Dober spanec za večje učinke

Se spomnite, kdaj ste se nazadnje res dobro naspali, zjutraj vstali iz postelje bolj spočiti in hkrati krepki, kakor ste zvečer legli vanjo? Če se ne morete, potrjujete, da se uvrščate med večino ljudi. Po znanstvenih izsledkih spalnih navad smo namreč sodobni ljudje kronično neprespani. Zaradi preobilja dela in obveznosti, tako raziskovalci, se zvečer prepozno odpravimo spat, zjutraj pa prezgodaj vstanemo. Čeprav se zvrnemo v posteljo izčrpani, se težko sprostimo in pogreznemo v spanec, in tudi ko zaspimo, se pod pritiskom vsakdanjih skrbi zbujamo.

Za nameček si spanec, saj moramo vendar še toliko narediti, odtegujemo. A telo potrebuje nočni počitek, zaradi tega začne prej ali slej kričati, naj mu ga omogočimo. Dober spanec je nujen za telesno in duševno zdravje. Če zvečer potonemo v blagodejen sen, se zjutraj zbudimo sveži, spočiti in pripravljeni na nov dan. Ako je za nami nemirna noč, vstanemo z levo nogo in si le težko zaželimo dobro jutro. Zaradi pomanjkanja spanca se čez dan težje zberemo, tudi umske sposobnosti so okrnjene, to naj bi bil pogostejši vzrok prometnih in delovnih nesreč ter zdravstvenih tegob, med njimi visokega krvnega pritiska, sladkorne bolezni, čezmerne telesne teže, bolezni srca in ožilja.

Štiri- in večkrat

Čeprav vemo, da je prav od dobrega spanca odvisno, kako uspešni in učinkoviti bomo čez dan ter kako se bomo počutili in kako bomo razpoloženi, se kljub temu prikrajšamo zanj, dokler res ne gre več. Da bi se bilo modro zamisliti o spalnih navadah in jih spremeniti, kažejo tudi izsledki študije, ki so jo opravili na medicinski fakulteti Harvard. Po njej dober spanec ne omogoča le tega, da se vsakdanjih izzivov lotevamo dobrovoljni in spočiti, ampak tudi, da ponoči opravimo nekaj, kar smo sicer vajeni čez dan v budnosti – se učimo. Še več, spanec naj bi pripomogel k boljši organiziranosti in povezanosti nedavno naučenega gradiva, krepil spominske sposobnosti in izboljšal umsko dejavnost.

Da bi razumeli, kako se je ponoči mogoče učiti, moramo najprej vedeti, kaj se dogaja v naših glavah, medtem ko spimo. Spanec se odvija v različnih fazah, najpomembnejši sta tako imenovani fazi ne-REM in REM. Kratica REM je skovana iz angleških besed rapid eye movement, ki pomeni hitro premikanje oči. Ko utonemo v spanec, se začne faza ne-REM, spanec je globok in miren. Gibanje očesnih zrkel se upočasni, dihanje se umiri, prav tako srčni utrip, možgani so umirjeni. Ravno nasprotno se dogaja v fazi REM, v katero zdrsnemo po dobri uri spanja; zanjo je značilno hitro premikanje očesnih zrkel, pospešeno dihanje in srčni utrip, višji krvni pritisk in živahna možganska dejavnost, to je tudi faza, v kateri najpogosteje sanjamo. Če nimamo težav s spanjem, se ti dve fazi v eni noči zvrstita od štiri- do šestkrat.

Pomenljive sanje

In kako so znanstveniki odkrili, da nam lahko krepčilen spanec pomaga učinkoviteje učiti se oziroma dokopati se do rešitev, ki se nam čez dan v budnosti izmikajo? Udeležencem raziskave, vsi so bili študentje brez zdravstvenih težav in spalnih motenj, so dali miselno nalogo. Na voljo so imeli eno uro, da najdejo pot, ki vodi iz središča na obod zapletenega trirazsežnostnega labirinta. Sledil je uro in pol dolg odmor.

