Ljudsko izročilo štorkljo čisla, kajti zemljo naj bi varovala pred golaznijo. V Belorusiji, Ukrajini, na Poljskem in na severozahodu Bolgarije je šla iz roda v rod tale pripovedka o štorklji. Nekoč je bog človeku dal vrečo, polno golazni, in mu naročil, naj jo vrže v morje ali odnese na visoko goro, a je bil tako radoveden, da je vrečo prej odvezal, golazen iz nje pa se je razlezla po zemlji. Bog je za kazen človeka spremenil v štorkljo, da bi uničeval kače, žabe in drugo golazen ter počistil zemljo. Odtistihmal ima ptica zaradi sramu, ker ni izpolnila naročila, rdeče noge in nos ter črno zadnjico, ker jo je jezni bog ošvrknil s palico. Po neki ukrajinski legendi je bog v štorkljo spremenil kmeta, ki je oral na praznik, zato od takrat ptica hodi za plugom. Poljaki pa so govorili, da je ptica pravzaprav kosec v telovniku, ki so mu pred Kristusom padle hlače do gležnjev. Njegovi lasje so se spremenili v kljun, belo-črna barva njenih peres pa naj bi bila njegov telovnik. Ko se spomladi vrne v domače kraje, ptica »hlače« zamenja za telovnik. Otroci so jo dražili, da hodi naokrog brez hlač, ženske pa so se šalile, da ji bodo konce neenakomerno stkanega platna podarile za hlače.
Ker je bila štorklja pravzaprav človek, kaznovan za napako, so ji dajali človeška imena – Ivan, Bogdan, Adam, Vasilij, Vojteh ipd. Verjeli so celo, da ima dušo, čustva in razum, razume človeški jezik, ker je nekdaj sama govorila. Letenje ptic je ljudi spominjalo na obupano preklinjanje grešnika, ki poziva h kesanju. Marsikje so verjeli, da se štorklje zbirajo in prirejajo svatbe. Ženin in nevesta sta neločljiva, če eden umre, se tudi drugi za njim požene v smrt. Preden odletijo, se ptice zberejo na posvetu in odločijo, katere ne bodo vzele s sabo. Sorodnost človeka in štorklje naj bi dokazovalo tudi to, da se naseljujejo v bližini človeka in se ga ne bojijo. Ob hudem mrazu naj bi vsa jata tolkla po vratih, da bi jih ljudje spustili noter, kjer bi se pogrele.
Po bolgarskem in makedonskem izročilu se štorklje v daljni deželi onkraj morja okopajo v čarnem jezeru in postanejo ljudje. Spomladi, ko se okopajo v drugem jezeru, znova dobijo ptičjo podobo in poletijo domov. Po poljski vraži postanejo ljudje, ko kljun pomočijo v kri, ko pa se zmočijo v vodi, spet postanejo štorklje.
Pomenljivo videnje
Človeku, ki spomladi prvi uzre štorkljo v letu, se obetajo zdravje, čilost, dobra letina in poroka, mirujoča ptica pa napoveduje bolečine v nogah, smrt, sušo in samski stan. Kdor uzre par, se mu obeta poroka ali porod. Ko ljudje zagledajo prvo štorkljo, stečejo za njo ali počepnejo in naredijo preval, da jih ne bi bolele noge. Valjajo se po zemlji, naslonijo se na drevo ali ograjo, da jih ne bi bolel križ, zavežejo vozel, da ne bi videli kače, izpod noge vzamejo prgišče zemlje in jo vržejo v vodo, s katero poškropijo sebe in hišo, da ne bi imeli bolh. Ponekod so na praznik Marijinega oznanjenja zamesili pogačice v obliki štorkljine noge, ki so jih otroci metali v zrak in prosili ptico za dobro letino. Pri južnih Slovanih otroci pozdravljajo ptico v upanju, da jim bo prinesla mošnjo z denarjem.
Vraža, da štorklje prinašajo otroke, je razširjena predvsem med zahodnimi Slovani. Potegnila naj bi jih iz močvirja, morja, jih prinesla v košari ali koritu ali jih spustila v dom skozi dimnik. V Belorusiji je ob praznovanju rojstva otroka v hišo prišla maskirana štorklja in čestitala staršem za novorojenčka. Otroka naj bi kmalu dočakali v hiši, nad katero je krožila štorklja. Če je sedla na dimnik med svatbo, je mladoporočencema napovedovala otroka. O njej so ženske sanjale pred začetkom nosečnosti in pred rojstvom sina. Med božične obrede je spadala tudi maska štorklje, ki je kljuvala dekleta, da bi bile matere.
Gnezdo na strehi varuje človekovo bivališče pred neurjem, požarom, točo, uroki in duhovi. Če ga štorklja zapusti, naj bi pri hiši kmalu kdo izpustil dušo. Kazen za razdrtje gnezda ali celo pobitje ptice je smrt, slepota ali gluhost otrok, nesreča v hiši, najpogosteje požar. Pravijo, da štorklja s kljunom lahko ukreše iskro in zaneti ogenj ali pa v kljunu prinese žareč kos ali ogorek in požge hišo tistemu, ki ji je storil kaj hudega. Kdor ji škodi, ga lahko doleti udar strele, poplava ali suša.
