Po ljudskem izročilu sreča pooseblja človekovo življenjsko pot oziroma usodo. Ko Srbi rečejo, da je koga obiskala sreča, imajo v mislih, da je kdo ravno ob pravem času srečal koga (ali kaj), od katerega je imel korist, ali je bil kdo deležen katerega drugega srečnega naključja. Srečo si predstavljajo kakor zalo dekle, ki prede zlate niti, kmetu varuje polje, bdi nad njegovo drobnico na paši, mladeniču stoji ob strani v pretepu, da bi iz njega izšel kot zmagovalec, otroku pa prinaša trden, miren spanec. Srečo lahko v hišo prinese človek, žival ali kakšen predmet, na primer denar, prstan in kaj podobnega. Po srbskem izročilu nesreča pomeni ne srečati pravega človeka ob pravem času, predstavljali pa so si jo kot sivo starko z motnimi očmi. Prepričani so bili, da svoje sreče ni mogoče spremeniti, kajti komur je pisana nesreča, mu ni mogoče pomagati, niti z najboljšimi nameni ne. O tem priča ta pripovedka: bogataš je na most, ki naj bi ga kmalu prečkal siromašen sosed, položil denarnico z bankovci, da bi osrečil najditelja. A ta se je prav tedaj odločil, da bo most prečkal z zaprtimi očmi, zato denarnice, nastavljene zanj, ni niti opazil, kaj šele dobil v roke.
V ukrajinskem izročilu temu, čemur mi pravimo sreča, pravijo bolja – to je sreča, ki je bila človeku dodeljena ob rojstvu, sojenice pa so jo zajemale iz skupne merice sreče, namenjene vsem ljudem. Takšno razumevanje sreče lahko ponazori predstava o kruhu, ki ga razlomimo na koščke. Vsak ob rojstvu dobi svoj del, ta pa ga spremlja vse življenje in določa njegovo življenjsko pot. V Ukrajini z izrazom bolja označujejo tudi dušo umrlega prednika, ki ob obisku hiše prinaša dobro ali zlo živim sorodnikom. Tako imenujejo tudi poosebljenje srečne usode.
Vsak ima svojo
O tem, kako sreča pride na ta svet, izročila niso enotna. Po nekaterih naj bi se rodila s človekom vred, po drugih naj bi jo novorojenčku ob rojstvu podarila njegova mati, angeli ali sam bog. Sreča lahko človeka tudi zapusti, če greši, ob smrti pa umre skupaj z njim. Verjeli so še, da sreča umrlega sedi na njegovem grobu ali pa obiskuje hiše njegovih sorodnikov.
Sreča ponazarja dvojnika človeka, čigar usodo pooseblja. Po ukrajinskem izročilu je videti bodisi kot krepka starka v lepi beli obleki s palico v roki bodisi kot ženska z razpuščenimi lasmi. Njen videz pa je vendarle odvisen od tega, komu pripada: sreča srečnega človeka se
sprehaja v lepih oblačilih, srečo trgovca uteleša zalo dekle, kmetova pa se pojavlja v podobi čvrstega, temnolasega mladeniča. Belorusi so si jo zamislili kot lepo golo dekle, ki človeka spremlja povsod. Pri zahodnih Belorusih se pojavlja v podobi majhnega človeka, ki s sabo v torbi nosi različne milosti.
Sreča naj dela in pomaga
Sreča določa človekovo usodo in blaginjo. Kako reven ali bogat je kdo, je odvisno od njegove sreče, ki človeka, tako kot hišni duh domovoj, spremlja vsepovsod in mu pomaga pri vsakdanjih opravilih. Kmetova sreča dela z njim vred na polju ali v gozdu, na polju veže snope žita in celo krade pšenico zanj s sosedovih njiv. Človeku se lahko prikaže ob določenih dogodkih in s tem napoveduje pomembne spremembe v njegovem življenju. Od nje lahko celo izve, kdo od članov družine bo umrl v prihodnjih dvanajstih mesecih. Da bi to izvedeli, so po večerji na praznik Gospodovega razglašenja stanovalci hiše položili svoje žlice v posodo s kašo, na vrh pa dali kruh. Sreča naj bi ponoči prevrnila žlico tistega v družini, ki bo v tem letu izpustil dušo. Da bi človek živel srečno in v blaginji, mora najti svojo srečo in jo vprašati, kaj mu je usoda dodelila in v katerem poslu bo uspešen. Če bo upošteval nasvet, se bo sešel s svojo srečo. Če ima človek leno srečo, jo mora poiskati in jo natepsti, da bo začela delati in pomagati gospodarju.
Po ukrajinskem izročilu lahko vsak svojo srečo uzre le dvakrat v življenju, tik po rojstvu in pred smrtjo. Drugod jo lahko vidi na več načinov, na primer, če gre na velikonočno noč na njivo in ko zasliši zvonove, ki vabijo k vstajenjski maši, se mora vprašati: »Kje je moja sreča?« Ko dobi odgovor, mora iti tja, kamor ga vodi. Predmet, ki mu ga da sreča, na primer košček platna, mora varovati, saj je prav to izvor sreče v njegovi hiši. V drugem primeru mora na velikonočni dan po kosilu iti na ulico in prvi človek, ki ga sreča, ponazarja njegovo srečo. Če je v svečanih in razkošnih oblačilih, je to srečna sreča, če je razcapan, pa nesrečna.