Najbrž ni nikogar, ki ga ne bi starši, vzgojitelji in drugi, odkar pomni, vselej, ko je od koga dobil kaj v dar, z vprašanjem: »No, kako se reče?« spodbodli, da se za prejeto tudi zahvali. Izreči hvala (ti) se spodobi za vsakogar, kdor je osvojil poglavitna načela omikanega vedenja, po izsledkih sodobnih raziskav pa še veliko več kakor to. Zahvala ni le pritiklina uglajenih in dobro vzgojenih ljudi, ampak tudi vseh, ki so voljni storiti kaj dobrega zase in za druge.
Po študijah namreč človek, ki je vajen izražati hvaležnost za prejeto reč, uslugo, priložnost idr., izboljšuje svoj blagor, duševno razpoloženje in telesno počutje, utrjuje vezi z ljudmi, povrhu pa v sebi vzbuja takšno dušno naravnanost, da mu je lažje kosati se z življenjskimi preizkušnjami oziroma je v težavah manj dojemljiv za škodljive posledice stresa. Ko se komu za kaj zahvalimo, mu damo vedeti, da cenimo to, kar je naredil za nas, s tem pa ga tudi spodbudimo, da nam bo še kdaj pripravljen priskočiti na pomoč, saj vendar njegov dozdajšnji trud ni bil zaman, ampak je padel na plodna tla.
Prvič že, drugič pa...?
Adam M. Grant in Francesca Gino sta zasnovala dve študiji, s katerima sta se namenila preveriti, kako zahvala vpliva na človeka, ki je je deležen. V obeh je sodelovalo 69 prostovoljcev. V prvi sta jih prosila, naj sestavijo besedilo, ki ga bo namišljeni Eric lahko uporabil kot osnovo za prošnjo za službo, nato pa mu ga pošljejo po elektronski pošti. Ko so pismo oddali, so od Erica dobili še eno prošnjo, znova jih je prosil, naj mu pomagajo sestaviti pismo, ki ga bo naslovil na drugega morebitnega delodajalca. Vsi udeleženci raziskave pa niso bili deležni enakega Ericovega odziva na prvo pismo. Polovici se je iskreno zahvalil, drugi polovici pa je namenil medel odgovor brez zahvale, vse pa je, kot že napisano, še enkrat pocukal za rokav, naj mu vnovič pomagajo.
S takšnim zapletom sta dušeslovca hotela preveriti, ali bodo udeleženci, ki so prejeli zahvalo, voljnejši Ericu pomagati še v drugo. Izsledki so bili pričakovani: samo tretjina udeležencev, ki ni prejela zahvale, mu je bila pripravljena pomagati tudi drugič, medtem ko je bilo v skupini onih, ki so prejeli njegovo zahvalo, takšnih kar 66 odstotkov.
Znanstvenika sta hotela preveriti še, zakaj je zahvala kar dvakrat povečala število onih, ki so bili pripravljeni pomagati tudi drugič. Mar se zaradi izražene hvaležnosti ljudje bolje počutijo v svoji koži ali vsaj nič slabše, in daje torej nekakšna vedrina vetra v jadra njihovi ustrežljivosti? Ali pa morda izražena hvaležnost v prejemniku okrepi samozavest, zaradi česar se ti čutijo v drugo še bolj sposobne priskočiti na pomoč?
V pogovoru z udeleženci, ki je sledil študiji, sta odkrila, da ključni motiv za pomagati še ni bil v tem, ker bi se prejemniki zahvale bolje počutili niti ker jim je zaradi zahvale zrastla samozavest, ampak ker so preprosto pozitivno ovrednotili to, da so bili nekomu potrebni. Ker je zahvala potrdila, da je njihov trud nekdo toplo sprejel, so se čutili ne samo družbeno bolj koristne, ampak tudi vpete v družbo, dobrodošle v njej. Po njihovih besedah je v njih zrastel občutek pripadnosti družbi, ki jim je bil prijeten, češ, ustvarjalno sodelujem z drugim in drugi to sprejme in čisla, me torej prepozna kakor zaželenega, spoštovanega člana skupnosti.
