Raziskovalci iz medicinskega središča univerze Duke v ZDA so odkrili, da predramljenost nekega predela možganov kaže na to, ali je njihov lastnik bolj nagnjen k egoističnemu, vase zazrtemu čustvovanju, mišljenju in vedenju, ali pa, ravno obrnjeno, k bolj človekoljubnemu. »Čeprav drži, da razumevanje funkcije tega možganskega predela še ne pojasni povsem, kaj nekatere ljudi sili k temu, da najprej pomislijo na blagor soljudi, šele potem na svojega, lahko pa nam osvetli vsaj to, kaj bržkone koga spodbuja k človekoljubnim dejanjem,« pojasnjuje nevrolog Scott A. Huettel, eden izmed raziskovalcev.
V študiji so človekoljubje opredelili kakor nagnjenje ljudi k dejanjem, ki pomenijo, da skrb za soljudi in njihov blagor postavljajo pred skrbjo zase in za svoj blagor. V raziskavi, v kateri je sodelovalo 45 prostovoljcev, so preverjali dejavnost možganskih predelov s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI), ki odkriva, v katerem predelu so živčne celice bolje oskrbljene s kisikom, to pa, seve, kaže tudi na to, da so dejavnejše od onih, ki so manj.
Udeleženci so sami igrali računalniško igrico ali pa zgolj opazovali, kako jo igra računalnik. Boljši ko je bil rezultat igrice, več denarja je bilo nakazanega na račun človekoljubne organizacije po izbiri prostovoljca, ki je sodeloval. Izkazalo se je, da je bil določeni predel možganov živahnejši, ko so udeleženci opazovali, kako računalnik igra, kot v primeru, ko so igrali sami. Za prav ta živahnejši predel možganov znanstveniki vedo, da v njem ljudje presojamo o (ne)pomembnosti medčloveških odnosov, lahko bi rekli, da je to nekakšno središče za vrednotenje družabnega omrežja, ki ga kdo ima.
| Koristi Po dozdajšnjih izsledkih človekoljubna dejanja različno pripomorejo k utrjevanju zdravja filantropa. Krepijo imunski sistem, torej zmanjšujejo ranljivost za bolezenske klice in nasploh dojemljivost za bolezni. Zmanjšujejo moč in trajanje kroničnih bolečin, pri prostovoljcih s kroničnimi bolečinami zaradi različnih bolezni se je namreč zmanjšala potreba po protibolečinskih sredstvih. Prostovoljci se lažje kosajo s stresnimi življenjskimi okoliščinami, to pa pomeni, da so manj dojemljivi za zdravstvene težave, ki jih izzove daljša izpostavljenost telesni in duševni napetosti. Povrhu človekoljuba med dejanjem, za katero ve, da je z njim nekoga razveselil oziroma ga osrečil, preplavijo snovi, ki jih telo navadno izloča, ko smo veseli, tudi to pa v njem utrjuje zdravje. Še več, blagi evforiji oziroma občutku blažene vznesenosti in veselja sledi daljše obdobje telesne in duševne sproščenosti, tudi to pa zmanjšuje stres in bolezni, ki bi lahko nastale zaradi daljše izpostavljenosti stresu. |
Po opravljenih meritvah možganskih dejavnosti so udeležence anketirali, kako pogosto sodelujejo v prostovoljnih projektih. Izsledke vprašalnika so primerjali z meritvami možganske dejavnosti med eksperimentom in opazili, da je bila živahnejša dejavnost omenjenega možganskega predela dober kazalnik, ali so ljudje tudi v resničnem življenju človekoljubi. Ker pa je bil ta predel tudi pri njih dejavnejši med opazovanjem kakor med igranjem, znanstveniki domnevajo, da je človekoljubno vedenje bolj odvisno od tega, kako kdo vidi svet in soljudi oziroma ga dojema, kakor pa od tega, kako sodeluje v njem. Ali, povedano drugače, opaziti nekoga nekaj dobrega narediti in temu dejanju pripisati pomen, je odločilno za to, ali bo človek sam, torej v svojih življenjskih izzivih, dojemljiv za to, da zagrabi priložnost in naredi nekaj dobrega za druge.
Kdor namreč bolje razume, kako smo ljudje odvisni drug od drugega oziroma drug z drugim tesno povezani – to pa zmore, ko je omenjeni možganski predel sploh zmožen predramiti se –, bo tudi verjetneje ravnal človekoljubno. Ravno nasprotno pa velja, da tisti, ki ne zmore zaznati človeških odnosov kot pomenljivih, ne bo poskušal narediti koraka naprej in komu pomagati. Da domneva drži, znanstveniki potrjujejo tudi z meritvami silno pičle dejavnosti omenjenega možganskega središča pri avtistih, za katere je med drugim značilno, da zelo težko navežejo stik s svetom nasploh in z ljudmi, torej medčloveških odnosov ne dojemajo kot pomenljivih.