Polovica udeležencev si je lahko privoščila spanec, drugi pa so medtem brali ali se kako drugače sproščali. Nato so se vrnili k nalogi. Tisti, ki med predahom niso spali, se po njem niso odrezali nič bolje pri reševanju naloge, kvečjemu slabše, v primerjavi z onimi, ki so lahko spali. Udeležencem, ki so si lahko privoščili spanec, a med njim niso imeli sanj, povezanih z nalogo, je šlo malenkost bolje, a niti to le zanemarljivo, zanimivo pa je, da so štirje poročali o tem, da so med spanjem, to je med fazo REM, sanjali o labirintu, nato pa pri reševanju pokazali osupljiv napredek. Čeprav sanje v tem primeru niso neposredno pripeljale do rešitve, raziskovalci menijo, da se možgani med sanjanjem na novo organizirajo in utrdijo novo pridobljena znanja, to pa je pripomoglo k temu, da so se uspešneje spoprijeli z nalogo oziroma v budnosti našli rešitev.

Čeprav je bilo število sanjačev skromno, raziskovalci menijo, da je razkorak v učenju oziroma v naučenem med njimi in tistimi, ki niso sanjali, tako velik, da je statistično pomemben. Zanimivo je, da se sanjači pred počitkom niso ravno izkazali pri reševanju naloge, kar namiguje na to, da je ravno »mučenje« pri reševanju naloge spodbudilo možgane, da se osredotočijo nanjo in se potrudijo poiskati rešitev, pravi vodja raziskave Robert Stickgold.

In nadaljuje: »Zdi se, kot da bi možgani med spanjem brskali po vsem, kar se nam je čez dan zgodilo, in se nato odločili, da je treba nečemu odmeriti več pozornosti, to še opraviti oziroma rešiti. Največkrat torej sanjamo prav o nečem, kar nas najbolj muči, oziroma čemur smo na čustveni ravni med budnostjo pripisali oznako zelo pomembno, k temu se še moraš vrniti.«

Zanimivo je še, da štirje udeleženci niso sanjali o tem, katera pot vodi iz labirinta, temveč so bile njihove sanje zgolj povezane z njim. Eden je denimo sanjal o glasbi, ki so jo poslušali med prvim reševanjem, drugi pa, da je nekaj iskal v labirintu. Sanje potemtakem pripomorejo k boljšemu in učinkovitejšemu učenju, tudi če budnemu umu niso smiselne ali očitne. »Morda so naši možgani ravno med spanjem naravnani tako, da opazijo povezave, ki jih v budnem stanju ne,« meni Stickgold.

Že dremež koristi

Podobna študija je ugotavljala, ali proces učenja poteka tudi med dremanjem, torej v času, ko še ne spimo trdno, pred fazo ne-REM. Udeležencem so dali tri naloge in jim odmerili pol ure. V tem času naj bi si zapomnili šestdeset parov med seboj nepovezanih besed, rešili miselno uganko in prerisali zapleten lik. Polovici so nato dovolili za tri četrt ure zadremati, drugi pa so lahko medtem mirno počivali. Pozneje so se vsi ponovno lotili naloge: tisti, ki so si lahko privoščili dremež, so se bolj odrezali pri nalogah, a le če so že od začetka kazali dobre učne spretnosti, tistim, ki so imeli težave že pri prvem testiranju, pa niti spanec ni pomagal do boljših rezultatov.

Vse lepo in prav, si najbrž mislite, a kdo si lahko čez dan, še posebno med tednom, vzame čas za počitek. Ne skrbite, imamo rešitev. Raziskovalci z univerze v Düsseldorfu so odkrili, da lahko učne in spominske sposobnosti izboljša že šestminutni dremež. Udeleženci študije so si morali zapomniti seznam besed, koliko so bili pri tem uspešni, naj bi preverjali čez eno uro. Med čakanjem na testiranje so nekateri lahko zadremali za šest minut, drugi dlje, tretji pa so morali ostati budni. Pri preizkusu znanja so se zadnji odrezali slabše od predstavnikov prvih dveh skupin, tisti, ki so spali dlje, pa so bili boljši od onih, ki so le kratko zadremali. A izsledki neizpodbitno dokazujejo, da že kratek dremež dobrodejno učinkuje na naše miselne sposobnosti, pravi vodja raziskave Olaf Lahl.