V arabsko znanost vključujemo vsa znanstvena dela, zapisana v arabskem jeziku. V njem so govorili in pisali omikani učenjaki, ki so živeli in delali precej vsaksebi, združevala pa sta jih ena vera in pogled na svet – islam. Med arabske učenjake torej ne uvrščamo zgolj Arabcev, ampak tudi Perzijce, Sirce, Juge, Egipčane, Mavre in druge pripadnike narodov in držav, ki so se v 7. stoletju znašli pod arabsko oblastjo. Arabska učenost se je razmahnila med 8. in 13. stoletjem, če naj razumemo alkimijo tedanjega časa, pa se moramo najprej poučiti o vzponu islama.
Vzpon islama
Med Arabci, prebivalci Arabskega polotoka, ki so večinoma živeli kot nomadi in vzreditelji drobnice, je bila zelo pomembna tudi trgovina. Živeli so namreč vzdolž stičišč pomembnih kopenskih in morskih trgovskih poti, ki so povezovale tri velike davne civilizacije in tri celine – Afriko, Azijo in Evropo. Snovna in duhovna kultura dežel, s katerimi so arabski trgovci kupčevali ali jim omogočali trgovino, tako da so ponudili svoje karavane in popotne živali, je v Arabcih bržkone dramila osvajalna nagnjenja. Niti prostrana puščava niti ozek obmorski pas nista mogla biti zibelka civilizacije. Naposled so se v 7. stoletju razširili čez svoje meje ter osvojili razvite in bogate dežele, s katerimi so prej zgolj kupčevali. Skupni imenovalec je bila nova vera – islam.
Islam je pomenil tudi uveljavitev družbenih pravil, ki so bila obvezujoča za posameznika, družine in cele skupnosti. Tudi Mohamed (med letoma 570 in 632), ki je zasnoval islam, je bil bogati trgovec. V mladosti se je seznanil z verami Bližnjega in Daljnega vzhoda, ko je spremljal karavane. Na temelju prvin judovske, krščanske in perzijske vere je zasnoval novo, ki naj bi Arabce postavila ob bok tem trem.
Mohamed je Arabce odvrnil od vere v več bogov in fetišizma, uvedel pa je vero v enega in edinega pravega boga – Alaha, čigar prerok je bil. Šele v Medini, kamor se je zatekel po letu 622, ker se je v Meki srečeval z vedno večjim odporom trgovcev, je počasi pridobil več zagovornikov. Mohamedov beg v Medino, hidžro, danes razumemo kot začetek islama. Od tega dogodka muslimani štejejo leta islamske ere, kakor je to uvedel Mohamedov naslednik, kalif Omar leta 639. Nekaj let prej, leta 633, je Mohamedove misli, zaupane učencem od leta 611 naprej, zapisal prvi kalif Abu Bekr ter jih zbral v eno knjigo – Kur'an. Sveta knjiga je dobila končno obliko pod kalifom Osmanom okoli leta 650. Kur'an je ostal nespremenjen do danes in je ena izmed najpogosteje najprej prepisanih, pozneje tiskanih in tudi branih knjig, ki ni le veter v jadra veri, ampak je tudi nekakšen priročnik, iz katerega jemljejo pravila za življenje revni in bogati.
V osvajalskih pohodih na zahod so Arabci najprej napredovali po severu Afrike, vzdolž Sredozemlja, nato prečkali Gibraltar in leta 711 osvojili vizigotsko Španijo, ustavili so se šele leta 638 v današnji osrednji Franciji. Damask so zavzeli leta 635, Jeruzalem tri leta pozneje, Aleksandrijo leta 642. Širili so se tudi na vzhod, leta 642 so osvojili Perzijo, Samarkand in porečje reke Ind leta 711, leta 671 pa so njihovo prodiranje v Azijo ustavili Kitajci. Okoli leta 770 je bilo pod arabsko oblastjo ogromno dežel med Indom in Pireneji. Z izjemo Španije so še danes vsa ta ozemlja islamska.
Umajadi in Abasidi
Islam ni bil enovit, ampak se je delil glede na to, kdo bo Mohamedov naslednik, kalif. Sprva je to bila politična, pozneje teološka razdelitev, je pa pomembno vplivala na razvoj znanosti, posebno (al)kemije.
