ZNANOST

Dobra vadba za možgane

Objavljeno 14. junij 2014 21.00 | Posodobljeno 14. junij 2014 21.00 | Piše: T. K.

Bilingvistom je v primerjavi z ljudmi, ki so se v otroštvu učili le maternega jezika, lažje nemudoma ločiti pomembne podatke od nepomembnih, povrhu pa se bolje odrežejo v večopravilnih preizkušnjah – Nenehno žongliranje med dvema jezikoma ali več, menijo znanstveniki, namreč pripomore k temu, da prej in bolje razvijejo nekatere miselne sposobnosti, za nameček pa te ohranijo tudi na starost.

Foto: Shutterstock

Kdor govori več kot en jezik, zlasti če se je drugega ali tretjega učil hkrati s prvim, torej od zgodnjih otroških let, in je potemtakem bilingvist, svoje možgane nenehno spodbuja k dejavnosti, to pa lahko pripomore k temu, da v otroški in mladostniški dobi v primerjavi z vrstniki prej in bolje razvije različne kognitivne sposobnosti – mednje uvrščamo mišljenje, orientacijo v prostoru, razumevanje, računanje, učenje, govor, presojo idr. –, za nameček pa te, ko odraste, ne le lažje ohranja, temveč mu je dvojezičnost stalna spontana miselna vadba, zaradi katere še stopnjuje njihov razvoj.

Po izsledkih znanstvene študije bilingvisti v nekaterih miselnih sposobnostih krepko prekašajo ljudi, ki govorijo en sam jezik. Med drugim, razlaga psihologinja Judith Kroll, ki je opravila študijo, hitreje in lažje sproti razločujejo med pomembnimi in nepomembnimi podatki, v isti sapi manj pomembne takoj zanemarijo, osredotočijo pa se na pomembne. Ta sposobnost bilingvistom med drugim olajša smiselno prednostno razvrstiti različne naloge, tudi delati pri več projektih hkrati. »Medtem ko je večini težko delovati z več železi v ognju, se bilingvisti bolje znajdejo pri večopravilnostnih preizkušnjah,« razlaga Krollova.

Večopravilnost je plod sposobnosti, ki jo morajo bilingvisti spontano razviti za uspešno komuniciranje. Krollova razlaga, da zaradi stalnega preklapljanja med jeziki, torej vstopanja v en jezik, ki je materni, in izstopanja iz njega ter vstopanja v drugega, ki je materni nekemu drugemu sogovorniku, pravzaprav žonglirajo v glavi. Zanimivo je, da si bilingvisti sicer pri enem jeziku kdaj pa kdaj pomagajo z besednimi zvezami iz drugega, ne pa tudi z besedami samimi. Le redko se, denimo, zgodi, da se zmotijo in z nekom, ki mu je materni jezik angleščina, oni pa so enako kos angleščini in španščini, spregovorijo v španščini.

»Raziskave kažejo, da so bilingvistom hkrati enako dostopni vsi jeziki, ki jih tekoče govorijo, vendar, čeprav se v trenutku spomnijo neke besede v enem jeziku, te ne izrečejo, ako njihov sogovornik tega jezika ne govori. Lahko bi dejali, da se sproti zadržujejo, izbirajo, in le redko se zmotijo,« razlaga Krollova. Hkratna raba dveh ali več jezikov pa je, seve, zelo dobra miselna vadba. »Kognitvne sposobnosti, ki jih morajo razviti bilingvisti, da uspešno žonglirajo z dvema jezikoma ali več, jim pridejo prav tudi na drugih življenjskih področjih, zlasti pri postavljanju prednostnih lestvic in večopravilnosti.«

Jabolka in pomaranče

Govoriti tekoče en jezik pomeni v njem osvojiti najmanj okoli 30.000 besed. Če torej govorite dva ali celo tri, morate to število ustrezno pomnožiti. Kako je mogoče hkrati imeti v glavi toliko besed, ne da bi se zmotili, katera pripada kateremu jeziku? Po zvenu, meni Mike Vitevitch z Univerze Kansas, ki se je lotil primerjave med španščino in angleščino in odkril, da je v obeh jezikih, izjema so, seveda, tujke, ki so vzete iz tretjega jezika, le malo besed takšnih, ki zvenijo podobno in imajo tudi enak ali celo različen pomen.

Predstavljajte si, da imate v hladilniku jabolka in pomaranče. Ko hočete jabolko, boste zagrabili okrogel sadež, ko hočete pomarančo, prav tako, in vendar je možnost, da boste segli po pomaranči, ko si boste zaželeli jabolko, razmeroma majhna, kajti jabolka so pač jabolka in pomaranče nekaj čisto drugega, in ko razliko enkrat poznate, se vam zlepa ne more zgoditi, da bi se zmotili, razen ko vas morda hudo nezrela pomaranča od daleč zavede in je videti kot zeleno jabolko.

