Iz epa o gilgamešu

Skrivnost ti hočem razkriti, Gilgameš, in tajno bogov ti bom povedal. Mesto Šuripak – saj ga poznaš, na bregu Evfrata leži – je bilo že staro mesto in bogovi so bivali v njem. In velikim bogovom so se srca vnela za misel, da bi poslali na zemljo vesoljni potop,« je v 19. stoletju z glinenih ploščic, ki jih je odkril med izkopavanjem tega, kar je pod prstjo in kamenjem ostalo od porušene knjižnice asirskega kralja Asurbanipala (682–627 pred našim štetjem), bral asirolog angleškega rodu George Smith (1840–1876).

Morda si lahko predstavljate, kako osupel je bil, ko je na njih naletel še na navodilo: »Podri svojo hišo, zgradi si ladjo, pusti bogastvo, pobrigaj se za življenje, sovraži premoženje, reši življenje! Spravi v ladjo vsakovrstno živo seme!« Da, tako kakor ste najbrž pravkar vi, je tudi on nemudoma prepoznal podobnost z biblijsko zgodbo o vesoljnem potopu. Odkritje ga je podžgalo, da je raziskoval še naprej. Ko je našel še več ploščic, je ugotovil, da je mit o vesoljnem potopu v resnici zgolj košček starodavnega sumerskega Epa o Gilgamešu. Danes, ko že vrabci čivkajo, da so miti o kataklizmi prisotni tako rekoč po vsem svetu in da so se pripovedi o njej ustno širile iz roda v rod že veliko vekov prej, preden je bila zapisana v Prvi Mojzesovi knjigi, odkritje ni ne veliko ne osupljivo, a v 19. stoletju je bilo prav takšno.

Raziskovalno pot Georgea Smitha je, žal, pretrgala smrt, umrl je med neko znanstveno odpravo v Ninivah, nadaljevali pa so jo drugi raziskovalci. Na ozemlju današnjega Iraka so na glinenih ploščicah našli še mnoge druge različice mita o Gilgamešu, mogočnem in modrem vladarju, ki je hotel postati nesmrten, a prav v vseh je tudi mit o vesoljnem potopu.

Ep je osrednje in najpomembnejše delo mezopotamske književnosti, domnevno so ga sestavili svečeniki, ki so med rekama Evfrat in Tigris, natančneje v mestu Larsi, koder so častili boga Sonca Šamaša, živeli v 18. stoletju pred našim štetjem v obdobju vladavine Rim-Sina, Hamurabijevega sodobnika. Ep, kakor opozarja naslov, opisuje življenje Gilgameša. V njem naj bi bili »dve tretjini božanski, ena pa človeška«, in vendar strokovnjaki ocenjujejo, da je ep, ki je v marsičem podoben prikazom drugih božanskih junakov, med njimi indijskemu Ardžuni in grškemu Herkulu, navdihnil pravi vladar Uruka in Babilonije, ki je vladal okoli leta 2700 pred našim štetjem.

Ep ni v celoti ohranjen, toda vrzeli je razmeroma malo, tako da zlahka sledimo zgodbi, zapisani na ducat ploščicah, na vsaki je okoli 300 verzov. K dvanajstim ploščicam je za uvod pristavljena še ena, na kateri je 22 verzov in iz katere izvemo, da je bilo kralju Enmerkarju prerokovano, da mu bo kraljestvo vzel sin, ki ga bo rodila njegova hči. Napoved se je izpolnila, dasi so Gilgameševo mater zaprli v stolp, njega pa kot novorojenčka vrgli iz njega. Prav tedaj, ko je letel proti tlom, ga je prestregel orel in ga varno odložil na vrtu, našel pa ga je vrtnar in ga vzgojil.

O Gilgameševem poslanstvu doseči nesmrtnost bomo več pisali v prihodnjih številkah Astronovic, v tej pa se bomo posvetili enajsti ploščici, ki se začne s pripovedjo o vesoljnem potopu, še posebno nas bodo zanimale vzporednice z biblijsko zgodbo. Pa še to: odlomke iz pesnitve smo povzeli iz pesnitve, kakor jo je poslovenil Mirko Avsenak (Ep o Gilgamešu, Mladinska knjiga, Ljubljana 1978).

Podobnosti in razlike

Gilgamešu zgodbo o vesoljnem potopu zaupa Utnapištim, ki so ga bogovi nagradili z nesmrtnostjo, ker je po njihovem navodilu zgradil veliko barko, na njej pa pred naraslimi vodami rešil predstavnike vseh živih bitij z ljudmi vred. Povodnji, ki je zajela ves svet, v nasprotju z biblijsko zgodbo ni priklical Jahve, marveč zbor bogov, ki je rešitelja, v biblijskem primeru Noeta, v mezopotamskem pa Utnapištima, v sanjah pozval, naj obvaruje pred smrtjo predstavnike vseh živih bitij tako, da jih reši na barko.

»Ladja, ki jo moraš zgraditi,« je bilo odstrto Utnapištimu, »naj ima vse razsežnosti natančno izmerjene, širina ji bodi enaka dolžini; napravi ji streho, podobno Apsuju!« Biblijska arka za tloris nima kvadrata, ampak pravokotnik, obe pa imata, da bi pač lahko sprejeli toliko življa, več nadstropij, biblijska tri, mezopotamska šest. Noe je zavetje po božjem navodilu ponudil živalim in članom svoje družine, Utnapištim je bil bolj širokogruden: »Vse, kar sem imel, naložil sem nanjo: vse, kar sem imel srebra, naložil sem nanjo, vse, kar sem imel zlata, naložil sem nanjo, vse, kar sem imel raznih semen, naložil sem nanjo: popeljal sem na ladjo svojo družino in ves svoj rod, poljsko zverjad in malo poljsko divjad, tudi rokodelce vseh vrst sem povabil nanjo.«

Biblijska povodenj je trajala 40 dni in noči, mezopotamska – dasi tako strašna, da je še boginja Ištar, ki jo je podprla, to obžalovala: »Da bi se v blato spremenil tisti dan, ko sem v zboru bogov nasvetovala to nesrečo! Le kako sem mogla v zboru bogov nasvetovati zlo, nasvetovati boj do uničenja mojega človeštva! Najprej rodim svoje drage ljudi, potem pa polnijo morje, kakor da so ribji zarod!« – je trajala šest dni in prav toliko noči.

Noe je preverjal, ali vode upadajo in ali je v bližini že kopno, tako, da je v izvidnico poslal krokarja in golobe, Utnapištim pa je ob jutru sedmega dne najprej izpustil goloba, ki pa se je vrnil na ladjo, saj »ni našel mesta, kjer bi se mogel odpočiti«, nato še lastovko in naposled krokarja. Ta se ni vrnil. Arka je pristala na Araratu, Utnapištimova ladja pa na gori Nisir. Očak, ki je že pred potopom štel 600 let, jih je po povodnji do poslednjega diha preživel še 350, Utnapištima pa so bogovi nagradili z nesmrtnostjo, ki ne pripada ljudem, ampak bogovom.