Kadar vedno znova sami sebe spotikamo

Bednik! Cepec! Spet si vse pokvaril! Zdaj bi pa že lahko bil pametnejši! Tudi če se trudiš na vso moč, še zmeraj imaš dve levi roki (nogi) in vse zašuštraš! Še na ravni cesti se spotakneš! Ti boš to naredil? Kdo pa misliš, da si?! Vam takšne opazke zvenijo nekam znano? Bržkone. To je vendar glas vsevednega, vedno obtožujočega, zlonamernega nasilnika v vaši glavi. Si ne želite, da bi že utihnil?

Zgovorni tiran

Vsi imamo v svojih glavah glasove, odkrivajo dušeslovci, ki imajo vedno znova kaj pripomniti k temu, kako živimo, kaj prav zdaj delamo ali česa ne, kako (ne)umno smo se kdaj vedli, se odločali, katere napake naredili, pa bi se jim lahko ognili, katere delamo pravkar, pa tudi, kaj vse bi morali storiti drugače, kot smo. Takšni glasovi so lahko prav podli in že tako veliko godljo, v kateri smo se nemara znašli, še poslabšajo. Namesto da bi sočustvovali z našim trpljenjem, kritizirajo, grajajo, omalovažujejo, nas na vse pretege dajejo v nič in nas povsem pobijejo. Ne moremo jih preslišati, vzbujajo namreč pozornost, zvenijo domače in so prežeti s tolikšnim čustvenim nabojem, da zahtevajo pozornost.

To so samodejna pravila za življenje, ki izvirajo iz strahu, in so nekakšni notranji nasilniki. Zaradi njih se vrtimo v začaranem krogu, se spotikamo in vedno znova ujamemo v enake zanke. Ne zmoremo se tukaj in zdaj odzivati na izkušnje, svobodno užiti življenja, ljubezni itn.

Od kod prihaja?

Dušeslovci menijo, da so nasilniški notranji glasovi ostanki izkušenj, ki si jih je kdo nabral v otroštvu – samodejni, podzavestni vzorci, spravljeni v živčnih poteh v možganih, ki pa so ločeni od spominov na dogodke, v katerih so nastali z namenom, da bi nas zavarovali pred njimi. Skovati samozavarovalna in samovzgojna pravila je bilo nekdaj koristno. Pomagalo nam je dobesedno preživeti, pretolči se skozi izkušnje, ko smo bili kakor nemočni otroci na milost prepuščeni muham in kapricam staršev in drugih pomembnih v svojem življenju. Tedaj so bili koristni, toda, ko odrastemo, niso več primerni.

Odrasel človek namreč ni (več) nemočen. Lahko se umakne nezdravim, neprijetnim življenjskim okoliščinam, lahko se zavestno odloči, kaj v življenju bo delal in s kom, koga bo ljubil in kako, vse to pa utemelji na lastnih čustvih, potrebah in volji. In vendar se pogosto zgodi, da je tako močno vajen živeti po pravilih, ki si jih je postavil v otroštvu, da se jih niti ne zaveda, kaj šele, da bi jih prevetril.

To pa tudi pomeni, da odrasli pogostokrat povsem podzavestno sami sebi popačimo sliko o življenju – ne vidimo ga, kakršno je, ampak prekrojeno. Vse, kar se zgodi, se menda ne bi moglo drugače, ne bi se moglo preprečiti. Še več, kar je menda nujno, v glavi sprejmemo kot resnično, edino možno, zaradi česar nam ne preostane drugega, kakor da si to naredimo vsaj znosno, če ne kar prijetno. Vedemo se, opozarjajo dušeslovci, kakor ugrabljeni s stockholmskim sindromom, torej se navežemo na svojega notranjega mučitelja (nasilnika).

Ko ima glavno besedo

Če glasov nimamo na vajetih, bodo ti v naši glavi prevzeli nadzor nad našim življenjem, to pa pomeni, da obtičimo v starih miselnih in vedenjskih vzorcih, smo sami svoji ječarji. Kakor je značilno za ljudi, ki koga zlorabljajo v resničnem življenju, tako tudi za notranjega nasilnika velja, da nas neprenehoma straši z namenom, da nas prepriča, kako je svet brez njega nevaren in da moramo slepo spoštovati njegova pravila, kajti le tako bomo preživeli in se ognili bolečini.

Ko sledimo pravilom ali se jim poskušamo togo ne pokoriti, si ne dovolimo spoprijeti se z življenjskimi izkušnjami samimi po sebi, s takšnimi, kot so. Odziv nanje je vedenjsko in čustveno prej ponovitev včerajšnje resničnosti kakor tega, kar se dogaja prav zdaj. Zaradi tega nam ni mogoče res obrniti hrbta disfunkcionalnemu otroštvu, se izviti temu, da bi bili še naprej nemočni, prepuščeni drugim, ki lahko z nami počno, kar jih je volja.

