Kaj pomeni biti sam svoj človek

LJUBLJANA – Biti sam svoj človek – sliši se čudovito: diši po samozavesti, neodvisnosti in ponosu, ne da bi imelo prizvok ošabnosti, nečimrnosti in zagledanosti vase. A kaj to sploh pomeni?

Moje življenje, moja izbira

Kdor je sam svoj, je samostojen in neodvisen od drugih v svojem mišljenju, čustvovanju in vedenju. Misli s svojo glavo in se ne zanaša pretirano na druge, da bi ga usmerjali ali mu narekovali, kaj početi. Pozor, to ne pomeni, da zavrača vsako pomoč ali nasvet, niti da beži v osamo. Popolna neodvisnost je tako ali tako slepilo, pa če še tako radi mislimo, da nikomur ničesar ne dolgujemo. Ali lahko tisti, ki trdi, da je vse dosegel sam, s popolno zanesljivostjo trdi, da ni nikoli od nikogar prejel niti kanca ljubezni, pomoči in znanja?

Samostojni človek ne popusti hitro pred družbenimi pritiski, da bi počel nekaj, kar delajo vsi drugi. A biti neodvisen ni živeti kot prostovoljni izobčenec zunaj splošno veljavnih družbenih okvirov ali biti namerno neprilagojen in plavati proti toku zgolj zaradi upiranja samega, iz kljubovanja. Takšno nasprotovanje nas postavlja v enako podrejen položaj, kot če bi ubogali druge v vsaki malenkosti. Vodi naj nas to, ali je nekaj dobro za nas, ne pa, ali to drugi hočejo ali nočejo, da to počnem.

Neodvisni človek v majhnem krogu lastnega obstoja samostojno razmišlja in se vede. S tem ko drži v rokah krmilo svoje barčice, ima občutek, da nadzoruje svoje življenje, ne glede na to, kam ga bo poneslo viharno morje, nad katerim nima vpliva. Kdor nima tega občutka, se počuti zmedeno, izgubljeno in izigrano.

Kot pri vsem drugem je treba tudi tukaj poiskati zlato sredino. Medtem ko nas pretirana konformnost, podrejenost in zanašanje na druge ropajo smisla, pa premalo prilagodljivosti vodi v potvorjeno življenje, kjer se pretvarjamo, da smo otok, kar škodi tako nam kot ljudem okoli nas. Ravnotežje je ustvarjanje odnosov, ki temeljijo na vzajemnosti, kjer dobivamo, a tudi dajemo, kjer smo svobodni, a spoštujemo tudi svobodo drugih.

Moje početje me odseva

Na neodvisnost se močno navezuje tudi pristnost, še en ključni vidik biti sam svoj. Preprosto povedano, vedenje pristnega človeka v kar največji meri odraža njega samega, njegov značaj, misli, čustva, želje in potrebe. Ne zataji samega sebi, da bi ustregel drugim iz strahu pred tem, kaj si bodo o njem mislili. Prav tako zna postaviti meje, ko mu hoče kdo pristriči krila. Pristnost se izraža tako rekoč v vsem, kar počnemo in čemur damo osebni pečat: medosebnih odnosih, službi, življenjskem slogu, načinu oblačenja in izbiri prostočasnih dejavnosti.

Zlasti v intimnih odnosih se lahko pristnost hitro zaduši, ko si začne en partner (ne)hote podrejati drugega. Ceno plačata oba, saj se znajdeta v vlogah nadrejenega in podrejenega, ki najbrž ne odsevata njune resnične biti. Posebno drugi začne zatirati svoja hotenja in lastna identiteta se mu začne raztapljati v partnerjevi.

V ljubezenskih razmerjih smo lahko pristni le, če oba prepoznata in spoštujeta meje osebnega prostora drug drugega. Da bi bili v njih dolgoročno srečni, morate ohraniti sebe. Konec koncev se je ljubi vam človek nekoč zagledal v vas ravno zato, ker ste bili samosvoji, imeli ste lasten značaj, želje itn. Kaj lahko naredimo v ljubezni, da se ne izgubimo? Najti moramo čas zase in za svoje dejavnosti, čeprav partnerju to ni nujno pogodu. Ne smemo izgubiti pogleda na svoje cilje in želje, ki niso neposredno povezani z zvezo. Prav tako pazimo, da ne kupujemo partnerjeve ljubezni – bodimo velikodušni in prijazni do njega, ker si to želimo biti, ne pa zato, ker si hočemo zagotoviti, da nas bo ljubil – ali vsaj potreboval.

