Nekdaj so bile navdihujoče pripovedi in druge, ki so ljudi poučevale, kako naj živijo in delajo, da bodo ravnali prav in ne bodo ničesar obžalovali, skovane ob domačem ognjišču, ohranjale in širile pa so se ustno iz roda v rod. Tudi danes nastajajo, le da se na krilih svetovnega spleta širijo veliko hitreje in dlje. Izbrali smo dve izmed njih neznanih avtorjev, za kateri verjamemo, da vam bosta v zabavo in poduk.
Košara grozdja
Neki vinogradnik je ubral grozdje in ga odnesel v bližnji samostan. Potrkal je na vrata, in ko mu jih je menih, odgovoren za glavne duri, odprl, mu je podaril košaro čudovitega sadja. »To je najboljše grozdje, ki je letos dozorelo v mojem vinogradu, sprejmi ga prosim v dar.« Menih se je zahvalil in rekel: »Takoj ga bom odnesel opatu, vesel ga bo.« Ko je vinogradnik to slišal, mu je nasprotoval: »Ne, grozdje sem prinesel k tebi. Ko potrkam na vrata samostana, si ti ta, ki mi odpre. Ko sem prosil za pomoč, ko mi je suša uničila letino, si mi ti vsak dan podaril hlebec kruha.«
Menih se je še enkrat zahvalil za košaro, vinogradnik pa se je poslovil. Duhoven je košaro postavil predse na mizo v svoji izbi in občudoval grozdje. Naposled si je dejal, že res, da je bilo podarjeno meni, a to tudi pomeni, da lahko z njim naredim, kar želim. Podaril ga bom opatu, kajti zmeraj, ko ne vem več, kako naprej, mi nameni modre besede, in z grozdjem se mu bom zahvalil za njegovo prijaznost in plemenitost.
Opat je košaro sprejel z odprtimi rokami, a preden bi snedel eno samo jagodo iz nje, se je spomnil na brata, ki že dolgo boleha. Odločil se je, da grozdje podari njemu, kajti utegne ga razveseliti in mu dobro deti. Tako je tudi storil. Toda košara ni dolgo ostala v sobi z bolnim menihom, kajti ta si je, gledajoč sladke sočne jagode, tako rekel: »Kuhar že tedne bdi nad menoj, pripravi mi najboljša živila, da bi si opomogel, on si zasluži, da mu podarim grozdje.« In tako se je košara znašla pri kuharju. Tudi ta ni mogel kaj, da ne bi občudoval zrelih sadežev. Vsaka jagoda je bila popolna, sijala je od sonca, na katerem je dozorela. In kuhar si je dejal: »Nihče med nami ne bo znal bolj ceniti tega čudovitega daru narave kot mežnar. Njemu bom podaril grozdje, kajti vsi v samostanu vemo, kako moder in plemenit je.«
Ko je cerkovnik dobil košaro, je nekaj časa občudoval čudovito grozdje, naposled pa se je domislil, da ga podari novicu, ki je zadnji prišel v samostan. »Ko bo videl grozdje, mu bo lažje doumeti veličastnost božjega dela in da Bog ustvarja popolno, kajti ljubezen vloži tudi v najmanjšo izmed svojih stvaritev.«
In tako je košara z grozdjem romala v roke redovniškega pripravnika. Ko je ta gledal sočne jagode, se je spomnil dne, ko je potrkal na vrata samostana, in na meniha, ki mu jih je odprl. Če mu jih ne bi, danes ne bi živel tukaj, v skupnosti ljudi, ki znajo ceniti čudeže življenja. Še preden se je znočilo, je novic potrkal na vrata sobe, v kateri je bil menih, odgovoren za odpiranje glavnih vrat. »Pojej to grozdje in uživaj v njem,« mu je rekel, »naj ti polepša dneve tvojega življenja, ki jih navadno preživljaš v samoti, opravljajoč dolžnost odpiranja vrat.«
Tedaj je menih, odgovoren za odpiranje glavnih vrat, razumel, da je bil dar res namenjen njemu. Radostno in z velikim užitkom je, preden je legel, pozobal jagodo za jagodo.
Krog je bil sklenjen; krog radosti, ki vselej in povsod povezuje srčne in plemenite ljudi.
Darilo za princa
Nekoč je na vrata dvora potrkal modrec. Ko so ga vprašali, kaj hoče, je pojasnil, da je prišel obiskat princa, ker mu prinaša pomembno sporočilo. Ko so ga stražarji privedli k prestolonasledniku, je iz svoje torbe izvlekel tri lesene lutke in mu jih podaril. Princa darilo ni ravno razveselilo: »Sem mar dekletce, da mi podarjaš punčke?« Prišleka takšen odziv ni zmedel, mirno mu je odvrnil: »To je darilo, vredno dečka, ki bo nekoč postal vladar. Če dobro pogledaš, boš videl, da ima vsaka lutka v ušesu luknjico.« Po teh besedah mu je podal nit in mu predlagal, naj jo vdane v luknjo v vsaki lutki in pogleda, kaj se bo zgodilo z njo.
Predlog je dečku vzbudil radovednost, zato je vzel v roke prvo punčko, vdel nit in ta je pokukala ven na drugi strani, pri drugem ušesu. »Ta lutka ponazarja človeka, ki mu gre vse, kar mu poveš, pri enem ušesu not, pri drugem pa ven. Presliši, kar mu govoriš,« je pojasnil modrec.
Ko je deček vdel nit v luknjo v ušesu druge lutke, je ta pokukala na plan skozi usta. »Tudi ta lutka ponazarja človeka, a ne kakršnega koli, marveč takšnega, ki vse, kar mu poveš, pove naprej. Ničesar ne zna zadržati zase,« je razložil modri mož.
Ko je princ vdel nit v luknjo v ušesu tretje lutke, pa ta sploh ni pokukala na plan. »Ta lutka ponazarja človeka, ki vse, kar mu poveš, zadrži zase,« je dejal modrec. »In kateri človek je najboljši?« je zanimalo dečka. V odgovor je modrec iz svoje torbe izvlekel še eno lutko in jo podaril princu. Ko je deček tudi pri tej lutki vdel iglo skozi luknjo v ušesu, je prišla ven pri drugem ušesu. »Poskusi še enkrat in potem še enkrat,« mu je svetoval modrec. Ko je princ to storil, je prišla igla prvič na plan skozi usta, drugič pa sploh ni pokukala iz nje.
»Takšen človek je najboljši,« je pojasnil modrec. »Zaupanja vreden in moder ve, kdaj je najboljše kaj preslišati, kdaj kaj zadržati zase in kdaj kaj povedati naprej.«