Ker Mohamed ni imel sina, je prvi kalif postal Abu Bekr, Mohamedov tast. Sledila sta kalifa Omer in Osman, za njima pa Alija, najbližji prerokov sorodnik, Mohamedov nečak po njegovi sestri Fatimi. Obdobje »pravovernih« kalifov je trajalo med letoma 632 in 661. Po zaroti, v kateri je bil Alija umorjen, je kalif postal Muavija I. iz Mohamedovega plemena, vendar iz rodu Umajadov. Za prestolnico si je namesto Medine izbral Damask, bogato središče trgovcev in obrtnikov.
V obdobju vladavine kalifov Umajadov, bilo jih je 14, vladali pa so med letoma 661 in 750, se je islam najbolj razširil. Arabska znanost je tedaj bila še v povojih, se je pa islam v tem času zlival s kulturo osvojenih dežel, zaradi česar se je delitev med Arabci začela počasi večati.
Umajadi so na oblasti začeli najprej ogrožati šiiti, ker so zavračali njihovo pravico za kalifat. Trdili so, da je bil Alija pravi kalif in Mohamedov naslednik, ki bi ga morali naslediti Alijevi potomci, ne pa vladarji iz rodu Umajadov. Umajadom so zamerili tudi versko svobodo, ti so namreč razen Kor'ana sprejemali še Mohamedova učenja hadisi in razlago svete knjige, suno, torej ne le to, kar je zapisano v kor'anu, marveč tudi to, kar se je od prerokovih besed ohranilo z ustnim izročilom. Umajadi so bili suniti, kar je še danes večina muslimanov.
V Perziji, kjer so imeli šiiti največ pristašev, je upor uspel, in okoli leta 750 je bil v mestu Kufi ob reki Evfrat ustoličen kalif Abul Abas, potomec Mohamedovega strica Abasa, ki je tako postal prvi kalif v dinastiji Abasidov. Eden izmed Umajadov se je izmuznil pokolu in leta 756 postal kalif v Cordobi, kjer so njegovi nasledniki vladali vse do leta 1031.
Pod oblastjo Abasidov sta se razmahnili arabska kultura in znanost, vedno znova izhajajoč iz kulture in znanosti dežele, ki je bila pod arabsko oblastjo. Na Bližnjem vzhodu, denimo, so arabski učenjaki odkrivali helenistično znanost, prav njim gre zahvala, da se je ohranila do danes, saj so jo, kakopak, skrbno zapisali. Drugi abasidski kalif Al Mansur je obnovil Bagdad in to mesto ob reki Tigis izbral za prestolnico. Že on, še bolj pa njegovi nasledniki so se trudili, da Bagdad postane trgovsko, obrtniško središče, a tudi središče umetnosti in znanosti, kar naj bi se dopolnilo že v obdobju vladavine kalifa Haruna al-Rašida (744–809).
Leta 1258 so Bagdad uničili Mongoli pod vodstvom Hulagu Kana, ta je tudi razpustil kalifat. Abasid, ki se je rešil, je postal kalif v Kairu, kjer je kalifat trajal do leta 1571. Rivalski kalifat v Cordobi je bil prav tako veliki mentor znanosti in umetnosti, vrhunec je dosegel v 10. in 11. stoletju. Tedaj je bila Cordoba evropska kulturna in znanstvena prestolnica. Kalifat je pozneje razpadel v emirate, te pa je krščanska rekonkvista dokončno porazila v 15. stoletju. Arabska znanost v Španiji je bila zelo pomembna za razvoj zahodne znanstvene misli, kajti tod se je dela davnih filozofov, matematikov, astronomov in drugih znanstvenikov, ki so bila zapisana v arabščini, prevajalo v latinščino, večinoma v mestu Toledo.
Hiša modrosti
V obdobju kalifa Haruna al-Rašida je bilo v knjižnici Hiša modrosti v Bagdadu v arabščino prevedenih ogromno literarnih in znanstvenih del iz grščine, kitajščine, sanskrta in tudi drugih jezikov, posebno onih, ki so se govorili v tedanji Perziji. V obdobju naslednjega kalifa, Al-Ma'muna, vladal je med letoma 813 in 833, je knjižnica postala tudi zbirališče učenjakov, nekakšna univerza, kjer se je največ pozornosti odmerjalo astronomiji in matematiki. Kako bogato založena je bila knjižnica, ki so jo uničili Mongoli leta 1258, lahko sklepamo po tem, kaj je od nje ostalo. Astronom Nasir al-Din al-Tusi je namreč pred vdorom Mongolov iz Bagdada v mesto Maragheh rešil okoli 400.000 rokopisov, vsebinsko povezanih, seve, predvsem z astronomijo in njo povezanimi vedami.