Zanesljivo se vam je že zgodilo: po radiu se vrti stara pesem, ki so jo neprestano vrteli, ko ste bili najstnik, in že v naslednjem trenutku vas pri srcu zaščemi, ko se spomnite, kako ste bili takrat (ne)srečno zaljubljeni.
Nostalgija je sladko-boleče hrepenenje po preteklosti, ki se nam često zdi lepša in boljša, kot je bila v resnici. Izraz je iz grških besed nostos (vrnitev domov) in algos (bolečina) leta 1688 skoval švicarski zdravnik Johannes Hofer za bolezen, imenovano tudi švicarsko domotožje, za tamkajšnje plačance, ki so v ravninah Francije ali Italije tako silovito hrepeneli po domačih gorah, da so zboleli.
Danes nostalgijo razumemo bolj kot nepričakovane spomine na dogodke, ljudi in reči iz preteklosti – na dobre stare čase, skratka –, ki so močno čustveno obarvani in so nas zaznamovali. Po izsledkih neke študije je skoraj štiri petine ljudi nostalgičnih vsaj enkrat na teden, 15 odstotkov pa vsaj enkrat na dan. Pojav seve dobro poznajo tudi tržniki, ki namerno obujajo v življenje kulturo in potrošne izdelke preteklih obdobij – po navadi iz tistih časov, v katerih so bile njihove ciljne stranke mlade. Zakaj je tako prijetno obujati preteklost? Zakaj se nam zdijo lepi trenutki še lepši, tudi manj lepi dobijo plemenito patino, neprijetne pa kar spregledamo?
Vonji in zvoki
Nostalgična občutja tako močno cenimo, ker gre praviloma za spontano dejavnost, ne za načrtno spominjanje. Raziskave so pokazale, da se začne nezavedno, njen sprožilec pa so lahko podobe, vonji in zvoki, ki nas v trenutku ponesejo v podoživljanje neke stare izkušnje, včasih tako močno in nepričakovano, da dobimo kurjo polt. Čuti so tako močno povezani z njo, ker se podatki iz čutil obdelujejo v bližini amigdale, čustvenega središča možganov.
Znanstveniki so odkrili, da sta nostalgija in avtobiografski spomin, se pravi tisti, ki beleži dogodke našega življenja, najostreje osredotočena na čase med 15. in 30. letom. Od tam najpogosteje izvirajo naši najlepši oziroma najbolj čustveno obarvani spomini, čeprav se objektivno gledano hormonski vrtiljak mladostništva po navadi takrat ne zdi prav nič miren in lep. Raziskave kažejo, da ko se teh časov spominjamo po tridesetem letu, postanejo boleči spomini vse bolj megleni, lepi pa še lepši. Spomini seve niso vesten videoposnetek preteklosti – preoblikujemo in gnetemo jih ter jih postavljamo v bolj smiselno zaporedje, da bi se s tem bolje počutili v sedanjosti ali si jo bolje razložili. Sociolog Fred Davis loči tri ravni nostalgije: na prvi gre za preprosto prepričanje, da so bile stvari nekdaj boljše, na drugi kritično razmišljamo o preteklosti, ki je ne lepšamo, na tretji pa razmišljamo o nostalgiji sami.
V mladostni dobi se nam začne oblikovati identiteta – glasba, filmi in okus za modo postanejo del nas. S tem ko se kot odrasli povežemo s svojim mladostniškim jazom, ohranjamo enovitost samega sebe skozi različna življenjska obdobja. Kdor nima preteklosti, namreč tudi ne vidi prihodnosti.
Poceni antidepresiv
Psihologi so odkrili številne blagodejne učinke, ki jih ima nostalgija za našo duševnost. V prvi vrsti nas osrečuje. Raziskovalci, ki so naprosili ljudi, naj se spominjajo preteklih dogodkov, so odkrili, da so ti praviloma postali boljše volje, ne glede na to, ali so obujali vesel ali žalosten dogodek. Študije kažejo, da pri nostalgičnem spominjanju tudi žalostne dogodke gledamo v luči tega, kaj so pozitivnega prispevali, oziroma jih tako interpretiramo, da dobijo svoj smisel. Davis meni, da je nostalgija mehanizem, s katerim ljudje ohranijo enovito identiteto v času pomembnih življenjskih prelomov (iz mladosti v odraslo dobo, iz samskega v poročeni stan, iz vloge zakonca v vlogo staršev itd.). Ko smo postavljeni pred te izzive, često obujamo stare čase in iščemo v njih odgovore za sedanjost.
Nostalgija prav tako krepi samozavest in poglablja občutek, da ima življenje smisel in namen, odkrivajo dušeslovci. Nostalgični spomini so namreč često povezani z našimi največjimi osebnimi dosežki in prelomnimi življenjskimi trenutki – na primer, kako smo blesteli kot športnik v srednji šoli. Življenje ni le niz uspehov, vsakdanjik je pogosto posejan z mukami in dolgčasom. Z nostalgijo po preteklih uspehih pa prikličemo vznemirjenje naših najboljših dni in se spomnimo, za katere velike trenutke je vredno živeti ter trpeti in kaj resnično daje življenju smisel.
Kadar se nostalgiji predajamo skupaj z drugimi – denimo ob kozarčku na obletnici mature –, nas to povezuje z njimi. Nostalgija je potemtakem družaben pojav, s katerim krepimo občutek pripadnosti in ljubljenosti. Raziskave kažejo, da z njo tudi lajšamo osamljenost.
Glede na do zdaj predstavljeno nas ne sme presenetiti, da se nostalgiji najraje predajamo takrat, ko nam sedanjost ni najbolj pogodu. Ko smo žalostni, osamljeni, čustveno ranljivi, ko ne vidimo smisla in poti naprej, se zatečemo v topli objem preteklosti. Ta pa ni brez kanca pelina obžalovanja, saj je nostalgija tudi opomnik, da smo minljivi, da se kolo časa neizprosno in neustavljivo vrti ter nam jemlje mladost, ideale, nedolžnost, ljube osebe in še kaj. Nostalgija je potrditev, da smo dobro živeli, a tudi, da je preteklost izgubljena in se ne bo več vrnila.