Pristnost pomeni, da ne sprejmemo igranja tistih vlog, v katerih se ne počutimo udobno. Vsaka družbena vloga nas lahko posrka vase; vloga zaposlenega, vloga starša, vloga prijatelja. Mikavnost teh vlog je, da so maska, za katero se lahko varno skrivamo in se nam ni treba izpostavljati. A za masko se lahko tudi izgubimo in pozabimo, kdo v resnici smo. Poskušajmo sami odločati, kdo bomo; tudi takrat, ko se neželeni vlogi ne moremo izogniti, ji še vedno lahko damo pečat s svojo edinstvenostjo.

Če prodamo svojo dušo, da bi ugajali drugim, smo postali njihov suženj. Sam svoj človek je premagal potrebo po odobravanju drugih, ki ga je pripravljen plačati za vsako ceno. Vsi si želimo pripadati varnemu naročju nečesa večjega od nas. A če mislimo, da se moramo spremeniti, da bi nas drugi sprejemali, pomeni, da globoko v sebi mislimo, da takšni, kot smo, nismo dovolj dobri.

Načelno in razumno

Kdor je sam svoj človek, bo pripravljen zagovarjati in braniti načela, v katera trdo verjame. To ne pomeni, da se bori za vsako malenkost in rine z glavo skozi zid, da bi vedno dokazal svoje, ampak da ne prezre svojih vrednot vsakič, ko bi ga to rešilo iz kakšnega neprijetnega položaja ali mu olajšalo napredovanje. Resda je treba biti pragmatičen, a ko gre za vrednote, na katerih sloni vaše osebno dostojanstvo, z njihovim kršenjem zbijate svojo vrednost v lastnih očeh. Denimo, da ste vegetarijanec in vas novi šef, na katerega bi radi naredili dober vtis, povabi na kosilo, ki – ojoj – je iz mesnih jedi. Boste odklonili ali sprejeli? Kako močna je vaša vrednota vegetarijanstva?

Vselej je treba pretehtati, kje je meja med osebnim ponosom in neškodljivo pragmatičnostjo. Branjenje načel zahteva pogum; če stojite za njimi, morate biti tudi pripravljeni sprejeti morebitne negativne posledice, ki jih utegne to imeti. Kdor pa se po drugi strani hitro vda in izda svoja prepričanja, češ, nimam druge izbire, si laže. Skoraj vselej je izbira, le da nam pač nobena izmed njih ni prijetna, da nismo pripravljeni plačati cene svoje načelnosti. Kljub možnemu nasprotovanju zvestoba načelom dolgoročno v drugih vzbudi spoštovanje.

Samosvojost zahteva tudi precej razumnosti. Razumni človek opazuje, sprašuje, zbira podatke, temeljito razmisli in se šele nato odloči. Ne sledi kot ovca svojim trenutnim vzgibom ali ukazom drugih, niti ne izbira poti najmanjšega odpora. Tak človek prisluhne drugim, čeprav se ne strinja z njimi, prouči vsako stvar z različnih vidikov in si pušča odprte različne možnosti. Ne pusti se zmesti lastnim čustvenim izbruhom in razpoloženjem, krivdi in strahovom. Vsi imamo nerazumne vzgibe – saj nismo roboti –, a kdor ne more obvladovati njihovih posledic, ni sam svoj človek, marveč njihova igračka. Ni dovolj, da samo razumno pridemo do odločitev, ampak jih moramo tudi izpeljati: biti odločen, samodiscipliniran, ne odlašati, ne prelagati na večni jutri. Voljo se, seve, gradi z vajo: če vztrajamo pri manjših odločitvah, potem bomo vedno lažje tudi pri večjih.

Biti sam svoj človek pomeni biti tudi samozavesten. Samozavest ni enaka samovšečnosti, ki je slepa za lastne napake; resnično samozavesten je tisti, ki popolnoma sprejema samega sebe, z napakami vred. Zaradi tega nima potrebe, da bi se drugim dokazoval in lahko nepristransko gleda na svoja dejanja. Ko kaj naredi narobe, tega ne prezre in ga to ne vrže iz tira, ampak se poskuša iz napak kaj naučiti in napredovati.