Negotovost – kako strah vzbujajoča beseda! Živeti z njo je vse prej kot lahko, saj pomeni, da nam nad glavo visi damoklejev meč, ki bo zdaj zdaj zamahnil in nam odrobil betico. Ko jo zaznamo, se lahko znajdemo v začaranem krogu skrbi, tesnobe in strahov, to pa nas tako ohromi, da nam je težko kar koli narediti, posebno pa se lotiti odpravljanja vzrokov za največje težave. Naj ste to voljni sprejeti ali ne, negotovost je naravna. Nič v naravi, kot tudi ne v naših življenjih, ni enkrat za vselej, vse se nenehno spreminja. Svet in mi z njim vred smo v vedno spreminjajočem se toku. A to še ni vse. Če se niste sprijaznili s tem, da nekako že shajate z vsem, kar vas doleti, kajti želite se dejavno in zavestno vključiti v spreminjajoči se tok, ustvarjajoč zase izkušnje, doživetja in na splošno življenje, ki bi bilo po vašem vredno te besede, potem morate spremembe, ki so na voljo, ne le sprejeti, ampak jih celo iskati, jih povabiti v svoje življenje. Z drugimi besedami: negotovost namerno še povečati. Kajti njena druga plat je priložnost. Nič velikega v zgodovini ni bilo ustvarjenega tako, da bi na koga za vogalom čakal kdo, poslan z neba, in mu prišepnil, za kaj je prav zdaj idealna priložnost in kaj naj naredi, da jo izkoristi. Velika dejanja zahtevajo, da se človek spoprime z negotovostjo, živi z njo tako dolgo in na takšen način, da zmore iz nje izluščiti priložnost. Ni druge poti. Šele ko zmoremo zbrati moč in se spoprimemo z negotovostjo, smo kos tudi velikim podvigom. Težava je, seveda, da nam negotovost jemlje moč in voljo. Zaradi nje nam je neudobno, tesnobno, v nas se razrastejo strahovi in dvomi, to pa tudi pomeni, da nimamo moči in volje videti svetlobe na koncu predora, ne domisliti se genialne rešitve, kako do svetlobe, kaj šele da bi jo, če se nam že utrne, zmogli speljati in se zavihteti na konec predora. Če se, soočeni z negotovostjo, ujamete v začarani krog tesnobe in ohromelosti, namesto da bi se čim prej usmerili k svetlobi in ji stopili naproti, ne pomeni, da je z vami kaj hudo narobe, da vam kaj manjka, odstirajo novodobni dušeslovci. Pomeni pa, da nimate znanja in veščin, ki jih potrebujete za to, da bi se spoprijeli z njo, te pa je, in to je dobra novica, mogoče pridobiti z vajo. Vsakič, ko se uspešno spoprimete z eno negotovostjo (kako se bodo zadeve razpletle), torej zmorete v njej videti priložnost ali si jo celo ustvariti ter jo zgrabiti, lažje vam je enako v svoj prid obrniti neko drugo negotovost. Vaja dela mojstra. V nadaljevanju predstavljamo ključno znanje in veščine, ki jih potrebujete za ta preskok.
