Vsi starši so bili že kdaj priče izbruhu jeze svojega malčka, ko ta ni dosegel tistega, kar je želel, nestrinjanja in razočaranja pa ni znal izraziti drugače, kakor da je koga udaril, ugriznil ali popraskal. Občasni nasilni izpadi so naravna prvina odraščanja, saj otroci še ne znajo obvladovati čustev in nadzorovati vedenja, ti dve sposobnosti pa naj bi usvojili, preden prestopijo šolski prag. Če ju ne, se lahko težave pozneje med odraščanjem in v odrasli dobi stopnjujejo, občasni izbruhi jeze pa se prelevijo v vsakdanje nasilništvo.
Otroci, ki se do vstopa v šolo ne naučijo nadzorovati svojih čustev, lahko, denimo, udarijo sošolca, ki jih vznevolji, ali kako drugače neprimerno nadlegujejo vrstnike, in če drugega ne, tako motijo pouk, pojasnjuje Lisa Gatzke-Kopp, vodja raziskave, ki so jo opravili strokovnjaki z univerze Penn State, njen namen pa je bil odkriti vzroke za nasilnost pri otrocih pa tudi možnosti za odpravo neželenega vedenja. To je bilo po njenem pomembno proučiti tudi zato, ker druge študije kažejo, da obstaja verjetnost, da se težave v zgodnjem otroštvu sčasoma samo stopnjujejo, nasilni otroci v mladostništvu lahko postanejo še bolj nasilni, začnejo krasti ali zlorabljati droge, opustijo šolanje in podobno. Ker je torej ključ do učinkovite odprave nasilniškega vedenja to, da so vedenjski problemi zaznani že zgodaj in da se jih tedaj začne tudi odpravljati, so se strokovnjaki posvetili proučevanju predšolskih otrok.
Nimajo se na vajetih
Vzgojiteljice v vrtcu so prosili, da pri varovancih ocenijo, koliko je njihovo vedenje nasilno. Pri tem so morale uporabiti vnaprej pripravljeno lestvico, na kateri so bili navedeni vedenjski vzorci. Vzgojiteljice so označile, ali za otroka, denimo, velja, da se »pogosto zaplete v prepir in/ali pretep« ali »do drugih otrok je nesramen, sovražno nastrojen in jih nadleguje«. Na podlagi teh ocen so otroke razvrstili v dve skupini; v prvi so bili tisti, pri katerih je bila nagnjenost k nasilnemu vedenju bolj izražena, bilo jih je malo čez dvesto, v drugi, ki je bila za slabo polovico manjša, pa oni, ki so se redkeje nasiln(išk)o vedli.
Raziskovalce je predvsem zanimalo, zakaj so eni otroci agresivni, drugi pa ne oziroma kakšna je razlika v doživljanju in nadzorovanju čustev med prvimi in drugimi. Med drugim so preverili tudi njihove umske in spoznavne sposobnosti ter tako ocenili, na kakšni ravni so njihov besedni zaklad, prostorske predstave in spominske spretnosti. Vzgojiteljice so še prosili, naj ocenijo vsakega otroka posebej, zanimalo jih je, ali so pogosto agresivni, neposlušni, so često žalostni, kakšne so njihove družabne spretnosti, koliko nadzorujejo vedenje, ko so obdani z drugimi in podobno.
Ko so zbrali nanizane podatke, so natančno beležili, koliko se kateri otrok vznemiri, ko je soočen z različnimi nalogami. V vrtce so pripeljali mobilne laboratorije. Otrokom so postavili različne naloge, ki so bile tako zasnovane, da so v njih vzbujale različna čustva. Na primer, otroci so si morali ogledati posnetke nekega risanega junaka, ki se je znašel v različnih okoliščinah. Lahko so prepoznali, da ga je bilo enkrat strah, drugič pa je bil žalosten, vesel ali jezen. Medtem so jim merili srčni utrip in prevodnost kože, iz česar so lahko razbrali, kako se otrok odziva na različna čustva, jih pri drugih sploh zazna in ali zaznana čustva v njem vzbudijo podobna čustva.
