Vsi imamo nalogo, ki ji v življenju sledimo. Zastavili smo si jo še pred rojstvom, skupaj s svojimi duhovnimi vodniki, in pazljivo predvideli vse življenjske prelomnice, spremembe, srečanja z drugimi, lekcije, ljudi, ki nas obdajajo, in druge izkušnje. Na ravni duše razmišljamo o svojem življenju povsem drugače. Cilj tako ni, da bi bili slavni in bogati, ampak da bi se duhovno čim bolj razvijali in napredovali. Ena od nalog, ki si jo lahko izberejo duše, je, da bi bile v prihodnjem življenju pogumnejše.
Duhovni učitelji pogosto poudarjajo, da je Zemlja pravzaprav velika šola, v kateri se učimo na svojih spodrsljajih, ki pa z dušnega vidika sploh niso napake, saj se iz vsakega nekaj naučimo in s tem napredujemo. Božanski načrt in pogodbe z vsemi ljudmi, ki jih bomo srečali v tem življenju na Zemlji – z nekaterimi smo dogovorjeni, da nas bodo podpirali in nam pomagali, z drugimi pa, da se nam bodo postavljali po robu, da bi nas s tem spodbudili k razvoju ali bi poravnali karmične dolgove, ki jih imamo do njih –, nas spremljajo od rojstva do smrti. Prvotni načrt vsebuje predvidene zasuke, življenjske izzive in teme, s katerimi se ukvarjamo. Vse skupaj je zastavljeno tako, da nam, če smo le pripravljeni slediti intuiciji, ne delamo proti sebi in smo se pripravljeni učiti, lahko uspe rešiti in premagati vse, kar se zdi kot življenjska težava. Seveda se ne zavedamo jasno, kam naj gremo in kaj naj storimo v vsakem trenutku, toda če smo na splošno dobro povezani s svojim notranjim jedrom, sledimo sporočilom in šestemu čutu, lahko prepoznamo znamenja, ki smo si jih nastavili pred rojstvom, da le ne bi zgrešili svojega osnovnega namena.
Ko se učimo iz življenjskih izkušenj, se razvijamo in vedno bolj zavedamo, da nismo samo telo, ampak edinstvena duša v telesu. Srečujemo ljudi, s katerimi smo se pred življenjem dogovorili, da bodo z določeno vlogo spodbudili naš razvoj. Lahko nas učijo sočutja, hvaležnosti, postavljanja meja, da povemo, kaj si res mislimo, da znamo deliti, sodelovati z drugimi … Z nekaterimi smo sklenili dušne pogodbe in v našem življenju lahko ostanejo za vedno, dlje ali zelo kratko obdobje, le da nas nečesa naučijo. Lahko je to vaš partner, najboljši prijatelj, šef, oče in mama, sestra in bratje, sodelavci, stari starši, učitelji v šoli … Vloge, ki jih igramo drug drugemu, pa imajo vedno dve plati, kar pomeni, da tudi mi dajemo lekcije drugim in spodbujamo njihov duhovni razvoj. Kot bi se z nekom dogovorili – in to deluje tudi v nasilnih razmerjih in tragičnih situacijah –, da vas bo prevaral in prizadel, da bi vas s tem spodbudil, da ga zapustite, se osamosvojite in presežete svojo odvisnost od partnerja. Če se nam zdi, da nam drugi delajo krivico ali so nesramni do nas, se moramo torej vedno vprašati, katera lekcija, ki nas jo želijo naučiti, se skriva za tem. Zanimivo je, da ko jo spoznamo in usvojimo, se težavne okoliščine nemudoma končajo, saj ni mišljeno, da bi kot duša trpeli niti trenutek dlje, kot to potrebujemo za rast. Ker se ne razvijamo z enako hitrostjo in hitreje usvajamo nova spoznanja in lekcije, se lahko zgodi, da nekoga prerastemo. Če so to prijatelji, se preprosto nehamo družiti, a lahko se enako zgodi tudi s partnerjem. Z vidika duše ni napačnih odločitev – torej lahko greste in se naučite samostojnosti ali vztrajate in se učite prilagajanja –, edino, kar šteje, sta vaš razvoj in napredek, zato se morate izogibati situacijam, v katerih stojite na mestu. In ne skrbite, z vsemi dušami, tudi s partnerjem in otroki, ste se pred življenjem dogovorili, da se boste srečali, odigrali določeno vlogo drug drugemu, si postavljali izzive – predvideli ste torej tudi možnost, da nista skupaj vse življenje, saj potrebujete izkušnjo zakonskega življenja samo določen čas.
Pogodbe niso zabetonirane
Kljub vsemu se je treba zavedati, da naše pogodbe niso vklesane v kamen in se lahko spreminjajo. Delno lahko spreminjamo tudi svojo življenjsko pot – ne moremo zaiti v povsem drugo smer, lahko pa izbiramo, po kateri poti bomo prišli do istega cilja. Vsi imamo namreč tudi svobodno voljo. Tudi časovnice so lahko drugačne, kot je bilo predvideno, saj občutek za čas v duhovnem svetu poteka drugače. S partnerjem sta se tam lahko dogovorila, da se bosta na Zemlji srečala, toda to se lahko zgodi pri različni starosti. V skrajnih primerih se lahko vajina načrta spremenita, tudi ko sta že na Zemlji in v telesih. Če sta se pred tem na primer oba že naučila predvidene lekcije s prejšnjim partnerjem, lahko spremenita načrt in nista skupaj. Ali pa se ločita prej, kot je bilo mišljeno sprva. Lahko sta se tudi, zavestno ali ne, odločila, da bosta nehala delati na določenih lekcijah in bosta raje poskusila znova v prihodnjem življenju. Mogoče je tudi, kot rečeno, da se učite, kako je biti zavrnjen in zapuščen.
Težke preizkušnje
Verjetno se sprašujete, zakaj bi si kot duša izbrali, da boste trpeli ali se soočili z izjemno težkimi okoliščinami, kot je smrt bližnjega. Zakaj bi si želeli biti zlorabljeni v otroštvu, biti sirota ali živeti v skrajni revščini? Kako lahko kdo reče, da se vse to dogaja za moje višje dobro?! Regresoterapevti pravijo, da je zanimivo, da več duš čaka, da bi se rodilo v poškodovana, invalidna telesa kot popolna, saj težje preizkušnje prinašajo večjo duhovno rast in večji napredek v enem samem življenju. Ni se nam treba roditi večkrat, da bi se nečesa naučili, v težjih okoliščinah si zadamo večje breme, da bi kar se da pospešili svoj duhovni razvoj. Zato so lahko fizične manifestacije naših dušnih pogodb ali podzavestnih kreacij, ki jih ustvarjamo na Zemlji, tako težke. Zavedati pa se morate, da ste kot duša predvidevali, da boste kos izzivom, ki so pred vami, in da vam duhovni vodniki ves čas stojijo ob strani, ko izpolnjujete svoje poslanstvo.
Ko se rodimo, pozabimo na svoje pogodbe. Učimo se živeti v fizičnem telesu, kar je za dušo omejujoče. Ko spoznamo ljudi iz svoje dušne skupine na Zemlji, nas prevevajo posebni občutki povezanosti, varnosti in domačnosti. Ko nas niz naključij vodi tja, kjer moramo biti, lahko za hip prepoznamo delčke svoje rojstne vizije. Zavedamo se, da je življenje začasna izkušnja, ki nima ne zmagovalcev ne poražencev, saj na koncu šteje samo, da smo odšli z izbranega planeta boljši in bolj izkušeni, kot smo bili ob rojstvu.
