Čudežni eliksir

Učenjak Jabir ibn Hajan (Geber v latinski različici) je v delu Kitab al-hudud ali Knjiga opredelitev natančno opisal tedanje znanosti, med njimi fiziko, astronomijo, aritmetiko, geometrijo, metafiziko, posebno pa je, kakopak, izpostavil alkimijo in jo delil na višjo in nižjo. Prva je vzvišena veda, človek, ki se ji posveti, v mislih in dejanjih nima pridobivanja zlata zaradi zlata samega, torej posvetnega bogatenja, ampak se trudi poustvariti popolnost narave. Zlato je namreč zgled popolnosti, ki jo je dosegla narava, to pa naj bi dosegel tudi alkimist, in to tako, da bi ustvaril eliksir, ki neplemenite kovine spreminja v popolne, čisto zlato. Nižja alkimija je po Jabirju tuzemske narave, namenjena je namreč ustvarjanju zdravil in drugih snovi, zlasti pa izpopolnjevanju postopkov in metod za njihovo pridobivanje. Lahko bi dejali, da je višja alkimija namenjena doseganju popolnosti in s tem vred žlahtenju alkimistovega duha, nižja pa je nekakšna obrt, s katero naj bi učenjak po svoje prispeval k lažjemu vsakdanjiku slehernika, mu olajšal bolečine, ga zdravil ipd.

Aleksandrijski protoalkimisti alkimije niso imeli za vedo, znanost, ampak so jo dosledno imenovali umetnost, arabski alkimisti pa so jo, prav nasprotno, imeli za eno izmed najuglednejših znanosti. Ne glede na to, da je med protoalkimijo in alkimijo precej razlik, drži, da so arabski učenjaki jemali znanje in izkušnje aleksandrijskih, je pa res, da so vedenje in izkušnje zadnjih dopolnili z vedenjem in izkušnjami grških, sirskih in perzijskih učenjakov. Poglavitna razlika je tudi v tem, da se aleksandrijski pretvarjanja nežlahtnih kovin v zlato niso lotevali s pomočjo eliksirja, ampak neposredno, torej eno tvarino so najprej preoblikovali v drugo in tako naprej, dokler niso dobili najpopolnejše oziroma zlata, pri arabskih pa je bilo to prej pravilo kot izjema. To tudi pomeni, da se arabski učenjak ni toliko posvečal preoblikovanju ene snovi v drugo, ampak v varjenje eliksirja, ki bi zmogel katero koli snov takoj preoblikovati v najpopolnejšo, zlato.

Zdravi ljudi in snovi

Arabska alkimija je pravzaprav nauk o eliksirju. Že v prvi izmed svojih knjig, Kitab al-rahma (Knjiga milosti), ki naj bi nastala v prvi polovici 9. stoletja, je Jabir ibn Hajan omenil eliksir, vendar ne nanašajoč se na pridobivanje zlata, ampak povrnitev zdravja. V delu Kitab al-khavass (Knjiga posebnih lastnosti) je napisal: »Nekega dne, ko sem se napotil do doma svojega učitelja, Ja'farja, bog ga blagoslovi, sem srečal moškega, čigar desna polovica telesa je bila vsa nabuhla in obarvana zeleno, v barvi blitve, na nekaterih mestih pa je pomodrela. Povedal mi je, da ga je pičila strupenjača. Dal sem mu piti hladno vodo z dvema zrncema eliksirja, ker sem se bal, da je v zadnjih izdihljajih.«

Bralcu v nadaljevanju zgodbe zaupa, da se je vse dobro razpletlo, oteklina je splahnela, povrnila se je tudi zdrava barva polti, čeprav moški ni »zaužil ne meda ne lešnika«, torej običajnih lečil tistega časa. Iz drugih virov vemo, da je Jabir poznal kačje strupe in tudi protistrupe zanje, in vendar je težko verjeti, da bi bil kateri koli protistrup, če bi bili znaki zastrupitve tako močni, kot jih opisuje, še učinkovit. V tej zvezi je prej verjetno, da je hotel Jabir opozoriti na čudežno moč eliksirja, češ kakor lahko na smrt obsojenega vrne med žive, tako lahko malovredne snovi spremeni v žlahtno zlato.