Študije nameravajo še razširiti, da bi zmogli odkriti, v katerem obdobju življenja se predel možganov, od katerega je odvisno, kakšen pomen bo kdo pripisal medčloveškim odnosom, razvije. Upajo tudi, da jim bodo nadaljnje raziskave odstrle, ali je razvoj tega predela odvisen predvsem od dednih dejavnikov. Mogoče je namreč, da se predel razvija šele z meseci in leti ter je potemtakem odvisen od vzgoje, ki jo je kdo deležen v prvih letih življenja, ali, povedano drugače, da je mogoče človekoljubnost privzgojiti.
Pomagam drugim, krepim sebe
V medicinskem središču univerze Duke pa so opravili še druge zanimive študije, povezane s človekoljubnostjo. Med njimi je posebno zanimiva ta, ki osvetljuje, da prostovoljna dejanja dobrodejno vplivajo na duševno in telesno počutje človekoljuba. Ljudi, ki so se v središču zdravili zaradi bolezni srca in ožilja, so potem, ko so že okrevali, prosili, naj kakor prostovoljci obiskujejo sotrpine, ki se tam zdravijo zaradi istih težav.
Sodelujočim je bilo prepuščeno, da se sami odločijo, kako bodo priskočili na pomoč – večinoma so bolnike obiskali, se z njimi pogovarjali, jim zaupali, katere težave so imeli in kako so jih odpravili. Lahko bi dejali, da so bili predvsem dobri sogovorniki, razumevajoči in sočutni, saj so iz izkušenj vedeli, kaj kdo prestaja in so z njim delili izkušnje. Zanimivo pa je, da so prostovoljci po odpustu iz bolnišnice tudi sami bolje okrevali kakor oni, ki se niso vključili v tako obliko pomoči sotrpinom, med njimi je bilo tudi manj povratnikov, torej tistih, ki so se jim zdravstvene težave ponovile.
Podobno raziskavo so opravili na univerzi Miami pod vodstvom dr. Gail Ironson. Spodbudili so bolnike, ki so bili HIV-pozitivni, med njimi Stephena Bakerja, naj kot prostovoljci sodelujejo pri dejavnostih za preprečevanje širjenja te bolezni, naj predavajo najstnikom, kako naj se zavarujejo pred okužbo, ali po svojih močeh pomagajo drugim s to diagnozo. Vsem prostovoljcem se je sčasoma zmanjšala raven stresnih hormonov v krvnem obtoku, okrepil pa se jim je imunski sistem, so odkrili. Izboljšalo pa se ni le objektivno telesno počutje, ampak tudi duševno. »Ko sem komu pomagal reševati njegove probleme,« je svoje izkušnje opisal Baker, »so se moji naenkrat zdeli veliko manjši in manj boleči.«
Ko naredimo nekaj dobrega za sočloveka, se telo odzove podobno kot tedaj, ko se nam zgodi nekaj prijetnega ali delamo nekaj, kar nam je v veselje, pojasnjujejo znanstveniki. V telesu se poviša raven dopamina, živčnega prenašalca, ki poživlja srce, krvni obtok in presnovo. Več dopamina poenostavljeno pomeni, da je telesu naenkrat na voljo več moči, zaradi česar smo pod njegovim vplivom bolj živahni in dobrovoljni. Da bo jasneje, kako vpliva na počutje in razpoloženje, še podatek, da so ljudje, pri katerih je njegova raven nizka, večinoma potrti, brezvoljni, malodušni, pesti jih občutek čustvene praznine.
Nevrolog Jordan Grafman je podoben sklep – prostovoljno dobro dejanje krepi občutek zadovoljstva in torej izboljšuje počutje – dobil v raziskavi, pri kateri je prostovoljcem meril dejavnost možganov z magnetno resonanco bodisi v primeru, ko so dajali denar v dobrodelne namene, bodisi tedaj, ko je kdo njim podaril denar. O tem, da zadetek na loteriji razveseljuje, najbrž nihče ne dvomi – in res, ko kdo prejme denar, so dejavnejša možganska središča, povezana z doživljanjem veselja, zanimivo pa je, da so ta središča živahnejša tudi, ko kdo denar podari. »Pravzaprav so v primeru dobrodelnega dajanja bolj dejavna kakor v primeru prejemanja,« pojasnjuje Jordan Grafman, iz česar sklepa, da je osrečiti druge bolj osrečujoče kot pustiti, da kdo osreči nas.
