Po izsledkih raziskave, ki sta se je lotila znanstvenika z ameriške univerze v Salt Lake Cityju v Utahu, se človeške dlani naj ne bi razvile v takšni obliki, kot so se, zgolj zaradi ročne spretnosti, potrebne za uporabo orodij, marveč tudi zaradi bojevanja. Človeški prsti, ki lahko ubirajo kitaro in držijo slikarski čopič, so narejeni, kakor so, tudi zato, da se lahko stisnejo v pest in udarijo, trdita David Carrier, profesor biologije z omenjene univerze, in soavtor študije Michael H. Morgan, tamkajšnji študent medicine.
V primerjavi z drugimi višjimi opicami so naše dlani ter kazalec, sredinec, prstanec in mezinec krajši, palec pa močnejši in gibljivejši. Dolgo so menili, da so se te lastnosti razvile izključno zato, da so lahko naši daljni predniki začeli izdelovati in uporabljati preprosta orodja. »Vloga, ki jo je nasilje igralo v našem razvoju, ni bila deležna dovolj pozornosti, še več, nekateri je sploh niso prepoznali kot pomembno,« meni Carrier. »Mnogim ta pogled ni všeč,« nadaljuje, »a je jasno, da so višje razvite opice v primerjavi z drugimi sesalci razmeroma nasilna skupina, poznajo veliko bojevanja in nasilja, to vključuje tudi nas.«
Ljudje že stoletja razpravljamo, ali smo nasilni po naravi, pristavlja. »Naš telesni ustroj ponuja odgovore na to vprašanje. Če lahko razumemo, zakaj se je ta razvil za določeno delovanje, bomo imeli jasnejšo sliko, kdo smo bili spočetka in ali je nasilje del tega, kar smo.« Carrier ne zanika, da so se naše roke razvile tudi za večjo spretnost, a dodaja, da »proporci dlani prav tako omogočajo stisnjeno pest«, kar pomaga varovati občutljive kosti, mišice in kite dlani med pretepanjem. Ko so se naši predniki razvijali, so »posamezniki, ki so lahko udarili s stisnjeno pestjo, to storili močneje in se manj verjetneje poškodovali, zato so se lahko učinkoviteje bojevali za družice in se tako verjetneje razmnoževali«. Prapretepači so se obkladali s pestmi tudi zaradi dostopa do virov, kot so hrana, voda, zemlja in zavetje, ter, še pojasnjuje, »zaradi ponosa, ohranjanja slovesa (o moči) in maščevanja«.
Udarec s pestjo naredi več škode
Sliši se nekoliko zapleteno, a Carrierjeva poglavitna predpostavka je takšna: če stisnjena pest prinaša prednost pri tepežu, so se proporci dlani razvili tudi kot odziv pri naravnem izboru za zmožnost boja, ne le pri izboru za ročno spretnost. Da bi to dokazala, sta se s kolegom lotila treh različnih poizkusov. V prvem sta poskušala dokazati, da z roko, stisnjeno v pest, udarimo močneje kot sicer.
Deset prostovoljcev, starih od 22 do 50 let, vseh veščih boksa ali drugih borilnih veščin, sta naprosila, naj kar najmočneje sunejo vrečo za boksanje. Ta je bila narejena tako, da je merila moč udarcev. Vsakdo ji je namenil 18 udarcev, trikrat po šest različnih: od suvanja s spodnjim delom odprte dlani, klofutanja in, kakopak, do boksanja s pestjo.
Raziskovalca sta na presenečenje odkrila, da je bila največja sila pri udarcu s pestjo ali klofuto z odprtjo dlanjo enaka, je pa ključna razlika v tem, da je pest to isto silo prenesla na vrečo ob za dve tretjini manjši naležni površini kot odprta dlan, to pa pomeni, da je sila na enako površino za 1,7-krat močnejša pri pesti kot pri dlani. »Ker je pritisk večji pri udarcu s pestjo, verjetneje poškoduje tkivo, zobe, oči ali čeljust,« razlaga Carrier.
Z drugim in tretjim preizkusom sta hotela dokazati, da stisnjena pest bolje obvaruje roko med udarjanjem. To sta dosegla z merjenjem sil med udarcem na členke in kako se te prenašajo iz prstov na palec. Ljudje namreč lahko v nasprotju z opicami okrepimo pest na dva načina: blazinice konic prstov se dotaknejo blazinic vrh dlani tik pod prsti, palec pa se spodvije pod preostale prste.