Spreminjanje notranjega samogovora
Od jutra do večera sami sebi v glavi nekaj govorimo. Sem suh(a). Sem debel(a). Sem neumen(mna). To je čudovito. To je grozno. Zmagal(a) bom. Spodletelo mi bo. Prestrašen(a) sem, ne morem dihati. Sem samozavesten(tna), zmorem uzreti priložnosti in jih izrabiti ali pa sploh ne, vedno potegnem kratko. Od vsebine notranjega monologa, razlagajo dušeslovci, je bolj odvisno, kako se bodo razmere, ki smo jim izpostavljeni, razpletle, nam v prid ali v škodo, kakor pa od tega, kako izzivalne ali težke so te okoliščine same po sebi. Od samogovora je namreč odvisna pripravljenost, da jih sprejmemo in se spoprimemo z njimi, pa tudi zmožnost dokopati se do kakovostnih rešitev zanje. Kdor že vnaprej vrže puško v koruzo, se mu bodo utrinjale zamisli za dejanja, ki bodo pomenila kvečjemu zmanjšati zlo, če pa ima zmagovalni notranji samogovor, se bo lažje dokopal do idej, ki bodo težave ne le odpravile, ampak jih celo izkoristile, da se bo iz preizkušnje zanj izcimilo nekaj zelo dobrega. Ključno je notranji samogovor tako preusmeriti, da si z njim vlivamo moči za dejanja, ki ne pomenijo le izvleči se iz zagate s čim manj prask, ampak ovenčani z lovorjevim vencem. To je vse prej kot lahko, kajti človekovi možgani so v evolutivni zapuščini – ta je sploh omogočila ohranitev in nadaljevanje vrste misleči človek, zategadelj je ne smemo prestrogo soditi – dobili tudi naravnanost k temu, da najprej in predvsem v vsem vidijo grožnjo, zaradi česar začnejo ob prvem utripanju alarmne lučke kričati Beži, reši se! Takšna naravnanost pa nas ohromi, spodkoplje ustvarjalnost, potrebno, da bi se domislili genialne rešitve in jo izpeljali. K najslabši možnosti naravnan notranji samogovor je treba korenito spremeniti, a ne s silo, kajti kdor si vsakič, ko se zaloti sebi reči Neumen sem, trikrat ponovi Pameten sem, ne bo čez noč postal bister. Prvi korak naj bo vzeti bojazni in skrbi resno, hkrati pa se pripraviti k temu, da miselni tok privedemo do konca in se vprašamo, kako verjeten je neki razplet, in še, kaj bi za nas v resnici pomenil. Vzemimo za zgled, da se vam misli nenehno vrtijo okoli tega, da vam bo spodletelo, nečesa se niti ne lotite, ker ste presodili, da je tveganje preprosto preveliko. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo, če res doživite polom. Ne predlagate šefu, kar bi mu hoteli, ker se bojite, da vas bo odpustil. V glavi to storite, predstavljajte si, da ste ostali brez zaposlitve. Najprej preverite verjetnost takšnega razpleta – je še kdo iz podjetja, v katerem ste zaposleni, zaradi (pre)dolgega jezika ostal brez službe? Recimo, da je tudi to res. Kaj pa zdaj? Kako si boste opomogli po izgubi? Boste iskali novo službo, končno postali samostojni podjetnik, kot si že dolgo želite? Ne ohromite se z mislijo Kaj pa, če mi spodleti, ampak pojdite naprej, da, spodletelo vam je (že), in vendar ste šli v mislih naprej, iščoč nove možnosti, ki so nastale z novimi okoliščinami. Dajte domišljiji prosto pot tudi z odvijanjem povsem drugačnega scenarija: predlagali ste šefu nekaj, kar že dolgo odlašate, ta pa je predlog z veseljem sprejel, napredovali ste, zaslužite več...
Urjenje čuječnosti
Že samo spreminjanje notranjega samogovora je dobro orodje, ki nam pomaga sprejeti negotovost in nas spodbudi k temu, da si drznemo stopiti v neznano. Zahteva pa, da ostanemo mirni ne glede na to, kaj se odvija okoli nas, sposobnost, da se zavedamo sebe, kjer koli in kakor koli že smo. Vedno znova čuječi in pozorni. Ko se kaj zgodi, kar nas za hip vrže s tira, globoko in sproščeno vdihnemo in izdihnemo, dovolimo, da nas preplavi neugodje, ki ga prinaša neka sprememba, vendar ne tako, da nas to tudi odplakne – nam misli odtavajo v začarani krog črnih scenarijev, strahov in dvomov –, ampak da budno spremljamo svoje misli in jih usmerjamo tako, kot želimo, usmerjeni v najboljši možni razplet, v priložnosti. V budnosti se lahko urimo kjer koli in kadar koli. Lažje nam je spremljati tok misli in ga po potrebi preusmeriti, ko nismo izpostavljeni velikim preizkušnjam. Med sprehodom, nakupom ipd., vedno znova, ko se zalotimo, da smo v mislih odtavali od sedanjosti, se povrnemo v njeno žarišče. Kje smo, kaj se dogaja, kako se počutimo v svojem telesu itn. Bolj ko se izurimo v tej veščini, lažje nam jo bo uporabiti tudi tedaj, ko bomo izpostavljeni večjim pretresom. Čuječnost ne pripomore le k temu, da lažje sproti odpravljamo morebitne težave, ampak da se res naužijemo prijetnosti, ki so nam prav zdaj na voljo. Zmoremo užiti lepoto cveta, ki ga uzremo ob poti, kajti z mislimi smo pri njem, ne pa pri mlinčkanju o tem, kaj še moramo kupiti, kaj storiti.
