Kdor se odpravi na pot samospoznanja, samouresničenja, razsvetljena, pravzaprav velike pustolovščine, imenovane življenje, se mora po nasvetu mojstrov zena najprej naučiti delati s tremi poglavitnimi prvinami uma – dvomom, vero in odločnostjo. Dvom pomeni imeti odprt um in sprejeti to, da marsičesa ne vemo. Smo voljni ne vedeti in pripravljeni ne vnaprej določiti ali poskušati uganiti, kaj se bo zgodilo in kako naj bi se. Dvom omogoči, da vidimo, proučujemo in razčlenjujemo reči, ljudi in dogodke povsem odprto, brez vnaprejšnjih sodb, pričakovanj ali strahov. Jih vidimo, kot bi jih uzrli prvič (in zadnjič), hkrati pa nimamo predstav o tem, kako naj bi jih uporabili, kaj naj bi se z njimi zgodilo, kaj naj bi iz njih naredili.
Kdo sem?
Dvom je gnetljiv, spremenljiv, tekoč kakor voda. Nikoli ni enkrat za vselej tako in nič drugače. Če vodo vlijete v skledo, bo zavzela obliko sklede, če v vazo, obliko vaze itn. Podobno je spremenljiv, prilagodljiv tudi dvom. Kakšno obliko bo zavzel, je odvisno od tega, kam kdo usmeri svojo pozornost, pri čem si dovoli biti odprt. K sebi in življenju pristopi kot radoveden nevednež, zaradi česar je voljan raziskati sebe in stvarnost, si postavljati vprašanja o vsem in vseh.
Težava pa je, ker imamo ljudje do dvoma negativni odnos. Namesto da bi ga sprejeli, ga imamo za nebodigatreba, ki ga je treba v najboljšem primeru uporabljati silno zmerno. Negativna plat dvoma nam ni prav nič prijetna – pahne nas v samopomilovanje. Očitamo si, kako neki nisem zmogel nečesa videti (razumeti), ko pa je tako očitno?
Toda dvom ima tudi dobro plat. Z njegovo pomočjo zmoremo spoznavati reči, ljudi in dogodke, vedno več ne samo zaznati, ampak tudi razumeti. Kdor se namreč oklepa samo tistega, kar že ve in razume, kdor v predstavi o sebi ohranja le tiste prvine, ki so mu všečne, stopica na mestu, se ne razvija (več). Vsakič, ko pomislimo, da nekaj vemo, smo že v pasti obtičanja, vrtenja v začaranem krogu. Vse, kar namreč »vemo«, nas usmerja v že znano, preverjeno, namesto da bi raziskali kaj novega, hodimo po že znanih in utečenih poteh, tako pa le potrjujemo svoja dozdajšnja prepričanja, vedenja in izkušnje.
Že videno, slišano ...
Na začetku poti samospoznanja nam je lažje opazovati svoj omejeni um z vsem, na kar je vezan (prepričanji, zamislimi, navideznimi gotovostmi), kot pa svoj odprt um in s tem vred tudi neznanje. Zaradi tega najprej opravljamo vaje, ki nam pomagajo odkriti, na kaj vse smo vezali svoj um. Ni nujno, da so to le predstave in prepričanja, lahko so tudi reči (in ljudje), brez katerih si preprosto ne znamo predstavljati, da bi živeli. Menimo, denimo, da ne bi mogli biti brez avta ali obleke. Pretresemo tudi druge zamisli, o katerih ne dvomimo in jih imamo za neizpodbitno resnico – moramo jesti meso, saj sicer telesu ne damo na voljo dovolj beljakovin, ki jih to potrebuje za normalno delovanje in utrjevanje zdravja. Z dvomom, vprašajem, se torej lotimo vseh svojih vezanosti, vsega, kar mislimo, da je pomembno za to, da (sploh) smo. Šele tedaj smo namreč kos izkusiti naslednjo stopnjo odprtosti, ki jo prinaša dvom.