»Podobno možgani bilingvistov že po zvenu neke besede, ki je doslej še niso slišali, nemudoma vedo, ali imajo opraviti z 'jabolkom' ali 'pomarančo', enako lahko pa jim je iz 'hladilnika' oziroma spomina vzeti pravi sadež, saj spontano vedo, med katerimi naj iščejo,« meni Mike Vitevitch. Mešanje dveh ali več jezikov, ki se jih kdo uči hkrati, je pogostejše pri otrocih, ko se šele učijo po zvenu ločiti med jabolki in pomarančami, ko pa enkrat osvojijo tistih pregovornih 30.000 besed, teh težav nimajo več. Zaradi tega Mike Vitevitch spodbuja starše, ki nimajo istega maternega jezika, da s potomci govorijo vsak v svojem, kajti to njihovih otrok ne bo tako zmešalo, da naposled ne bodo znali dobro govoriti nobenega, ampak jim bo pomagalo dobro osvojiti oba jezika, za nameček pa razviti kognitivne sposobnosti.

Miselna prožnost

Kognitivna prilagodljivost ali sposobnost prilagoditi se na neznano in nepričakovano, odkrivajo strokovnjaki, z leti peša, toda pri ljudeh, ki so od otroštva bilingvisti, je to pešanje neznatno ali vsaj upočasnjeno v primerjavi z onimi, ki govorijo zgolj materni jezik, so potrdili znanstveniki z Univerze Kentucky.

Brian T. Gold je s sodelavci zasnoval preskus kognitivne prilagodljivosti, k sodelovanju pa povabil ljudi, stare od 60 do 68 let. Medtem ko so reševali test, je s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) spremljal delovanje njihovih možganskih središč. V študijo je vključil samo zdrave starostnike, med seboj so se ločili samo po tem, koliko jezikov je kdo od otroštva govoril, samo enega ali več. Preskus so uspešno opravili vsi, je pa res, da so ga bilingvisti v veliko krajšem času, čeprav so znanstveniki s fMRI dokazali, da je bil med reševanjem naloge njihov čelni reženj manj dejaven kot pri ljudeh, ki so nalogo reševali dlje časa in govorijo samo en jezik. Raziskavo so znanstveniki ponovili še z veliko mlajšimi udeleženci, starimi okoli 20 let, pri katerih razlik v urnosti dokončanja naloge glede na to, ali je bil reševalec bilingvist ali ne, niso zabeležili.

Znanstveniki vsled izsledkov domnevajo, da kdor vse življenje uporablja več jezikov, pomembno pripomore k temu, da mu z leti kognitivna prilagodljivost ne opeša. Povrhu je videti, da zmorejo bilingvisti zelo drugače, predvsem pa gospodarneje uporabljati možgane. Čeprav je bil pri njih čelni reženj med reševanjem nalog manj dejaven, so namreč zmogli nalogo prej uspešno končati. 

Tveganje za demenco

»Ljudje, ki tekoče govorijo dva jezika ali več, tudi ko so se drugega naučili šele v odrasli dobi, ne že v otroštvu in mladostništvu, so na starost manj dovzetni za pešanje kognitivnih sposobnosti,« razlaga dr. Thomas Bak z Univerze Edinburgh. Tekoče se naučiti več jezikov potem takem tudi pomeni krepko zmanjšati tveganje za razvoj demence v tretjem starostnem obdobju, je prepričan.

Demenca po statističnih izsledkih doleti vsakega petega človeka po dopolnjenem 80. letu starosti. Gre za neozdravljivo bolezen, ki med drugim prinaša poslabšanje spomina, nenormalno pozabljivost, miselno neučinkovitost, zmeden govor, izgubo orientacije v prostoru in času ter osebnostne motnje. Najpogostejša oblika te bolezni je alzheimerjeva, ki lahko zelo hitro napreduje in se pojavi že pri ljudeh, starih 50 let.

Vprašanja, ali obvladovanje več jezikov vpliva na razvoj in ohranjanje kognitivih sposobnosti, so se škotski znanstveniki lotili tako, da so k sodelovanju povabili ljudi, stare 72 let in več, ki so daljnega leta 1947, v starosti 11 let, opravljali test za preverjanje inteligenčnega količnika. Med letoma 2008 in 2010 so tako preverjali kognitivne sposobnosti pri 835 Škotih. Med njimi je bilo 260 takšnih, ki so o sebi dejali, da poleg angleščine tekoče govorijo in tudi res bolj kot ne vsakodnevno uporabljajo še najmanj en jezik. Med njimi se jih je 195 drugega jezika naučilo pred dopolnjenim 18. letom, 65 pa po njem.

Pri preverjanju kognitivih sposobnosti so se starostniki, ki so govorili še kateri jezik, odrezali veliko bolje kot oni, ki so govorili le maternega, izsledki pa so bili primerljivi z izsledki testa inteligenčnega količnika, ki so ga opravili v najstništvu. Lahko bi torej dejali, da se njihove miselne sposobnosti niso kdo ve koliko povečale, a pomembno je, da se niso zmanjšale. Udeležencem, ki so govorili samo en jezik, maternega, pa so kognitivne sposobnosti po 70. letu v primerjavi z onimi, ki so jih imeli pri enajstih letih, drastično opešale.

Zanimivo je še, da niso Škoti, ki so se naučili drugega jezika pred 18. letom, nič učinkoviteje ohranjali miselnih sposobnosti kot oni, ki so se ga šele pozneje. Vsled tega znanstveniki menijo, da učenje in uporabljanje tujega jezika dobro dene ohranjanju kognitivnih sposobnosti ne glede na to, kdaj se ga lotimo. 

Deli s prijatelji