Kako do zlata iz živega srebra

Alkimist Jabir ibn Hajan (Geber v latinski različici) je sicer izhajal iz Aristotelovega nauka o počelih, vendar ga ni strogo spoštoval. Po Jabirju so narave, mednje je uvrščal toploto, suhost, hladnost in vlažnost, preprostejše od Aristotelovih počel. Narave sestavlja prvobitna materija, vsaka izmed njih pa je sestavina tvarin. Čisto naravo je mogoče dobiti tako, da se vsakemu izmed počel odvzame eno izmed dveh narav. Toploto je mogoče dobiti tako, da se ognju odvzame suhost, suhost tako, da je zemlji odvzeta hladnost, hladnost tako, da se vodi vzame vlažnost, in vlažnost tako, da se zraku odvzame toplota. S tem namenom je Jabir zasnoval več postopkov za pripravo čistih narav iz počel, ki pa jih je vnaprej pripravil s suho destilacijo (o tem smo opisali v prejšnjem nadaljevanju).

Hladnost, pravzaprav vodo, ki je samo hladna, ne pa tudi vlažna, je mogoče dobiti na dva načina: prvi pomeni vodo, ki je počelo, pridobljeno s suho destilacijo, dodatno destilirati, dokler ne pobeli in se začne svetiti kakor solni kristali, drugi pa, da se vodi po suhi destilaciji dodaja žveplo, kajti to je po naravi suho, zaradi česar zmore počelu odvzeti vlažnost.

Vlažnost je mogoče dobiti z nadaljnjo destilacijo oljne frakcije po suhi destilaciji, ki jo je imel Jabir za počelo zrak. Ta lepljiva tvarina se ne spremeni v trdno, kakor prej voda, ampak ohranja tekoče stanje. Treba jo je izpostaviti ognju, tako da njen velik delež postane zrak, torej izgori. Po Jabirju je treba z namenom pridobiti zgolj vlažnost opraviti kar sedemsto opisanih postopkov zapovrstjo, a je vredno, kajti tako pridobljena vlažnost zmehča vsako še tako trdo telo in nekatere kovine obarva zlato rumeno. Kdor ponovi postopek le sedemdesetkrat, dobi manj učinkovito vlažnost, takšno, ki zmore zmehčati zgolj baker.

Toploto je mogoče pridobiti z destilacijo barvne frakcije po suhi destilaciji, ki jo je Jabir enačil s počelom ognja, ker je prozorna tvarina z rdečim leskom.

V delu Kitab al-mulk (Knjiga kraljestev) navaja, da vodna, oljna in barvna frakcija, ki jih pomešamo drugo z drugo, dajejo trdno tvarino, podobno zrnom korale. »Lahko jo je stopiti, tako lahko, kakor vosek; tvarina pa ima moč prodreti v vsa telesa. Prav pripravljena nosi ime imam.« V taistem delu Jabir razlaga, da lahko postopek za pripravo eliksirja traja šestdeset let, a tudi manj. Najhitreje ga je mogoče pripraviti v petnajstih dneh. Toda kdor sledi znanosti Tehtnice, ga zmore pripraviti v devetih dnevih, še več, lahko ga pripravi celo v tako kratkem času, kolikor traja en trepljaj z vekami.

Moč tvarin

Jabir je iz tvarin živalskega izvora izločal narave z namenom, da pridobi sestavine eliksirja. Nežlahtni kovini ali bolniku je bilo mogoče povrniti zdravje tako, da se mu je ali dodalo naravo, ki je je imel premalo, ali pa tako, da se mu je dalo naravo, ki je nasprotna naravi, ki jo ima v presežku. V zadnjem primeru je bil presežek nevtraliziran, izničen, in tudi to je pripomoglo k ozdravitvi. Koliko katere narave vzeti in primešati kateri drugi, je odrejal po zakonu Tehtnice. Že v Knjigi posebnih lastnosti (Kitab al–khavass) je določil, da ima eliksir moč sto, druge snovi pa imajo večjo ali manjšo moč: zlatu je pripisal moč 20, srebru 10, bakru sedem, kositru pet, svincu štiri, železu dva, zlitini bakra in niklja (kharsini) pa ena.