Izsledki so jim pomagali pri razumevanju, kako lahko spoznavne in čustvene zmožnosti in značilnosti pripomorejo k razvoju nasilnih oblik vedenja, pravi Gatzke-Koppova. Odkrili so, da za večino agresivnih otrok, ki so bili vključeni v študijo, drži, da so slabe bodisi njihove govorne sposobnosti bodisi da se hitro in močno vznemirijo oziroma imajo »kratko vžigalno vrvico«. Ker gre za dve zelo različni skupini otrok, je treba, opozarjajo strokovnjaki, tudi k odpravljanju njihovih težav pristopiti zelo različno.
Odpravljanje vzrokov
Skupino nasilnikov, če jih smemo tako imenovati, so raziskovalci glede na dejavnik, ki jih sili v nasilniško vedenje, razdelili v dve skupini. V prvo so uvrstili otroke s skromnimi govornimi in spoznavnimi sposobnostmi ter slabšimi opravilnimi spretnostmi; taki otroci imajo težave pri prepoznavanju in razumevanju čustev soljudi, na svet gledajo črno-belo, pri čustvovanju poznajo le skrajnosti, so žalostni ali veseli, odtenkov med tema dvema skrajnostma ne poznajo.
Za nameček imajo težave pri dojemanju, kako njihovo vedenje vpliva na druge oziroma kako se drugi zaradi njihovega vedenja počutijo. Velik izziv jim je ubesediti in opisati svoje misli in čustva, zato jih izrazijo drugače, z nasilnim vedenjem, s katerim nemudoma sporočijo, da se ne počutijo dobro.
Da bi otrok uspešno zaznal, prepoznal in se ustrezno odzval na čustva drugih, mora imeti dobro razvite komunikacijske sposobnosti, njegove spoznavne in opravilne spretnosti pa morajo biti tako razvite, da zna ustrezno predelati nekatera sporočila in se na njih ustrezno odzvati. Kadar nasilno vedenje torej povzročajo predvsem slabe komunikacijske in spoznavne spretnosti, je treba otroku omogočiti, da jih bolje razvije, pa bo tudi nasilnost jenjala.
Strokovnjaki so v drugo skupino uvrstili otroke, ki imajo sicer dobro razvite komunikacijske in spoznavne sposobnosti, a se zelo hitro in močno vznemirijo. Na okolje se odzivajo zelo čustveno, strokovnjaki so odkrili, da so bili doma pogostokrat izpostavljeni stresnim dogodkom in okoliščinam. Taki otroci sicer vedo, kako bi se morali odzvati, ko jim nekaj ni prav ali ko si nečesa želijo. Če jih vprašate, kaj bi naredili, če bi jih kdo na igrišču potisnil, bi vas prepričevali, da bi šli naravnost do vzgojiteljice in ji to povedali. A ko se jim to v resnici zgodi, svojih čustev ne morejo nadzorovati in se odzovejo glede na trenutni vzgib, vrnejo milo za drago oziroma so nasilni. Nekaj, kar odraslim pomeni le majhno neprijetnost, je lahko zanje velika ovira, pravi član raziskovalne skupine Mark Greenber. Ko so umirjeni, nimajo težav, ko pa izgubijo nadzor nad čustvi, se nimajo več v oblasti.
Za obe skupini nasilnih otrok, še posebno pa za drugo, velja, da jim lahko pomagamo tako, da jih naučimo različnih metod, ki jim pomagajo spoprijeti se s frustracijami in z negativnimi čustvi, kot so jeza, žalost in razočaranje. Metode umirjanja same po sebi niso dovolj, otrok potrebuje spodbudo za primerno, torej bolj umirjeno vedenje, predvsem pa svetel zgled najbližjih in nasploh vseh odraslih v njegovem življenju.