Iz prave veje samozavest

Da je skromnost odlika, se strinjamo skoraj vsi, čeravno jo cenimo bolj teoretično, na načelni ravni, posebno pri drugih, pri sebi pa često menimo, da bi nas lahko v današnjem brezobzirno tekmovalnem svetu, ki – žal – precej močno sloni na lastni hvali, ovirala, saj bi spodnesla še tisto malo samozavesti, kar je premoremo, ko uveljavljamo svoj prav.

Kaj ni

Ta vrlina igra veliko vlogo v skoraj vseh svetovnih religijah. V krščanstvu denimo vznika iz zavedanja, kako majhni in ničevi smo v primerjavi s stvarnikom, v budizmu pa podobno ponazarja pot, ki naj bi jo prehodili, da bi se osvobodili slepil jaza o lastni pomembnosti in se tako razsvetlili. Prava skromnost je precej izmuzljiva reč. Poleg nje namreč poznamo še lažno, ki je v resnici izraz arogance, vzvišenosti, nadutosti in domišljavosti ter na globlji ravni dvomov o sebi. Ko nekdo na primer na pohvalo za svoje dosežke odvrne, da ne gre za nič posebnega, s tem na tiho sporoča, da je sposoben še veliko bolj neverjetnih podvigov.

Drugi nepravi sorodnik skromnosti, ki gre v nasprotno smer, je samopodcenjevanje pred drugimi; to bodisi odraža pomanjkanje samozavesti in zaupanja v lastne sposobnosti bodisi gre za potuhnjeno taktiko, s katero pri drugih namerno vzbujamo občutek, kako so veliko boljši od nas, da bi jim bili bolj všečni in bi nas imeli raje. V tem primeru si delamo medvedjo uslugo, saj so raziskovalci z več študijami potrdili, da imajo ljudje na kratek rok res splošno raje pretirano skromne ljudi, vendar jih imajo praviloma tudi za manj sposobne od hvalisarjev, za pravega prijatelja pa nihče ne mara predpražnika.

A večinoma gre pri samopodcenjujočem vedenju za negotovost in dvom o svojih sposobnostih. Bolj ko dvomimo ali menimo, da jih moramo neprestano dokazovati v očeh drugih, bolj se poskušamo zavarovati s samopodcenjevanjem. Namesto poraza raje izberemo predajo – namesto da bi pustili drugim možnost, da nas negativno ocenijo, jih nekako prehitimo in to raje naredimo sami, saj je manj boleče, čeprav si damo nižjo oceno, kot bi nam jo nemara podelil drugi. Ljudje, ki se podcenjujejo, se neprestano opravičujejo za stvari, za katere opravičilo sploh ni potrebno oziroma je neutemeljeno – na primer, oprosti, ker danes, ko sva dogovorjena za klepet ob kavi, dežuje –, se posmehujejo sami sebi in tako vzbujajo pri drugih bodisi naklonjenost bodisi – ob pretiravanju – nelagodje. Takšni ljudje ne znajo sprejeti pohvale, ne da bi jo takoj zanikali. Recimo, če kdo koga hvali, ker je pripravil dobro kosilo, v jedeh, ki jih je postavil na mizo, takoj najde pomanjkljivosti, češ to in to pa ni uspelo, kot bi moralo, lahko bi dal več soli ali že česa, minuto prej vzel pečenko iz pečice in tako v nedogled.

Kaj pa je?

Psihologi pravo skromnost opredeljujejo kot točno oceno in izražanje svoje vrednosti, pri zadnjem pa se pazi tudi na čustva ljudi okoli sebe. Preprosto povedano to pomeni, da svojih sposobnosti in dosežkov sami pri sebi ne precenjujemo in jih ne podcenjujemo; ko pa o njih govorimo, se ne hvalisamo in nimamo potrebe, da bi se z njimi silili v ospredje ali pritegovali pozornost.

Kdor je iskreno skromen, ne želi drugim vzbujati občutka, da so v primerjavi z njim slabi. Pri tem ne gre za manjšanje pomena svojih uspehov, ampak za način, kako o njih govorimo, za njihovo relativiziranje in postavitev v ustrezen kontekst. Takšno skromnost denimo najdemo v izjavi sira Isaaca Newtona, enega izmed največjih umov vseh časov, čigar odkritja v fiziki so spremenila naše razumevanje sveta: »Ne vem, kakšen se zdim svetu, a sebe vidim zgolj kot fantiča, ki se igra na obali in ga tu in tam razveseli najdba gladkega kamenčka ali lepe školjčne lupine, medtem ko veliki ocean resnice leži neodkrit pred mano.« Na podoben način je svoje dosežke videl tudi državnik Winston Churchill, ki je po drugi svetovni vojni dejal: »Nisem bil lev, a je name padlo, da sem moral po levje zarjoveti.«

Skromen človek svoje vrednosti ne meri po tem, kako ga vidi okolica ali kako pomembna so njegova dejanja po zunanjih merilih. Zna razločiti, kdaj ga drugi iskreno hvalijo, kdaj pa se mu prilizujejo, in ne pusti, da bi mu uspeh stopil v glavo in ga naredil domišljavega. Ne hlepi po slavi, hvali in priznanjih – a se kljub temu zaveda lastne vrednosti in pomena, ki ga imajo njegova dejanja za druge. »Želim si izvršiti veliko in plemenito delo, a moja glavna dolžnost je izvršiti skromna dela, kot da so velika in plemenita. Sveta ne pomikajo naprej le silni sunki njegovih junakov, marveč tudi skupek majhnih porivov vsakega iskrenega delavca,« je modrovala Helen Keller. Prava skromnost je znak tihe samozavesti, ki ne potrebuje veliko zunanje potrditve.

Raziskovalec Jordan LaBouff je s kolegi odkril, da so skromni ljudje bolj pripravljeni priskočiti drugim na pomoč. Strokovnjaki na splošno ugotavljajo, da skromnost spremljajo še večje zadovoljstvo s samim sabo in svojim življenjem, boljši medosebni odnosi, večja zmožnost pripisati zasluge za svoj uspeh tudi drugim in večja zmožnost prevzemanja odgovornosti za lasten neuspeh, upoštevanje mnenj drugih, manj zavisti in več potrpežljivosti.

Razlogov za gojenje skromnosti potemtakem ne manjka. Je pa še en kaveljc: skromnost je ena izmed zahtevnejših vrlin, saj jo s tem, ko se je zavedamo, tudi že krnimo. Kdor gre v nevarnost, vedoč, da je pogumen, zaradi tega ni nič manj pogumen. Kdor pa si poreče: »Kako sem pa jaz skromen!« že prestopa mejo k domišljavosti. A vseeno se splača stremeti k tej vrlini, saj velja, če si sposodimo besede Avguština: »Ponos je spremenil angele v peklenščke, skromnost pa iz ljudi dela angele.«