Duh umrlega prednika so v Bolgariji in drugod imenovali stopan ali namestnik. Verjeli so, da je varuh družine ter njenega posestva, živine, njiv in vinogradov. Vsaka hiša naj bi imela svojega varuha, dušo pokojnega prednika, ki si lahko nadene podobo hišne kače. Biva pod ognjiščem, pragom ali v temeljih hiše. Če je kdo pri hiši sanjal o njem ali je varuh ropotal na podstrešju, je to pomenilo, da se lahko nad hišo zgrne nesreča ali pa gospodarja čaka velik uspeh.
V tem primeru, sicer pa na vsaki dve leti ali več, so v hiši pripravili obredno gostijo za stopana, ki jo v Bolgariji imenujejo stopanova pojedina, v južnih Rodopih namestnik, ponekod v Grčiji pa trapeza kurban. Če takšne obredne pojedine ne bi pripravili, bi se varuh lahko razjezil in nad družino ali njihovo živino poslal bolezen, smrt ali izzval neurje s točo.
Obredna pojedina
Za obredno pojedino so navadno žrtvovali črno kokoš, pripravili so poseben kruh, pite in vino. Pri pripravi so lahko sodelovale le starejše ženske, ki ne morejo več roditi. Kjer so za gostijo žrtvovali črnega ovna, so v obredu sodelovali moški in ženske iz druge hiše, a niso smeli biti zakonski pari ali samo moški. Kokoš ali ovna so zaklali kar v hiši, da je kri tekla v luknjo, ki so jo naredili na ognjišču ali v ilovnatih tleh. Tja so dali tudi drobovino, luknjo pa prekrili z blatom.
Kruh in gibanico so ženske zamesile z vodo, ki jo je od izvira prinesla najmlajša izmed njih. Moko za ta jedila so zmleli iz pšenice, ki so jo trikrat oprali v reki ter trikrat presejali skozi tri sita. Na mizo, ki so jo prekrili z belim prtom in postavili ob ognjišču, so dali kuhano ali pečeno kokoš, pogačo, gibanico in lončeno posodo z vinom.
»Veseli se, stopan, veseli se, hiša!«
Najstarejša ženska je obredno pokadila hrano in potem vzela del, ki naj bi pripadal stopanu. Kozarec vina je zlila v ogenj in rekla: »Veseli se, stopan, veseli se, hiša!« Pogačo je zlomila na svoji glavi in eno četrtino namazala z medom in maslom ter jo postavila v posodo za stopana. Priložila je kos gibanice, levo kokošje bedro in tri kozarce vina. Dobrote je odnesla na podstrešje in jih razvrstila v vse štiri kote. Ženske so nato jedle ob ognjišču, najstarejša med njimi je ponovno zlila vino v ogenj ali dimnik ter prosila stopana, naj stanovalcem hiše zagotovi mirno življenje in napredek ter varuje njihovo živino, njive in vinograde. Ob tem so prepevale pesmi, ki poveličujejo zasluge stopana za blaginjo te družine.
Položen v temelje
Ponekod so ob Miklavžu ali božiču v kote hiše za stopana nastavljali obredno hrano in posodo z vinom, v nekaterih vaseh pa so ga klicali, naj pride in skupaj z njimi je in pije ter prežene miši.
Ko so gradili novo hišo, so opravili določene obrede in stopanu prinašali žrtvene darove, da bi jih varoval v novi hiši. Krvno žrtev so prinesli, ko so polagali temelje hiše, ko so prvič vstopili vanjo, preden so zakurili prvi ogenj in ko so jo blagoslovili. Gospodar je na temeljnem kamnu zaklal samca drobnice (ovna, jagnje ali teleta) ali petelina in počakal, da je odtekla kri, ali pa je tam zakopal kosti. Preden so zakurili prvi ogenj in blagoslovili hišo, so tam, kjer naj bi stalo ognjišče, zaklali žrtveno žival in pustili, da je njena kri stekla v ilovnata tla ali pa so z njo poškropili steno nad ognjiščem.
Pokojnika privezali na hišo
V prid verovanju, da umrli član družine lahko postane hišni stopan, govori tudi dejstvo, da so s trsko premerili njegovo krsto, nato pa del trske zataknili pod streho hiše, drugi del pa v krsto. Tako naj bi pokojnika privezali na hišo, da naj bi jo varoval.
Ponekod v Bolgariji so verjeli, da obstaja še skupni, vaški stopan v podobi velike kače. Včasih naj bi ga videli, kako kot ognjena žoga leti nad hišami in se ustavi ob kapelici katerega svetnika ali kraj velike bukve. Tudi konj in oven naj bi bila poosebljenje vaškega stopana.
Drugod so verjeli, da ima tudi zakopani zaklad svojega stopana, ki se lahko pojavi v podobi starca z dolgo belo brado in prižgano cigareto ali katere živali, na primer miši ali race. Enkrat letno se je pojavil v obliki plamena nad krajem, kjer je bil skrit zaklad.
Zdravljenje
Na južnem delu Rodopov so obredno gostijo, ki so jo imenovali namestnik, pripravili tudi, če je kdo pri hiši zbolel. Zaklali so črnega ovna in povabili goste na večerjo. Prižgali so dve sveči, eno so postavili na južni, drugo na severni konec mize. Med večerjo je vsak gost za mizo trikrat nagnil lončeno posodo z vinom, ki je pokrita z lepinjo stala na volni, ter ga nekaj polil po mizi. Posodo z ostankom vina so pustili na okenski polici do naslednje sobote, ko so obred ponovili. Poleg z mesom in kruhom so postregli še z žitom (koljivo). Navzočnost sveč, vina, volne, žita, nekvašenega kruha ter izbor časa (večer, sobota) nakazujejo, da je ta obred pomenil skupno pojedino s pokojnim prednikom, od katerega so pričakovali, da v znak hvaležnosti za čast in darove ozdravi bolnega člana družine.