Prehrana in vadba
Po izsledkih znanstvenih raziskav so ljudje, ki se zdravo prehranjujejo in skrbijo za redno telesno vadbo, bolje razpoloženi, manj dojemljivi za tesnobo, povrhu pa jim je lažje sprejemati odločitve, torej so manj nagnjeni k odlašanju in omahovanju, so pa tudi ustvarjalnejši. Nikar torej ne zanemarite skrbi za telo. Saj ste že slišali: Zdrav duh v zdravem telesu. Ko se, saj ste se vendar že izurili v čuječnosti, ujamete, da vas le še korak loči od strmoglavljenja v začarani krog ohromelosti zaradi soočenja z negotovostjo, se peljite na sprehod. Naj kri zapolje po žilah, dihajte s polnimi pljuči, pozorni nase in na okolico. Privoščite si dobro okrepčilo, nahranite se. Dobesedno. In potem se, okrepljeni in poživljeni, znova vrnite k izvirnemu problemu.
Izziv po izziv
Poslovite se od tega, da delate več reči hkrati. Po znanstvenih izsledkih možgani niso kos kakovostno se posvetiti več izzivom v eni sapi, lahko le najprej meljejo eno, hitro preskočijo k drugi, pa se vrnejo za trenutek spet k prvi nalogi itn., da lahko dobro opravljajo več nalog hkrati, pa je iluzija. Povrhu vsakič, ko preskočijo, potrebujejo dobre četrt ure, da se »ogrejejo na delovno temperaturo«, torej res zmorejo kakovostno opraviti nalogo. Če le preskakujete z ene naloge na drugo in spet nazaj ali naprej na tretjo, se sploh ne morejo ogreti.
Opravljati več reči hkrati ne pomeni, da ste uspešnejši in učinkovitejši, le bolj zaposleni in izmučeni ste, zaradi tega pa tudi dojemljivejši za stres, tesnobo itn., torej znova nezmožni ustvarjalno se spoprijeti z negotovostjo. Urjenju čuječnosti torej pristavite tudi urjenje v tem, da opravljate reč po reč. To, seve, ne pomeni, da boste še naprej mirno šivali, saj gumb vendar še ni prišit do konca, ko opazite, da se je vnelo olje na štedilniku. Ste pozorni, spoprimete se z v tistem trenutku najnujnejšim izzivom, ne delate pa več vsega hkrati. Lahko torej mirno prišijete gumb do konca, ne da tečete v trgovino po že kaj, za kar vas je kdo prosil. To lahko mirno, če želite, opravite potem, ko je gumb prišit.
Ustvarjanje sprememb
Bolj ko se boste izurili v budnosti in izkoriščanju priložnosti, ki se vam bodo ponujale v vedno spreminjajočem se svetu, lažje vam bo biti na tekočem. Seznam, kaj še morate storiti oziroma bi hoteli, se bo skrajševal, lahko se zgodi celo, da nekaj časa ne boste imeli ničesar, kar bi zahtevalo vašo takojšnjo pozornost.
V takšnih primerih ne izpolnjujte praznine z novimi strahovi in dvomi, češ, hudič nikoli dolgo ne počiva, ampak razširite pogled na sedanjost. Kaj vam še ponuja, pa ste nemara to spregledali? Se lahko vpišete še v kak tečaj, pridobite novo veščino in znanje, ki bi vam prav prišlo pri izpolnjevanju dolgoročnih načrtov, ali vam je preprosto zgolj v užitek ali spočitek? Usmerite notranji samogovor k iskanju sprememb in ustvarjanju priložnosti.