Bolne kovine

Zlato je obstojno – nič, zlasti čas ne, mu ne pride do živega – in popolno, ker so vse sestavine v njem povsem uglašene, ker so vse narave v njem v popolni harmoniji druga z drugo. Druge kovine so manj obstojne oziroma niso tako popolne, ker so sestavine oziroma narave v njih neuravnotežene. Jabir je pojasnil, da so vse kovine z izjemo zlata, seve, bolne. Kakor zdravnik bolniku povrne čilost z lečilom, tako naj bi alkimist z eliksirjem v neplemenitih kovinah ustvaril takšno ravnovesje njegovih narav, da bi ga ozdravil nepopolnosti, zaradi česar bi se te spremenile v zlato.

Po Knjigi milosti bi lahko sklepali, da je besedo eliksir prvič uporabil Jabir in da je torej arabskega izvora. Sodobni znanstveniki menijo, da je Jabir kakor el-iskir v resnici zapisal grško besedo xerion, ki pomeni prašek za posipanje. Grški učenjak Olimpiodor je namreč z njo pred arabskim učenjakom opisal snov, ki ima moč eno tvarino pretvoriti v drugo, to je xerion ali prašek za posip.

V delu Kitab al-mulk (Knjiga kraljestev) odkriva, kako pripraviti eliksir v barvi rdeče korale. Zrnca eliksirja je mogoče pridobiti s suho destilacijo mešanice, ki se jo pripravi iz oljne in vodne tvarine. Kot zanimivost podatek, da je Jabir delo namenil zgolj vladarjem in princem, ki so po njegovem edini vredni, da se jim odkrije skrivnost oziroma umetnost ustvarjanja zlata. Če bi jo odkril tudi navadnim ljudem, bi se ti »pokvarili in bi delali zlato tako, kakor zdaj že vsak na bazarju dela in na prodaj daje steklo«.

Destilacija za razstavljanje

Po Jabirju je mogoče tvarine, če jih previdno in počasi grejemo, razstaviti na počela: ogenj, zrak, vodo in zemljo. Če alkimist to počne v pripravi za destilacijo, se počela odvajajo iz neke tvarine druga za drugo, in sicer najprej voda, nato, pri višji temperaturi, oljnata snov, za njo vnetljiva snov, obarvana kakor katran, v posodi z izvirno snovjo pa ostane zgolj nehlapljiv, trden ostanek. To tudi pomeni, da v posodi z izvirno snovjo ostane samo zemlja, potem ko so se iz nje že ločili voda (voda), zrak (oljnata snov) in ogenj (vnetljiva snov).

S suho destilacijo se je alkimist spravil nad organske snovi rastlinskega in živalskega izvora, med njimi je razstavljal olive, preobjedo, proso, por pa tudi dlako, meso, kri, živalske rogove, kosti, mozeg, spermo, jajca, mleko in urin. Menil je, da so za alkimista pomembnejše snovi živalskega ali, še bolje, človeškega izvora, kajti živali in ljudje so vrh božjega ustvarjanja. Med živalmi naj bi učenjaki več pozornosti odmerjali onim, ki so najtoplejše, med njimi kačam strupenjačam in zverem, posebno levu in lisici. Zanimivo je, da niti ljudi ni obravnaval enako, tvarine, ki jih uporablja alkimist v laboratoriju, naj bi namreč izvirale od ljudi, ki so po naravi žolčni, torej ostri in vzkipljivi, za nameček pa se radi vdajajo mesenim strastem. Med takšne je uvrščal Kopte. Če alkimist ne more pridobiti snovi teh ljudi, je svetoval Jabir, so »enako uporabne« tudi snovi, ki jih pridobi od divjega ali udomačenega osla ali od gazele.

Suha destilacija organskih snovi, ki so bogate z dušikom, torej urina, krvi, las, dlak, roževine idr., je dala amonijev karbonat, mešanico amonijhidrogenkarbonata in amonijkarbaminata. Iz Jabirjevih opisov je mogoče sklepati, da ni vedel, kaj je dobil. Podobno snov, salmiak (amonijev klorid), katerega naravni vir so vulkanske kamnine, so tedanji zdravniki že poznali in uporabljali. Imenovali so ga nušadir. Enako, torej nušadir, pa je Jabir imenoval tudi amonijev karbonat, čeprav po sestavi ni enak salmijaku, je pa res po videzu.