Da smo vsi povezani z vsemi in da s tem, ko naredimo kaj dobrega za druge, koristimo tudi sebi, lahko izluščimo iz pripovedi, ki smo ju tokrat izbrali za vas s svetovnega spleta.
Nekdaj so bile navdihujoče pripovedi in druge, ki so ljudi poučevale, kako naj živijo in delajo, da bodo ravnali prav in ne bodo ničesar obžalovali, skovane ob domačem ognjišču, ohranjale in širile pa so se ustno iz roda v rod. Tudi danes nastajajo, le da se na krilih svetovnega spleta širijo veliko hitreje in dlje. Izbrali smo dve izmed njih neznanih avtorjev, za kateri verjamemo, da vam bosta v zabavo in poduk.
Veriga ljubezni
Mrak je že padal, ko je moški, ki se je vozil v svojem starem avtomobilu, boljšega si pač ni mogel privoščiti, opazil, da ob cesti stoji mercedes, ob njem pa starejša ženska, ki se je očitno znašla v zagati in potrebuje pomoč. Ustavil se je, da bi ji pomagal.
Čeprav jo je prijazno in vedro pozdravil, je bila ženska zaskrbljena. Ob cesti je stala z avtomobilom že dobro uro, in vendar nihče ni ustavil. Ni ji vzbujal zaupanja, saj je bil njegov avto star in oguljen, njegova oblačila so tudi izdajala, da so že dolgo v rabi. Ker je bil na videz reven in lačen, se je zbala, da bi jo lahko oropal in ji naredil še kaj hujšega. Prišlek ji je z obraza prebral strahove in jo pomiril: »Nič hudega vam ne bom storil. Ustavil sem se, da vam ponudim pomoč. In da, moje ime je Bryan Anderson.« Z mercedesom ni bilo nič hujšega kot to, da je počila pnevmatika. Toda tudi to je bilo za žensko dovolj velika težava, tako velika, da je ni mogla sama popraviti. Medtem ko je moški snemal predrto pnevmatiko in nameščal rezervno, je ženska sedela na prednjem sedežu svojega avtomobila in čakala.
Njen strah je kopnel, povedala je, od kod je in kam je namenjena, mu razložila, da res ni vedela, na koga naj se obrne po pomoč, saj so ji ti kraji neznani, samo potuje skoznje. Ko je bilo kolo zamenjano, se je moškemu toplo zahvalila, priznala je, da ne ve, kaj bi storila, če ne bi ustavil in ji pomagal. Vprašala ga je še, kako mu lahko povrne uslugo, koliko mu je dolžna za pomoč. Bryanu nikoli ni prišlo na misel, da bi ji zaračunal menjavo pnevmatike, saj to vendar ni njegov poklic. Ustavil je, ker je hotel pomagati nekomu v stiski, kakor so tudi njemu kdaj ljudje priskočili na pomoč. Bilo mu je povsem naravno, da pomaga, če lahko, a tudi, da prosi za pomoč, če jo potrebuje.
Naposled ji je predlagal, naj, če bi mu res rada kakor koli povrnila uslugo, prvič, ko bo videla koga v stiski, temu pomaga, pri tem pa pomisli nanj. In pri tem je ostalo, Bryan je počakal, da je ženska odpeljala, nato pa se je v sicer hladnem in deževnem dnevu tudi sam odpravil proti domu. Čeprav je bil dan vse prej kakor prijeten, se je dobro počutil, ko je nekomu lahko pomagal.
Po nekaj kilometrih je ženska ob poti videla znak za okrepčevalnico. Odločila se je, da se ustavi in kaj prigrizne, tako da bo zmogla preostanek poti do doma. Okrepčevalnica je že videla boljše čase, in vendar je v njej prijetno dišalo po pravkar pripravljeni hrani. Tudi natakarica jo je zelo prijazno sprejela, še preden je vzela naročilo, ji je ponudila svežo brisačo, da si obriše mokre lase – deževalo je, nova gostja pa pri sebi ni imela dežnika, zato se je zmočila. Gostja ni mogla prezreti, da je natakarica že visoko noseča, in lahko si je predstavljala, kako težko ji je ves dan hoditi od mize do mize. Ne glede na to, da ji je bilo težko, z obraza ni zbrisala nasmeha. Ženska se kar ni mogla načuditi, kako lahko nekdo, ki ima tako malo, tako veliko ponudi popolnemu neznancu. Tedaj se je spomnila na Bryana.
Ko je pokosila, je račun poravnala z bankovcem za sto dolarjev. Medtem ko je natakarica odšla do blagajne, da ji vrne denar, se je gostja izmuznila na plan. Ko je natakarica prišla k mizi, je ni bilo več. Za seboj je pustila le prtiček s sporočilom. Medtem ko ga je brala, so se ji od ganjenosti orosile oči: »Nič mi ne dolgujete. Vem, kako je, ko potrebuješ pomoč in ti jo kdo velikodušno ponudi. Meni se je to zgodilo. Če se vseeno želite oddolžiti, pomagajte komu drugemu in pri tem pomislite name, nadaljujte verigo ljubezni.« V prtičku so bili zloženi še štirje bankovci po sto dolarjev.
Natakarica je prejela dar in delala naprej – bilo je še več gostov, ki jim je morala postreči. Ko se je pozno zvečer vrnila domov in legla v posteljo k možu, ki je že spal, ni mogla nehati misliti na gostjo, na to, kaj ji je napisala in kaj ji je podarila. Kako je lahko vedela, da z možem komaj sestavljata konec s koncem, pa še otrok je na poti? Vedela je, da tudi njenega moža skrbi, kako bosta shajala, ko se otrok rodi. Nežno je spečega pobožala po laseh, ga poljubila in mu zašepetala: »Vse bo še dobro. Ljubim te, Bryan Anderson.«
Gugalnik
V domu za ostarele je živela obnemogla in strta starka. Tako zagrenjena je bila, da nikoli z nikomer ni spregovorila niti besede. Dneve, tedne, cele mesece. Nikoli je nihče ni obiskal. Bila je sama. Njeno edino razvedrilo, tako je bilo videti, je bilo, da se je gugala, naprej, nazaj, naprej, nazaj in še naprej, nazaj, na starem, že škripajočem gugalniku.
Nekega dne se je v domu zaposlila skrbna in modra bolničarka. Kmalu je spoznala, kdo je kdo v domu, kakšne so navade oskrbovancev in njihove posebnosti. Ni, kakor njeni kolegi in drugi oskrbovanci, silila v gugajočo se starko z vprašanji, hoteč iz nje izvleči vsaj par besed. Kdaj pa kdaj je le stopila v njeno sobo, s seboj pa prinesla svoj gugalnik. Sedla je nanj in se molče nekaj minut gugala, kakor je to počela starka.
Minili so dnevi, minili so tedni, in naposled je starka spregovorila: »Hvala ti. Hvala, ker se gugaš z menoj.«
