Zdi se nam, da svet in ljudi okoli sebe spoznavamo večinoma z vidom in s sluhom, sledita vonj in okus, občutek za tip pa radi zapostavimo. In vendar izsledki številnih raziskav kažejo, da ima čutilo dotika v naših odnosih z drugimi – tudi tistimi, ki še zdaleč niso intimne ali spolne narave – veliko večji vpliv, kakor si zmoremo zamisliti. Vtisi, ki se v nas vzbudijo, ko se nas kdo dotakne, v večini primerov ostanejo pod pragom budne zavesti, poleg tega se vpliva dotikov sploh ne zavedamo. To tudi pomeni, da dotik v življenju nasploh podcenjujemo oziroma mu ne pripisujemo ne posebne pozornosti ne pomena.
V prid zadnji domnevi govorijo izsledki preizkusa, v katerem so raziskovalci natakarice naprosili, naj se polovice strank, medtem ko jim bodo vračale drobiž, rahlo dotaknejo, denimo njihovih dlani ali ramen, polovice pa ne. Kadar so v vračilo denarja vtkale bežen dotik, je bila napitnina, ki so jim jo odmerile stranke, višja. Raziskovalci so nato stranke prosili, naj ocenijo kakovost postrežbe, jedi in restavracije, a se ocene med tistimi, ki so bili deležni dotikov, in onimi, ki jih niso bili, niso razlikovale. Takšna poročila kažejo na to, da kakovost storitve torej ni bila vatel, po katerem bi kdo odmerjal višino napitnine. Znanstveniki so sklepali, da je imel dotik merljiv vpliv – povišanje napitnine –, je pa res, da ga stranke niso ozavestile, zaradi česar v primeru višje napitnine niso bolje ocenile postrežbe.
Iz nekaterih raziskav bi lahko izluščili, da ima dotik skoraj čudežno moč. Pravi ob pravem času lahko celo spodbudi ljudi, da so bolj pošteni in vrnejo izgubljeno. V nekem preizkusu so uporabniki telefonskih govorilnic (preizkus je bil opravljen že davnega leta 1977) eksperimentatorju, ki je bil njihov predhodnik v govorilnici, bolj verjetneje vrnili kovanec, ki ga je namerno pustil v telefonu, če se je ta tedaj, ko je šel prvi iz govorilnice, drugi pa vanjo, bežno dotaknil njihovih rok. Da so ljudje bolj ustrežljivi ob dotiku, so pokazali tudi izsledki študije, v kateri je raziskovalec mimoidoče prosil, naj mu pomagajo pobrati reči, ki so mu padle na tla. Kadar je izgovorjeno prošnjo podkrepil z rahlim, bežnim dotikom, mu je na pomoč priskočilo devet od deset nagovorjenih, brez dotika pa le šest (natančneje 63 odstotkov) izmed desetih.
Nežen in kratkotrajen dotik zgornjega dela roke, posebno med zapestjem in prsti – ne dlani, to se dojema kot vsiljivo – na splošno vzbuja popustljivost in ustrežljivost. Pri neki raziskavi so ljudi naprošali, da podpišejo peticijo. To je bilo pripravljeno podpisati 55 odstotkov tistih, ki se jih nihče ni dotaknil, a kar 81 odstotkov onih, ki jih je kdo prijel za roko.
Povedano z dotikom
Toda previdno – sprejemljivost takšnega dotikanja in dovzetnost zanj sta precej odvisna od kulture pa tudi spola, menijo raziskovalci. Primernost dotika je odvisna od kulture, konkretne okoliščine ter spola in starosti udeleženih. Načeloma se kot nevtralen razume lahen in kratek dotik roke nad komolcem. Ko je raziskovalec Dolinski izvajal podoben preizkus na Poljskem, so se moški nanj drugače odzvali kakor ženske: moški, ki jih je prosil za neko uslugo in se jih ob tem dotaknil, so se na to bolj verjetno odzvali negativno kot ženske. Znanstvenik je domneval, da je pri tem igrala vlogo višja stopnja homofobije v poljski družbi. Raziskave so odkrile še, da določen delež ljudi ne glede na spol v vsakodnevnih družabnih stikih ne mara dotikanja, in to nanje torej ne vpliva spodbudno.
V nasprotju s Poljsko je v Franciji dotikanje med dvema moškima bolj sprejemljivo in nima homoseksualnih podtonov. Francoski raziskovalci so se odpravili na sejem z rabljenimi avtomobili in naprosili prodajalca, da se v polovici primerov, ko kdo pokaže zanimanje za njegov avtomobil, dotakne njegove roke. Potem ko je morebitni kupec odšel naprej, so ga prestregli in ga naprosili, naj oceni prodajalca. Tisti, ki so bili deležni dotika, so ga pogosteje ocenili kot iskrenega, prijateljskega, odkritega, prijaznega in zaupanja vrednega, kakor če se jih prodajalec med pogovorom ni dotaknil.
V luči do zdaj povedanega odkritje, da moški pokažejo več zanimanja za ženske, ki se jih nalahno dotaknejo, ni presenetljivo. Tudi povsem naključen dotik lahko hitro napačno razumejo kot znak spolnega zanimanja. Podobno se odzovejo tudi ženske: v neki študiji je moški raziskovalec v nočnem klubu prosil žensko za ples ali za telefonsko številko. V obeh primerih je bežen dotik povečal verjetnost, da je dosegel svoje.
Dotikanje drugih je tudi zavestni ali nezavedni izraz občutka nadrejenosti. Nancy Henley je, denimo, opazovala ljudi v velikem mestu med hitenjem po vsakodnevnih opravkih in odkrila, da so imeli tisti, ki so se dotikali drugih, praviloma višji položaj v družbi, večjo moč in vpliv.
Kako presenetljivo velika je sporočilna moč dotika, je pokazala tudi raziskava Matthewa Hertensteina in njegovih sodelavcev. Prostovoljce so naprosili, da se nekoga dotaknejo na podlakti, in sicer tako, da mu bodo z dotikom poskušali prenesti eno izmed dvanajstih različnih občutij. Poskus so opravili tako, da oni, ki je bil dotaknjen, ni mogel videti tistega, ki se ga je dotaknil, niti dotika. Ljudje so bili kljub odsotnosti vidnih dražljajev od 48- do 83-odstotno uspešni pri razlagi pomena dotika. To pomeni, da so prek moči, trajanja in oblike dotika dojeli, ali je, denimo, sporočal jezo, gnus, ljubezen, hvaležnost ali naklonjenost.
