Dobre in slabe plati videoigric

Razprava o morebitnem škodljivem vplivu videoigric na mladino je stara skoraj toliko kot to razvedrilo. Kritiki jim očitajo poneumljanje, spodbujanje nasilnega vedenja in vedno bolj na stol prilepljene najstniške zadnjice, zagovorniki poudarjajo, da igranje lahko tudi izobražuje ter krepi domišljijo, prostorsko predstavo in reflekse. Seveda obstajajo različne študije, ki ponujajo dokaze (često nasprotujoče si) pripadnikom obeh taborov. Vprašanje je še kako pomembno, saj se po podatkih iz leta 2009 med ameriškimi mladostniki kar 99 odstotkov fantov in 94 odstotkov deklet vsaj tu in tam kratkočasi z videoigricami – tudi slovenski najstniki najbrž ne zaostajajo veliko za ameriškimi vrstniki.

Ni vse črno-belo

Med priznanimi raziskovalci srednjo pot med skrajnostma ubira profesor psihologije dr. Douglas Gentile z ameriške Državne univerze v Iowi, ki poudarja, da ni vse črno-belo ter da imajo lahko že različni vidiki ene igre različne vplive. Gentile je vodja laboratorija za raziskave medijev na omenjeni univerzi, posveča pa se predvsem proučevanju učinkov igranja videoiger na vedenje in mišljenje mladostnikov in odraslih. Loči pet razsežnosti igric: količino igranja, vsebino igranja (denimo nasilno ali izobraževalno), kontekst, v katerem igranje poteka (v samoti ali s prijatelji, za razvedrilo ali kot beg od resničnosti), strukturo igre (kakšnega videza je in kako se jo igra) in mehaniko igranja (kako s prsti ali telesom upravljamo igrico). Od narave vsake izmed teh dimenzij je odvisno, kako bo videoigra vplivala na igralca. Če pod drobnogled vzamemo kontekst, velja, da kadar otrok igra nasilno igrico skupaj s prijatelji, to bolj krepi njegovo agresijo, kot če jo igra sam. Struktura igre lahko izboljša vizualno pozornost, priznava Gentile, mehanika igranja pa krepi fino motoriko.

Starše navadno posebno skrbita (prevelika) količina igranja in nasilna vsebina iger, ki pregrevajo računalnike in igralne konzole njihovih kratkohlačnikov. Po raziskavah se otroci, ki preveč časa posvečajo videoigricam, slabše odrežejo v šoli. A Gentile opozarja, da ta povezava ni nujno tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled, meja med vzrokom in posledico je zabrisana. Mogoče je namreč tudi, da mladostnik, ki mu ne gre v šoli, zaradi tega išče zadovoljitev v igri, kjer se lahko dokaže kot mojster. Prav tako je lahko čezmerna naklonjenost do navideznih igričarskih svetov z akademskim popuščanjem vred znamenje tesnobe in potrtosti, umik pred bolečino resničnega sveta.

A kakor koli že obrnemo to razmerje, sklene Gentile, še vedno velja, da gre vsaka ura, namenjena igricam, na račun časa za šolsko delo ter druženje z vrstniki in družinskimi člani. Leta 2009 je odkril, da je med otroki, starimi od 8 do 18 let, osem in pol odstotka takšnih, ki kažejo znake odvisnosti od igranja. Ti patološki igralci so igrali do 24 ur na teden in poročali, da se v šoli težje zberejo, imajo slabše ocene in celo več zdravstvenih težav od vrstnikov.

Sodelovanje in škodovanje

V študiji, ki je zajela več kot 600 ameriških mladostnikov, je potrdil, da se tisti, ki igrajo nasilnejše igre, tudi nasilneje vedejo, nasilneje tudi razmišljajo in čustvujejo; v šoli, denimo, se pogosteje sporečejo z učitelji in se zapletajo v pretepe s sošolci. Nasilne igre kratkoročno vzbujajo agresivnost in povzročajo fiziološko vzburjenje (adrenalin). Dolgoročno naj bi krnile sočutnost, nas delale otopele za nasilje in krepile prepričanje, da je nasilje prava pot za doseganje ciljev oziroma odpravljanje težav. A znova je treba upoštevati še druge okoliščine: raziskave kažejo, da je ta vpliv nasilnih igric bolj izražen pri ljudeh, ki so že tako ali tako bolj nagnjeni k nasilju. Gentile poudarja, da dokazi kažejo, da takšne igre ne vodijo nujno v resno telesno nasilje ali kriminal, kot je strah moraliste, a dokazano spodbujajo »tiste vrste nasilja, ki se vsakodnevno godijo na šolskih hodnikih«.

Psiholog je odkril še, da velja tudi nasprotno, da namreč prosocialne igre (katerih vsebina zahteva nenasilno sodelovanje in pomoč drugim) spodbujajo prosocialno vedenje tudi v resničnosti. A kaj, ko po nekaterih analizah približno kar 89 odstotkov iger vsebuje vsaj nekaj nasilja, več kot polovica pa jih je precej nasilnih. V omenjeni študiji je le odstotek anketiranih fantov odvrnilo, da ima raje miroljubne igre od nasilnih.

Blagodejni vpliv prosocialnih iger

Študija 727 singapurskih srednješolcev, denimo, pri kateri je sodeloval Gentile, je pokazala blagodejni vpliv prosocialnih iger. Prosili so jih, naj naštejejo tri najljubše igre in opišejo, ali te zahtevajo nasilno vedenje ali sodelovanje in pomoč, z drugim vprašalnikom pa so izmerili njihovo pripravljenost za prosocialno vedenje. Morali so oceniti, koliko se strinjajo z izjavami, kot so »namenil bi čas in denar, da bi pomagal tistim v stiski«, »srečen sem, ko delim stvari z drugimi« in podobno. Izkazalo se je, da so dijaki, ki so igrali bolj prosocialne igre, izkazali več takšnih lastnosti, tisti, ki igrajo nasilnejše, pa manj. Seveda je znova mogoče, da povezava poteka v drugo smer in po naravi bolj prosocialni otroci pač posledično igrajo več tovrstnih iger.

Bolj pomenljivi so izsledki poizkusa pod njegovim vodstvom, ki je zajel 161 ameriških študentov. Ti so morali igrati prosocialno, nasilno ali nevtralno igro, z vprašalnikom pa so ocenili njihovo agresivnost. Nato so te prostovoljce naprosili, naj dajo partnerju, ki jim je bil naključno dodeljen, sestavljati 11 sestavljank trikotnikov. Na voljo so imeli kupček 30 sestavljank, 10 lahkih, 10 srednje težkih in 10 težkih. Raziskovalci so jim povedali, da bo partner, če bo rešil večino sestavljank v določenem času, dobil 10 dolarjev. Igralci so tako s tem, kako težke sestavljanke so namenili drugim, vplivali na njihov uspeh. Pokazalo se je, da so tisti, ki so igrali prosocialne igrice, partnerju pogosteje namenjali lažje sestavljanke kot oni, ki so igrali nasilne ali nevtralne. Veljalo je tudi, da so tisti, ki so igrali nasilne igre, partnerju pogosteje namenjali težke sestavljanke kot oni iz drugih dveh skupin.