sreče idr., po čemer hrepenite? Razmislite, kako bi lahko našli skupni jezik, kaj je v vaše in njegovo dobro. Kako bi lahko nasprotnikom utemeljili odnos na skupnih točkah, do katerih ste se dokopali z vajo, ne pa na tistih, v katerih se razhajata.
Skok v neznano
Najbrž ste že naleteli na televizijske resničnostne oddaje, v katerih udeleženci svoje življenjske okoliščine za nekaj časa zamenjajo z razmerami koga drugega. Kmetica, mati treh otrok, za en teden postane vzdrževana žen(sk)a brez otrok, ki se mora udeležiti več dobrodelnih dražb, obiskati kozmetičarko itn. Naslednja vaja od vas zahteva podobno – da se zavihtite v vlogo nekoga, ki živi zelo drugače.
Recimo, da ste ateist. En mesec odmerite temu, da obiščete cerkve in druga svetišča v svoji okolici, se pogovarjate z verniki, se udeležite verskih obredov, se čim bolj vživite v vlogo vernika. Namesto da bi odrinili na počitnice, se javite za prostovoljno delo kje blizu ali na drugem koncu sveta. En dan od jutra do večera preživite z brezdomcem. Ali z vijolično lasuljo na glavi in lažnim uhanom v nosu pojdite po opravkih. Ali poskušajte teden preživeti brez nečesa, kar vam je samoumevno. Elektrike, na primer. Namen vaje je, da si privoščite izkušnjo, ki vam omogoči raziskati svet in življenje s povsem drugega zornega kota, kot ste ga vajeni, s čimer vam je lažje vanj sprejeti nekaj, kar vam je bilo do včeraj še nepredstavljivo in (ali) nesprejemljivo.
