Povezava med duhovi in pokopališči je skoraj samoumevna. V ljudskih vražah jih je nevarno obiskati po polnoči, ko nastopi strašljivi čas prikazni. Tudi sicer obstaja bogata bera domnevno resničnih zgodb o duhovih pokojnikov, ki so jih menda opazili na lastnih pogrebih. Veliko manj pa je pričevanj o nadnaravnih videnjih pri ljudeh, ki z mrtvimi preživijo zelo veliko časa – pri pogrebnikih.
Zakaj je tako? Če ne verjamete zgodbam o duhovih, vprašanja, seve, sploh ni, drugače pa naj bi bili duhovi po eni razlagi bolj navezani na kraj smrti kakor na zadnje postajališče pred odhodom v večno počivališče. Po drugi domnevi, ki jo ponuja Marc Tyler Nobleman, pisec nenamerno duhovito poimenovanega Priročnika za lov na duhove, pri pogrebnikih pogosto straši, le da tega ne razlagajo radi naokoli: »Čeravno so v bolnišnicah in pogrebnih zavodih stalno v stiku s smrtjo, ne poročajo veliko o strašenju. To ne pomeni, da se to tam ne dogaja. Najverjetneje pomeni, da vodstvo noče spraviti v javnost nekaj, kar ljudem že tako ali tako naganja strah v kosti.«
Kakor koli že, izbrskali smo nekaj pripovedi o srečanjih s prikaznimi, ki so se dogodila pogrebnikom. Ne berite jih preveč strogo in dlakocepsko – bolj ko so dokazi skopi in trhli, bolj je lahko domišljija bujna. Tako na primer zgodba angleškega pogrebnika, ki so ga poklicali, da bi si ogledal žaro s pepelom svoje 'stranke', ki je bila upepeljena mesec prej, in se je menda premikala sama od sebe, postane veliko manj prepričljiva, ko izvemo, da so bili vsi prisotni pri videnju poplesujoče žare na smrt pijani.
Občutek prisotnosti
Mike Anderson, ki je kar 23 let delal v nekem angleškem krematoriju, priznava, da se je njemu in sodelavcem zgodilo marsikaj nenavadnega, čeprav ne more postreči z nobenim natančnim opisom grozljivega duha: »Nekoč se mi je zdelo, da mi je Carl, eden izmed sodelavcev, stopil za hrbet, a sem hitro spoznal, da ga ni nikjer. Zanesljivo je nekdo stal za mano, to je bilo nekoliko čudno. Včasih lahko preprosto začutiš prisotnost nekoga,« pravi Anderson.
Podobno neotipljiva, a vendarle vznemirljiva je izkušnja nekega ameriškega električarja, ki je v pogrebnem zavodu nameščal nov alarmni sistem. Ko je bil na strehi in je čakal, da mu sodelavec poda kabel, so ga začeli prevevati nenavadni občutki: »Po vsem telesu me je začelo ščemeti in dlake po vratu so se mi naježile, v trebuhu me je stiskalo, zrak se mi je zdel gost in mrzel, preplavila me je močna žalost. Ko sem dobil kabel, sem se hitro pobral s strehe.« Pozneje je izvedel, da je bil natančno nad prostorom, kjer so počivala trupla. Stik s paranormalnim ali prenapeti živci?
Veliko sočnejša je pripoved Victorie Rife, katere oče je kot podnajemnik bival v pogrebnem domu, kjer si je tudi služil kruh. Nekaterih njegovih na videz nerazložljivih doživetij se spominja: »Ponoči so migotale luči, nezaklenjena vrata so se odpirala sama od sebe in se znova zaprla, prej nezaklenjena vrata so se sama zaklenila, stvari so izginjale in se nato znova pojavljale na najbolj nenavadnih krajih. Moj oče je moral izklopiti vse luči, preden je končal delo. Nekaj noči je to storil, a ko se je pozneje zbudil, je bila vsaka luč v hiši prižgana.«
Pasji duh
Včasih se strašenje nadaljuje, tudi ko zgradba, v kateri je bil nekdaj pogrebni dom, že zdavnaj spremeni svoj namen. Takšen je menda neki manjši muzej v ameriškem Buffalu v zvezni državi New York, posvečen zgodovini vojske in železnic, kjer so bili zaposleni priče številnim nenavadnim dogodkom, potem ko so odkrili posode s pepelom – pozabljene posmrtne ostanke 24 pokojnikov. Po prostorih so švigale sence, vrata so se odpirala in zapirala, slišal se je odmev korakov, včasih jih je pozdravil glas, ki je prihajal od nikoder. Ena izmed zaposlenih je okvir s sliko, ki je bil postavljen na mizi, znova in znova našla na tleh – a ni bil prevrnjen, le postavljen na tla.
Podobne spomine ima tudi Američanka Jadelynn, ki je kot otrok nekaj časa živela v hiši, kjer je bil nekdaj pogrebni dom. »Iz podstrešja so prihajali zvoki topotanja, kakor da po njem hodijo ljudje ... Ko so me starši po delu pobrali v šoli in smo se vrnili domov, je bilo pohištvo premaknjeno. Mislili smo, da to počne kdo izmed sosedov, a zakaj bi to počel vsak dan?... Neke noči sem slišala jok. Odprla sem oči in za trenutek videla, da na robu moje postelje sedi jokajoč moški in pestuje glavo v dlaneh, potem pa je izginil. O tem sem povedala mami, a je dejala, da imam bujno domišljijo.«
Za konec omenimo še podjetnega kolumbijskega pogrebnika Williama Betancurja iz mesta Medellin, ki se je lotil popisovanja duhov. Svoje zaposlene je poslal po vsem mestu, da bi zbrali poročanja o videnjih prikazni. Razvrstili so jih v različne kategorije po obliki prikazovanja: ali je šlo za zvok, svetlobo ali konkretno podobo. Vrnili so se s poročili o 215 duhovih, 23 pa so jih menda celo sami ovekovečili na fotografijah ali videu. Betancurja je navdahnila lastna izkušnja: duh njegovega psa, ki se po smrti še vedno sprehaja po njegovem pogrebnem domu.
