Iz izkušenj vemo, da je od zvena glasu, višine, naglasa in poudarkov, glasovne modulacije in vsega drugega, s čimer vede ali nevede obogatimo govor, odvisno, kako nam kdo prisluhne, nas sprejme ali zavrne in tudi razume, vendar se le redko zavedamo, s katero govorno posebnostjo smo pri drugem kaj dosegli. Povrhu v enem samem pogovoru z nekom ne le mi, ampak tudi sogovornik spreminjamo zven glasu, zaradi česar nam je toliko težje določiti, katera posebnost je odločilno vplivala na sporazumevanje. Pri odkrivanju teh si lahko pomagamo z izsledki znanstvenih raziskav, ki kažejo na to, da sogovornika tudi s spreminjanjem govora komaj opazno, in vendar nenehno vplivata drug na drugega.
Znani glas izstopa
Udeležili ste se družabne prireditve, na kateri množica ljudi kramlja, in vendar zmorete iz kakofonije glasov nemudoma izluščiti znane, domače vam, takoj s pogledom preiščete oddaljen konec avle, kajti od tam, imate občutek, prihaja vam znani glas. Občutek vas ne vara, kajti prav na tistem koncu ste s pogledom ujeli prijatelja, sorodnika ipd. Znanstveniki so potrdili, da zmoremo iz vsesplošnega brbljanja, ki ga dojemamo kot zvočno kuliso, takoj izluščiti znane glasove, kot da bi ti preglasili neznane nam, čeprav so v resnici enako glasni (tihi) kot vsi drugi. Zaradi tega slišimo, kaj tri mize naprej v restavraciji govori neki naš znanec, smo pa gluhi za to, kaj neznani gosti kramljajo pri sosednji mizi.
Ingrid S. Johnsrude s sodelavci je udeležencem raziskave predvajala vsesplošno brbljanje z neke družabne prireditve in jih prosila, naj bodo pozorni, ali med njimi zaznajo znan glas in kaj pravi. Vsi po vrsti so najlažje izluščili glas svojega partnerja, in čeprav ta ni govoril nič glasneje, so natančno slišali, o čem je govoril, niso pa mogli natančno povzeti besed neznancev. Še bolj presenetljivo pa je, da so zmogli udeleženci študije, če so hoteli, lažje preslišati partnerjev glas kakor glasove neznancev. Če povzamemo: znani glasovi nam gredo lažje v uho, a jih tudi lažje izključimo oziroma preslišimo.
Glas (za)ljubljenosti
Ko govorite s kom, v katerega ste zaljubljeni, si ne morete pomagati, da ne bi v glas vtkali svoje naklonjenosti. Gre za pretanjeno spremembo, ki pa je vendar očitna vsem, le vam morda ni. Čeprav se glasovna modulacija le malenkostno spremeni, jo zmore sogovornik ujeti v uho že po dveh sekundah govora, kažejo izsledki študije, ki jo je opravila Susan Hughes s sodelavci. »Ljudje, ki so na novo zaljubljeni, imajo posebno barvo glasu, ta kaže na njihovo ranljivost. Morda se barva spremeni, ker se zaljubljenci bojijo, da bodo zavrnjeni, to pa, seveda, ne želijo biti.«
Ona je za žameten glas
Sarah A. Collins je ženskam predvajala več zvočnih zapisov moških glasov, nato pa jih pozvala, naj poskušajo iz njih razbrati čim več telesnih značilnosti govorca. Vsem udeleženkam po vrsti so bili bolj privlačni žametni, nižji glasovi, te so pripisale tudi moškim, ki naj bi bili bolj privlačni, visoki in na splošno postavni. Ko je raziskovalka primerjala njihove predstave o lastniku glasu in njegovih pravih telesnih posebnostih, je odkrila, da se niti približno niso ujemale. Nižji glas namreč kaže le na to, da moški verjetno precej tehta, lahko pa tak glas pripada visokoraslemu mišičnjaku ali nizkoraslemu debelušnežu.
Nižji glas dlje seže
Ljudje z globljimi glasovi, med njimi je, seveda, več moških, morda pri sogovornikih lažje dosežejo več kakor oni z višjimi. Skrivnost njihovega uspeha je zelo preprosta, kar so potrdili tudi znanstveniki v več neodvisnih študijah, v katerih so udeležencem predvajali različne glasove, nato pa jih prosili, naj opišejo človeka, ki mu kateri glas pripada. Večina je menila, da globlji glasovi pripadajo ljudem, ki imajo dobre voditeljske sposobnosti. Zaradi tega se ne smemo čuditi, da pri volivcih zven glasu nekega kandidata pretehta njegove besede oziroma njihov pomen. Še to, ženske so po pravilu o globljih moških glasovih dejale, da si jih lažje zapomnijo kot višje.