Občutek biti družbeno sprejet kot dragocen član skupnosti ljudi spodbudi k temu, da pomagajo. Na drugi strani pa tudi drži, da se vzdržimo pomoči, ko nismo prepričani, ali je ta sploh zaželena, češ, bolje, da se ne vmešavam, in še da se tedaj, ko smo deležni pomoči drugih, lahko počutimo kot zguba, češ, še tega ne morem sam storiti. Oba zadržka se razblinita v trenutku, ko prejemnik pomoči izreče zahvalo. Besede namreč pomagaču potrdijo, da je njegova pomoč dobrodošla in cenjena, zaradi tega pa je pripravljen zgodbo ponoviti.
V drugi študiji sta Adam M. Grant in Francesca Gino hotela preveriti, ali se dobrodejni učinek zahvale nanaša le na onega, ki jo je izrekel. V drugi raziskavi so udeleženci prejeli še en klic na pomoč, tokrat od izmišljenega Stevena. Samo četrtina tistih, ki je od Erica dobila medel odgovor, je bila pripravljena pomagati tudi Stevenu, med onimi, ki so bili od Erica deležni iskrene zahvale, pa je bilo kar 55 odstotkov takšnih, ki so po svojih najboljših močeh zavihali rokave tudi za Stevena.
Izsledki pomenijo, menita raziskovalca, da se občutenje biti družbeno potreben in cenjen krepi z izkušnjami; pripravljenost pomagati, ki iz njega izhaja, pa je splošna, torej se ne nanaša le na onega, ki je izrekel hvaležnost, ampak tudi na druge. Imejte to v mislih vsakič, ko se, denimo, zahvalite čemernemu uradniku za okencem – zaradi vaše zahvale bo bolj pripravljen priskočiti na pomoč tudi vsem v vrsti za vami. Torej ste z zahvalo naredili dobro sebi in še drugim.
Besedi prosim in hvala imamo po krivem za samoumevni in nepomembni, menita znanstvenika. Čeprav je zahvala nekaj vsakdanjega, v življenju onega, ki jo izreče, in onega, ki je je deležen, igra pomembno vlogo, torej je ni modro podcenjevati. Da ne pripomore k izboljšanju odnosov le med neznanci, kakor kaže že omenjena raziskava, ampak tudi med partnerji, pa potrjujeta naslednji raziskavi.
Utrjevanje vezi
Znanstveniki z Univerze Yale so k sodelovanju najprej povabili 137 študentov in jih prosili, naj jim pomagajo preveriti, kakšno vlogo ima zahvala v ljubezenskem razmerju. Udeležence so prosili, naj jim zaupajo, kako pogostokrat čez dan svojemu partnerju rečejo hvala (ti) ali se jim on za kaj zahvali, hkrati pa jim odgovorijo na vprašanja, iz katerih bodo lahko strokovnjaki razbrali, kako trdna je zveza. V drugi študiji so k sodelovanju povabili 218 študentov, ki so imeli podobno nalogo, le s to razliko, da so udeleženci vprašalnik izpolnjevali dvakrat, in to šest tednov vsaksebi. Znanstvenike je namreč zanimalo, ali se je v tem obdobju spremenila pogostnost zahval in kako je to vplivalo na trdnost zveze.
Po izsledkih prve študije je pogostnost zahval premosorazmerna s trdnostjo zveze, in obrnjeno, redkeje ko se partnerja drug drugemu zahvalita zaradi česar koli že, manj pripadna se čutita drug drugemu, bolj ohlapno doživljata razmerje.
Še bolj zanimivi so izsledki druge študije. Med onimi, ki so prvič znanstvenikom zaupali, da v partnerstvu beseda hvala ni pogosto na jeziku nobenemu v paru, je bil večji delež takšnih, ki čez šest tednov niso bili več v istem razmerju, kot ko sta se partnerja drug drugemu pogosteje za kaj zahvaljevala. Že res, da so bili v raziskavo vključeni študenti, torej mladi, za katere sta sklepanje in razklepanje ljubezenskih vezi bolj običajni kot za starejše, in vendar je razlika vse prej kakor zanemarljiva.
Da zahvala utrjuje oziroma poglablja razmerje, pa so znanstveniki sklepali tudi po tem, ker so študenti, ki so pri prvi študiji razložili, da sta partnerja drug drugemu vajena pogosto izreči zahvalo, v drugi, torej čez šest tednov, izpovedali tudi, da razmerje v drugo ocenjujejo kot trdnejše in močnejše, tudi bolj izpolnjujoče kakor prvič.
