Hindujci, sikhi in džainisti te dni slavijo praznik luči, zmage dobrega nad zlim. Divali, ki se ravna po luninem koledarju, zaradi česar se odvije enkrat oktobra ali novembra, letos se je začel 13. novembra, je eden izmed najbolj znanih in priljubljenih praznikov na Indijski podcelini. Ime praznika izvira iz besede dipvali, ki je sestavljena iz dveh besed, dip, ki pomeni luč, in avali, ki pomeni niz ali vrsto. Med slavjem je namreč navada prižgati oljne svetilke s stenjem, imenovane dija.
Kdaj so Indijci začeli slaviti divali, ni znano, zgodovinarji domnevajo, da je praznik starodaven, bržkone naj bi izvirno z njim slavnostno zaznamovali konec spravila letine, torej nekakšen praznik žetve. Po enem izmed izročil naj bi s tem praznikom slavili poroko hindujske boginje sreče, blaginje, plodnosti in modrosti Lakšmi z vrhovnim bogom Višnujem. V hinduistični tradiciji praznik zaznamuje tudi konec 14-letnega izgnanstva za mitskega kralja Ramo. Ta naj bi porazil demonskega kralja Ravano in se zmagovito vrnil v sveto mesto Ayodyha, kjer so ga pričakali s prižganimi svetilkami, od tod tudi že omenjena navada prižiganja oljnih svetilk.
| Meditacija Nekateri verniki se med divalijem zatopijo v meditacijo, s katero v sebi slavijo svetlobo, duha in vse dobro. Po njihovem zgledu se lahko tudi vi lotite podobne. Sedite ali lezite, pomembno je, da je hrbtenica vzravnana in da vam je udobno vztrajati v nekem telesnem položaju, dokler traja vaja. Poskrbite, da vas med meditacijo nič ne bo zmotilo, saj se boste tako lažje zbrali. Prepustite se tišini. Zaprite oči. Pozornost od čutnih zaznav – morebitnih zvokov idr. – preusmerite v svoje srce, svetlobo svojega večnega duha. V vašem srcu ne sije sonce, tudi luna in zvezde ne, še manj strele in ognjeni zublji, in vendar se svetloba vseh luči tega sveta po moči ne more kosati z enim samim žarkom svetlobe vašega srca. To je vaš večni, pravi jaz. Zlijte se z njim. Slavite ga, slavite življenje. Spoznajte večno luč svojega duha, ki nikoli ne vzide in nikoli ne zaide, ki je vedno bila, je in bo. Zbudite se iz nevednosti. Molitev ali meditacijo lahko sklenete z besedami: »Luč vseh luči, ki siješ v meni, tvoja svetloba v mojem srcu je močna in neomajna.« |
Sikhi z divalijem zaznamujejo rešitev enega izmed desetih gurujev sikhizma, Hargobinda, in še 52 princev iz zapora. Džainistom pomeni dan, ko je modrec Mahavir, zadnji v vrsti 24. velikih osvoboditeljev, na katerih sloni ta vera, dosegel razsvetljenje. S praznikom so povezana še številna druga božanstva, med njimi Ganeša, bog modrosti, pisane besede in učenja, ki ljudem vedno znova postavlja ovire, a jim jih tudi pomaga premagati, in Kali, hindujska boginja časa in sprememb.
Slavje navadno traja štiri ali pet dni, pri čemer je vsak dan posvečen drugemu božanstvu, rdeča nit vseh pa je zmaga dobrega nad slabim, svetlobe nad temo. Za vse dobro, česar je kdo deležen, za zdravje, blaginjo, srečo, se, denimo, bogovom zahvali tako, da v domu in okoli njega, tudi po strehah, prižge oljno svetilko. Da bi bili deležni sreče in vsega dobrega tudi v prihodnje, se zbudijo tik pred sončnim vzhodom, se okopajo in si nadenejo nova oblačila. Že nekaj dni pred praznikom skrbno počistijo dom.
Pogostitve in blagoslovi
Na dan, ko slavijo Lakšmi, je navada njej v čast prižigati različna pirotehnična sredstva in jo prositi za izpolnitev želja, predvsem za zdravje, bogastvo, modrost, mir in blaginjo. Prižgati oljno svetilko s tem namenom menda ni dovolj, ampak je treba uporabiti petarde, da jih boginja ne bi mogla preslišati. Med prazniki je zaželeno po božjem zgledu preizkusiti srečo. Dobesedno, kakor je boginja moči Parvati kockala z bogom Šivo, tako se tudi Indijci med divalijem lotijo igrati na srečo. Naj pri posamezni igri izgubijo ali ne, naj bi jim to simbolično prineslo srečo nasploh v življenju do naslednjega divalija.
Ljudje naj bi slavili življenje in vse, kar to dobrega prinaša. Hkrati naj bi v sebi, po zgledu bogov, predramili vrline in jih razmahnili, vzeli pa slovo od šibkosti. Med praznikom naj bi se, tako zapoveduje običaj, trudili odpustiti vsem ljudem, ki so jim kaj hudega storili v obdobju zadnjega leta, torej od prejšnjega praznika. Tako ne olajšajo življenja le onim, ki so se motili, ampak tudi svoje srce razbremenijo morebitne sle po maščevanju ipd. Nezmožnost odpustiti ali, še huje, gojiti zamero, namreč tudi v srcu, kjer naj bi vladala svetloba, ustvarja sence in temo.
Sorodniki, znanci, prijatelji med divalijem drug drugega obiščejo, se pogostijo in si izrazijo naklonjenost. Srce drug drugemu odpirajo z darili pa tudi blagoslovom: »O, božji otroci, zedinjeni smo, ljubimo drug drugega.«