On je za zvonek glas
Enako kakor za ženske velja, da so jim privlačnejši globlji moški glasovi oziroma moški z žametno barvo glasu, tako na drugi strani velja, da so moškim bolj všečni zvonki, višji ženski glasovi, ne pa tudi piskavi in vreščeči. Yi Xu s sodelavci je pri udeležencih raziskave, ki jim je predvajal več različnih ženskih glasov, opazil še, da si moški lastnico zvonkega glasu navadno predstavljajo kot žensko z ustrežljivo, celo ubogljivo naravo in drobno postavo.
Zamolklost je seksi
Počasen, zamolkel ženski glas je po znanstvenih izsledkih moškim silno seksi. Če ženska tako govori ne glede na vsebino govora, lahko bere vremenska poročila, bo moški to sprejel kakor zapeljevanje in povabilo v posteljo. Manj znano pa je, to potrjujejo tudi izsledki študij, da enako velja za zamolklost v moškem glasu – ženskam zveni seksi in zapeljivo. Yi Xu meni, da zamokel glas, ne glede na to, ali pripada ženski ali moškemu, zveni manj nasilno, zaradi česar vsak, ki tako govori, daje vtis, da je bolj prijazen in dostopen.
Glas prešuštnikov
Kratki stiki v komuniciranju lahko nastanejo tudi, ker zvonek glas pri ženskah in žameten pri moških sicer pomeni biti bolj privlačen, hkrati pa prav ta posebnost pri pripadnikih obeh spolov zvečuje možnost, da niso zvesti ljubezenski partnerji. Povedano drugače, ko moški ženi lažno zanika, da nima ljubice, spontano zniža svoj glas, ženska pa ga v enakem primeru na drugi strani poviša.
David Feinberg, ki je proučeval ta pojav, si ga tako razlaga: »Moški z višjo ravnjo testosterona, moškega hormona, bodo verjetneje imeli nižji, globlji glas, ženske z višjo ravnjo estrogena, ženskega hormona, pa višji in bolj zvonek glas. Raven spolnih hormonov pa zvečuje tudi možnost za prešuštvovanje. Zdi se, da in moški in ženske na nezavedni ravni to vemo, zaradi česar imamo določeno barvo glasu sicer za privlačnejšo, a hkrati tudi za manj zaupanja vredno.«
Ljubi svojega
Verjetno ste že kdaj imeli možnost prisluhniti posnetku svojega glasu in vas je presenetil, kajti v vaših ušesih tedaj, ko govorite, vaš glas drugače zveni kakor tedaj, ko mu prisluhnete v posnetku. Marsikdo tedaj izjavi, da mu njegov glas ni všeč. In vendar, kažejo izsledki znanstvenih raziskav, je ta trditev iz trte izvita. Susan Hughes je s sodelavci namreč preverjala, kako všečen je komu njegov glas v resnici, in sicer tako, da je posnetek njihovega glasu pomešala med posnetke tujih. Pokazalo se je, da je v povprečju ljudem njihov glas všečen, čeprav ga ne prepoznajo kot svojega.
Tuj naglas vzbuja dvome
Če imate izrazit govor, narečno ali kako drugače zaznamovan, je verjetneje, da bodo vaše besede ljudem, ki nimajo tako zaznamovane govorice, zvenele manj prepričljivo ali zaupanja vredno. Shiri Lev-Ari s sodelavci je potrdil, da so udeleženci raziskave posnetke izjav, ki so bile prebrane z njim tujim naglasom, zvenele manj resnično. Če pustimo ob strani predsodke, je za tako naravnanost lahko tudi bolj preprosto pojasnilo. Možganom je namreč težje obdelati in ovrednotiti podatke, če so z njimi seznanjeni s tujim naglasom. Zdi se, da imajo naši možgani zelo preprosto logiko: težje razumljivo je verjetno tudi manj resnično.
Oponašanje
zvečuje razumevanje
Raziskovalci pa so odkrili še eno zanimivost, in sicer ko se poskušata govorca, ki prihajata iz različnih govornih okolij, čim bolje sporazumeti, spontano in nevede prilagodita vsak svoj naglas, in sicer tako, da porežeta najbolj izstopajoče vrhove, torej je njun naglas dlje, kakor traja pogovor, manj očiten, drug z drugim govorita v neki mešanici, neznačilni za oba. Patti Adank, ki je s sodelavci proučila ta pojav, meni, da človek tedaj, ko svoj naglas prilagodi naglasu sogovornika, tudi lažje razume, kaj mu ta govori. Če poenostavimo: možgani se manj ukvarjajo z naglasom in bolj z vsebino, če pa je različnost naglasa še zmeraj močno prisotna v govoru, imajo dvojno nalogo, posvetiti se morajo »prevajanju« in razumevanju. Še to, prilagoditev svojega naglasa tujemu mora biti pretanjena, če naj pripomore k boljšemu razumevanju, če je preočitna, namreč zveni kakor posmeh, kar pa, seve, ne izboljša komunikacije, prav nasprotno.