Dobro si je zastaviti vprašanje kdo sem, kajti z nizanjem odgovorov nanj raziščemo vse predstave, ki jih imamo o sebi. Morda najprej odgovorimo s svojim imenom. Toda potem se spomnimo, da nismo samo Janez, ampak tudi inženir. Ali pa oče, brat, stric. In tako naprej. Kar koli že ponudimo v odgovor, to ni jaz, to je samo ena izmed vlog, ki jo kdo igra. Če vajo stopnjujemo, sčasoma odkrijemo vse svoje vloge in identitete. Naposled pridemo do točke, ko ne vemo več, kdo smo. To je pravo stanje dvoma, o katerem smo pisali na začetku. V njem je vsaka predstava, ki se kaže kot resnična, vprašljiva. Če tega ne storimo, se vrtimo v krogu že znanih zamisli, predstav, to pa tudi pomeni, da ne moremo narediti koraka naprej, v neznano, kajti usmerimo se zgolj v znano.
Ko se umirimo in še dlje vprežemo dvom, zmoremo sčasoma jasno videti vse svoje predstave in vezanosti, ki jih je ustvaril naš um. Ne glede na to, kaj smo v življenju do zdaj dosegli, ne oziraje se na to, kaj vse vemo in razumemo, dokler se slepo držimo le tega, ne moremo napredovati, tičimo na mestu.
Hodim, torej sem
Ko ne vemo več, kdo smo, odkrivajo mojstri zena, smo šele pripravljeni res posloviti se od vseh svojih predstav o sebi. Tedaj se od dvoma pomaknemo k veri. Šele ko smo namreč izpraznjeni vseh svojih prepričanj in predstav, ko zmoremo sebe doživljati takšne, kot v resnici smo, ne kot človeka z imenom in priimkom, ki opravlja neke naloge in igra vloge, zmoremo začeti odkrivati celovitost življenja. Prepoznamo se kot del celote, v kateri je vse povezano z vsem, vsi z vsemi. V nas raste vera, da je prav vztrajati na poti. Čeprav ne vidimo, kam nas ta pot pelje, hodimo po njej, se ne ustavljamo niti ne iščemo novih. Hodimo.
Tretja nujna prvina samospoznanja je odločnost. Dvom in vera nista dovolj, da bi kaj naredili, sta samo temelja, na katerih lahko zanetimo ogenj in gremo res naprej. Morda je kdo že občutil celovitost življenja (narave, vesolja), toda če se ne izmojstri še v odločnosti, lahko še naprej životari, ne živi. »Celovitost, kako lepo,« vzdihne in se zlekne nazaj v naslanjač pred televizorjem.
Odločnost mora biti skrajna in dramatična. Po naravi je namreč kakor ogenj, zaradi nje nekaj naredimo. Zaneti dogajanje – zaradi ognja voda na štedilniku zavre in vre, zaradi nje smo pripravljeni vstati ob zori in meditirati. Naj imamo še tako odprt um, vešč dvoma, naj imamo še tako trdno vero, brez odločnosti se nič ne zgodi. Odločnost pomeni, da ne oklevamo, ker menda čutimo, da za nekaj ni pravi trenutek, niti se ne obotavljamo, ker da nismo iz pravega testa, da bi nekaj naredili. Gremo, hodimo.
Vse se spreminja
Veliko ljudi zmotno meni, da je smisel učenja priti do točke popolnega, končnega razumevanja. Če domnevamo, da obstaja točka v času in prostoru, ki bo popolna in brez problemov, živimo v prihodnosti. Toda prihodnost je zgolj slepilo. Človek je vedno samo tukaj in zdaj. Misli, niza misel drugo za drugo. Te se lahko nanašajo na preteklost, sedanjost ali prihodnost, toda misliti je mogoče samo tukaj in zdaj.
V življenju se zmeraj zgodi kaj nepričakovanega. Naj še tako izpopolnimo svoje znanje, se izmojstrimo v različnih veščinah, prej ali slej nas življenje pripelje do nepričakovanih obratov in zapletov, na katere nismo in ne moremo biti pripravljeni. Težave je le, ker gojimo lažno predstavo o tem, kaj v resnici je življenje. Trudimo se odpraviti ali rešiti vse težave, kajti naposled bomo prišli do želene točke popolnosti, do točke, v kateri bomo vse razumeli in bomo vsemu kos. Takšna domneva je slepilo. Kajti vse se spreminja, edina stalnica v vesolju je sprememba. Izziv menedžerja ni, da reši probleme podjetja enkrat za vselej, ampak se izmojstri v reševanju problemov, kajti ko enega ne bo več, bo zanesljivo prišel nov, potem še eden itn.