Psiholog Jeffrey Young toga pravila življenja in pogledov na svet, ki jih sestavljajo glasovi v glavah odraslih, imenuje sheme. Utemeljene so z izkušnjami iz (zgodnjega) otroštva, ki jih je imel kdo s starši in drugimi, ki so skrbeli zanj in od katerih je bil odvisen. V takšnih shemah so vsi podatki o tem, kako zmore kdo neodvisno (pre)živeti, kako bodo drugi ravnali z njim, kaj si v življenju zasluži, kakšnega razpleta bo v kateri koli že zadevi deležen, in tudi o tem, kako varen ali nevaren je svet.

Te sheme so po njegovem mnenju tudi glavne krivke za to, da prijateljska in ljubezenska razmerja prej ali slej nasedejo na čereh. Notranji glasovi omejujejo življenje in partnerstva, ker nas silijo k temu, da se vedemo tako, da bi ohranili stanje, kakršno je, nas torej odvračajo od sprememb; ker nam natikajo očala, ki popačijo pogled na resničnost – stvari (ljudi, dogodke) vidimo takšne, da so ubrane s shemami, ne takšne, kot so res –; ker nas usmerjajo predvsem v odločitve in izbire, ki naj bi nas obvarovale pred bolečino in vsem hudim, to pa pomeni, da nismo pripravljeni poskusiti kaj novega. Ker jih poskušamo kdaj po vsej sili utišati tako, da se odzovemo ravno nasprotno, kot svetujejo, in vendar togo, torej spet ne tako, kakor bi bilo prav glede na okoliščine, ampak kljubovalno – nasprotujemo zaradi nasprotovanja.

Spoznaj ga in se mu izvij

Kako močno lahko sheme vplivajo na življenje, najlažje ponazorimo z zgledom. Vzemimo za primer žensko s shemo zapuščenost (zanemarjanje). Ko je imela pet let, je oče zapustil mater in njo ter se nikoli več ni vrnil. Bolečina, ko je bila zapuščena, je bila tako silna, da je deklica svoje možgane naravnala tako, da ji tega gorja nikoli več ne bi bilo treba izkusiti. Za nameček se je kot mnogi drugi otroci globoko v sebi počutila kriva za to, da je oče odšel – morda ni bila dovolj pridna, ljubezni vredna, kajti če bi bila, bi oče vendar ostal, mar ne? Torej je bila obremenjena s še eno shemo – manjvrednost, nezadostnost.

Z obema je deklica med odraščanjem postajala zelo občutljiva za zavrnitev, povsem običajne hribe in doline v otroških in mladostniških prijateljstvih si je zelo jemala k srcu, vedno znova potrjujoč si, da ni privlačna, ljubezni vredna in da je njena usoda biti zapuščena in zanemarjena. Na vse kriplje se je trudila prikriti svoje domnevne pomanjkljivosti, in to tako, da je poskušala v vsem ustreči (ljubezenskim) partnerjem, jih narediti tako rekoč odvisne od nje, da je le ne bi nikoli zapustili. Posebno so jo privlačili hladni moški, ki se niso bili pripravljeni vezati. Ko je v njeno življenje končno stopil odprt, predan partner, je bila tako negotova, potrebna pozornosti in nadzorniška, stražarska, da jo je, sit, da mu ne verjame in zaupa, naposled zapustil.

Njena shema – ni varno zaupati partnerju in pustiti, da se razmerje naravno razvija – se je znova potrdila. Čeprav ji je uničila razmerje, se je v novih zvezah še naprej ravnala po njej. Ni hotela niti za trenutek popustiti, biti manj budna, kajti potem bo partner vendar odšel. Kdaj je kljubovala shemi – partnerja je spodbujala, naj gre po službi s prijatelji na pijačo, prepričujoč sebe (in njega), da je vendar samostojna, da mu zaupa itn. Toda v resnici je bilo tudi takšno ravnanje vzrok za kronično jezo na partnerja in nezadovoljstvo z njim, čeprav sama pri sebi niti ni razumela in sprejela, zakaj se v njej vzbujajo takšna čustva.

Kaj torej lahko storimo, ko nas podobno k tlom pritiskata ti shemi ali katera druga? Sami, s poglabljanjem vase, ali s pomočjo strokovnjaka naj bi jih najprej spoznali, odkrili, kdaj so nastale in kako še vedno živimo po njih, nato pa se spoprijeli s strahovi, ki jim dajejo moč nad nami – biti zapuščen, manjvreden idr. –, naposled pa si tudi priznali svoje prave potrebe (biti ljubljen, sposoben idr.) in se jih trudili zadovoljiti, ne da bi spet ponovili ali potrjevali sheme. Z iskrenim, globokim pogledom vase lahko utišamo zlobne notranje glasove – ko se spoprimemo s strahovi, ki jim vlivajo moč, pravzaprav kar sami izzvenijo.