Prostovoljci so pritiskali členek kazalca v pripravo, ki je merila pritisk, pri tem so imeli bodisi stisnjeno pest bodisi so samo upognili navzdol sicer zravnane prste. Pokazalo se je, da okrepitev dlani, ki jo daje pest, poveča trdoto členkov za štirikrat, zmožnost, da prsti predajo udarno silo, pa se podvoji. »Ker eksperimenti kažejo, da proporci človeške dlani prinašajo prednost pri udarjanju s pestjo, menimo, da so proporci delno plod selekcije za izboljšanje bojne učinkovitosti,« pravi Carrier.
Roka kot orožje
Raziskovalec priznava, da je poleg spretnosti in agresije lahko še ena reč odgovorna za proporce človeške dlani: naravni izbor za hojo in tek je pri naših daljnih prednikih odbiral tiste s krajšimi prsti in daljšim palcem na nogah, geni, ki so odgovorni za to, pa so imeli za stranski učinek tudi krajše prste in daljši palec na rokah.
Opice imajo po drugi strani dolge prste in roke za lažje plezanje po drevesih. »Pogost argument je, da ni bilo več naravnega izbora za plezanje, ko so se naši predniki enkrat spustili z dreves, prevladovati je začel izbor za ročnost, to pa je posledično spremenilo dlani naših prednikov,« pravi Carrier. »Človeškim podobni proporci dlani se pojavijo v fosilnih ostankih v istem času, ko so naši predniki začeli pokončno hoditi, pred štirimi ali petimi milijoni let. Druga mogoča razlaga je, da smo vstali na dve nogi in razvili takšne roke, da bi se lahko pretepali.«
Carrier trdi, da bi do zdajšnje zasnove dlani evolucijsko gledano lahko prišli zgolj z daljšimi palci, brez skrajšanja preostalih prstov in dlani, če bi res veljalo, da je bila zaželena ročna spretnost gonilo razvoja. »Obstaja pa le en način, kako imaš lahko okrepljeno stisnjeno pest: dlan in prsti se skrčijo, palec pa se podaljša.«
Morgan in Carrier navajata še druge argumente, kako je pretepanje oblikovalo naše pesti. Kot zanimivost podatek, da nobena človeku podobna opica ne udarja s pestjo. Po proporcih so še najbližje človeškim dlanem gorilje – kar je paradoks glede na to, da so najspretnejši z rokami sicer šimpanzi. Avtorja verjameta, da je bila tudi pri gorilah pri razvoju rok pomembna agresija. Razlika v velikosti teles med samcem in samico pri primatih je večja, če je med samci več tekmovanja za samice. »Poglejte ljudi in gorile: razlika med spoloma je večinoma v zgornji polovici telesa in rokah, posebno dlaneh,« opozarja Carrier. »To je skladno s tem, da je roka orožje.«
Kazanje pesti
Ljudje uporabljamo pesti tudi kot svarilo. »Če smo jezni, je refleksni odziv, da stisnemo pest,« pravi Carrier. »Če hočemo komu nagnati strah v kosti, ga tako prestrašiti, da se sam umakne, mu pokažemo pest.«
Človeška roka je paradoksna, poetično razglabljata Carrier in Morgan: »Prav verjetno je to naše najpomembnejše anatomsko orožje, s katerim grozimo, tepemo in včasih ubijamo. A prav tako je del našega mišično-kostnega sistema, ki ustvarja in uporablja pretanjena orodja, igra glasbila, ustvarja umetnost, izraža zapletene namere in čustva ter hrani druge. Roka bolj kot kateri koli drugi del našega ustroja pomeni identiteto vrste Misleči človek (Homo sapiens). Evolucijska pomembnost človeške roke konec koncev nemara leži v njeni izjemni sposobnosti, da služi dvema na videz neskladnima, a resnično človeškima funkcijama.«
Za nekoliko bolj miroljuben konec – navsezadnje se lahko vsaj slepimo, da smo že nekoliko presegli svoje opičje korenine pa še družbene omejitve nas pri tem brzdajo – dva navedka. »S stisnjeno pestjo se ne moremo rokovati,« je modrovala Indira Gandhi, nekdanja indijska ministrska predsednica. Drugi pa je domislek ameriškega pravnika Oliverja Wendella Holmesa ml.: »Pravica, da maham s svojimi pestmi, se konča tam, kjer se začne nos nekoga drugega.«
