Ko smo v tuji deželi in ne govorimo njenega jezika, si po navadi lahko pomagamo vsaj z mimiko obraza in govorico telesa. Po izsledkih raziskav, ki so se jih sredi 60. let prejšnjega stoletja neodvisno lotili Sylvan Tomkins, Paul Ekman in Carroll Izard, so v vseh kulturah sveta univerzalni obrazni izrazi, ki drugim posredujejo jezo, veselje, gnus, strah, žalost in presenečenje. Ko so, na primer, pripadniku katerega afriškega plemena, nevajenemu belih obrazov, pokazali fotografijo nasmejanega ali namrščenega Evropejca, je znal pravilno razbrati čustvo, ki ga je sporočal tuj obraz. Toda pozor, čeprav so ti izrazi vseobče prisotni, pa se medkulturne razlike pokažejo pri uravnavanju teh izrazov.
Hladni Rusi,
čustveni Američani
Po neki študiji, ki je primerjala obrazno mimiko Rusov, Američanov, Južnih Korejcev in Japoncev, Rusi najbolje brzdajo prikazovanje svojih čustev, sledita jim azijska naroda, najslabše pa svoj obraz držijo na vajetih Američani. Izkazalo se je, da v vseh teh družbah obstajajo tudi razlike v izražanju čustev med spoloma: moški na obrazih najpogosteje poskušajo prikriti strah in presenečenje, ženske pa gnus, jezo in prezir. Te kulture se razlikujejo tudi v prebiranju izrazov oziroma njihove silovitosti: Azijci običajno podcenijo moč čustva, ki je za prikazom, Američani pa precenijo.
Medkulturne razlike pri sicer univerzalnih izraznih obrazih, ki jih prepoznajo povsod po svetu, so odvisne predvsem od konteksta; hudič se, kako bi bilo sploh lahko drugače, skriva v podrobnostih. Američani se, denimo, radi vljudno nasmihajo popolnim neznancem, za Ruse, Skandinavce, Nemce pa tudi Slovence je takšno vedenje zelo čudaško.
Hihitanje je na Japonskem znak zadrege in ne izbruha veselja, nekaj smešnega, nasmeh z navzdol obrnjenimi kotički ustnic izraža celo grajo! Kar se tiče smehljanja, so študije pokazale splošno pravilo, po katerem pripadniki kolektivističnih kultur – zanje je značilno, da se poskuša posameznik čim bolj zliti s skupino, mednje lahko uvrstimo japonsko kulturo – negativna čustva, kadar so v skupini, pogosteje skrijejo za nasmešek. Pripadniki individualističnih kultur, kot je ameriška, kjer je pomembno prikazati individualnost in samosvojost, se tudi v družbi verjetneje smejijo le, če jim je kaj res smešno.
Ne kaži s prstom
V nasprotju z obrazno mimiko so kretnje z rokami veliko manj univerzalne, razlikujejo se od kulture do kulture. Kazanje s prstom, ki za nas ni nič posebnega, je recimo v mnogo azijskih kulturah dojeto kot nevljudno, smer je bolj ustrezno nakazati s celo dlanjo. Medtem ko mi običajno kaj kažemo s kazalcem, kot pove že ime prsta, ponekod smer nakažejo z mezincem.
Znana kretnja z dvema zelo nasprotujočima si pomenoma je V, ki ga naredimo z razkrečenima in iztegnjenima kazalcem in sredincem. Če V kažemo tako, da je dlan obrnjena proč od nas, je to slovita Churchillova kretnja, ki pomeni zmago, če pa ga kažemo tako, da dlan gleda proti nam, to v Avstraliji in Veliki Britaniji tistega, ki mu je kretnja namenjena, pošilja nekam, kjer ni prav prijetno. Tudi kretnja s stisnjeno pestjo in privzdignjenim palcem, ki pomeni, da je vse v redu, je v nekaterih azijskih in muslimanskih deželah žaljiva. Kretnja vse je okej, v krog sklenjena palec in kazalec, na Japonskem pomeni ničlo, v Južni Ameriki pa še nekaj bolj obscenega.
Niti prikimavanje in odkimavanje ni povsod tako samoumevno, kot se nam zdi. Zmajevanje z glavo, ki pri nas pomeni zavrnitev oziroma odločni ne, v Bolgariji prav nasprotno izraža strinjanje, pritrditev oziroma da. Na Bližnjem vzhodu kimljaj navzdol pomeni strinjanje, kimljaj navzgor pa nestrinjanje. Na Japonskem je prikimavanje, ki pri nas pomeni pritrditi sogovorniku, zgolj znamenje, da nas sogovornik posluša.
Obstaja še vrsta manjših pravil, ki se nam zdijo poljubna: v Turčiji je nevljudno imeti roke v žepih, v Gani je žaljivo sedeti s prekrižanimi nogami, na Tajskem pa je enako nespoštljivo drugim kazati pete. V islamskih deželah je dotik z levico ali podajanje predmeta s to roko nekomu nespodoben, saj je to dlan, ki se uporablja za toaleto. V Indiji s spahovanjem izražajo zadovoljstvo po dobrem obroku, s prijemanjem za ušesne mečice pa obžalovanje ali iskrenost. V arabskih kulturah je povzdignjen glas znamenje moči, v azijskih pa je nevljuden in izdaja pomanjkanje samonadzora. V zadnjih se prav tako ne sme božati otrok po glavi ali se pozdravljati s trepljanjem po ramenih.
Osebni prostor
Omenimo še dva vidika sporazumevanja, ki neposredno sicer ne vplivata na pomen neverbalno povedanega, vseeno pa uravnavata zmožnost sporazumevanja s tujci. Zelo kulturno opredeljena je razdalja, ki pomeni naš osebni prostor, v katerega drugi med pogovorom ne silijo, če pa to storijo, nam je neprijetno in se odmaknemo, tako da spet povečamo nam udobni osebni prostor. V arabskem svetu je ta razdalja veliko manjša kot v Evropi in sogovornika med pogovorom dobesedno čutita dah drug drugega na licu, pa se jima ne zdi, da drug drugemu vdirata v intimni prostor. V Evropi je ta razdalja med dvema, ki nista ljubimca, po navadi tolikšna, da omogoča rokovanje z ne preveč iztegnjenimi rokami. A tudi na stari celini so razlike, udobna osebna razdalja je večja na severu (recimo v Nemčiji) kot na jugu (denimo v Italiji) Evrope, prav tako je večja na podeželju kot v mestih.
Ohranjanje očesnega stika med sogovornikoma je pri nas znak, da poslušamo sogovornika in smo pozorni na njegove besede, a pomen, ki ga ima trajanje takšnega stika, se med kulturami razlikuje. Pri nas sogovorniku zremo v oči le približno desetino vsega pogovora, v arabskem svetu pa sobesednika dobesedno strmita drug v drugega, kar naj bi bilo znamenje spoštovanja in iskrenosti, pogled navzdol naj bi kazal na nepoštene namene. Pretirano zrenje v sogovornika je po drugi strani ponekod v Aziji, Afriki in Južni Ameriki znak nespoštovanja in izzivanja, umikanje pogleda pa je izraz ponižnosti in spoštovanja.