Tvarine, ki jih je uvrščal med duhove, je pripisal večjo moč. Kafri, na primer, 90, živemu srebru 150, žveplu pa kar 200. Mineralom, malahitu, vitriolu (žveplova kislina) in oniksu je pripisal moč 27, pri čemer pa je mineralu navadno dodal še moč kovine, ki je bila v njem. Bakrov mineral, potemtakem, ima moč 34.

Jabir je tudi razložil, da je mogoče z alkimijskimi postopki, sublimacijo, raztapljanjem in taljenjem, povečati moč tvarin, določil pa je tudi moč posameznega postopka. Sublimacija ima moč 1/50, raztapljanje 1/70, taljenje pa 1/200. Zlato, ki ima moč 20, denimo, postane eliksir z močjo 100, ko ga talimo (1/200) tisočkrat, srebro (10) pa dobi moč eliksirja šele z 2000 taljenji.

Notranje in zunanje

Po Jabirju so narave sestavine tvarin in kovin, pri čemer pa so narave kovin zunanje (vidne) ali notranje (skrite). Neka kovina ima lahko takšne vidne narave kakor ima druga kovina skrite. Na primer, svinec je po zunanjosti hladen in suh, po notranjosti pa topel in vlažen, ravno obrnjeno pa velja za zlato, ki je na zunaj toplo in vlažno, njegovi skriti naravi pa sta hladno in suho. Vešč alkimist, je učil, lahko te narave po svoji volji potiska navznoter ali jih iz notranjosti povleče navzven. Ko mu torej uspe pri svincu zunanji hlad in suhost potisniti v notranjost, iz njegove notranjosti pa v zunanjost povleči toploto in vlažnost, svinec ni več svinec, ampak zlato.

Srebro je hladno in suho na zunaj, kakor je zlato v notranjosti. V naravi, kjer je srebro nastalo, sta prevladovali hladnost in suhost, zaradi česar je zlato, ki je na zunaj toplo in vlažno, ostalo skrito v srebru. Da bi bilo mogoče srebro spremeniti v zlato, je treba najprej njegovo hladnost potisniti v notranjost, da se na zunaj pojavi toplota, nato pa to storiti še s suhostjo, ki bo iz notranjosti v zunanjost iztisnila vlažnost.

Živo srebro je na zunaj hladno in vlažno (tudi mehko), v notranjosti pa je toplo in suho (in trdo). To tudi pomeni, da ga zmore alkimist spremeniti v zlato, če zunanjo hladnost potisne v notranjost, tako da se na zunaj pojavi toplota. Pri bakru je treba zunanjo suhost zamenjati z notranjo vlažnostjo in tako postane zlato.

Jabirjeva navodila so morda videti smešno naivna, in vendar je pri njih več, kakor se zdi na prvi pogled. Znanstveniki so se v začetku 20. stoletja igrali z mislijo, kako bi živemu srebru atomsko število z 80 zbili na 79, s čimer bi dobili zlato. Pretvorba je sicer vse prej kakor preprosta, drži pa, da se živo srebro od zlata loči le po tem, da ima v atomskem jedru en proton več kot zlato, v elektronskem obroču pa en elektron več. Pretvorbo, pri kateri se je treba od zunaj prebiti v notranjost atoma živega srebra in iz njega izbiti proton, je v laboratorijih uspešno opravilo že več strokovnjakov v prvi polovici 20. stoletja, med njimi znanstveniki z državnega tehniškega inštituta v Berlinu. Tako so res pridobili nekaj zlata iz živega srebra, resnici na ljubo pa je takšna pretvorba predraga in prezapletena, da bi jo bilo vredno izkoriščati za pridobivanje zlata. Toda v luči teh poskusov Jabirjevo navodilo, da je treba zunanjost potisniti v notranjost, notranjost pa izvleči na površje, ni več tako smešno naivno.