Zlih duhov ali urokov se človek lahko znebi z dimom, ki se dviguje iz žerjavice, poškropljene z žolčem črnega psa.
Med pisci, ki so na evropskih tleh v latinskem jeziku obravnavali alkimijo, naletimo tudi na Arnalda iz Villanove (domnevno med letoma 1235 in 1311). Po nekaterih virih naj bi bil po rodu iz španske dežele Katalonije, po drugih pa iz mesta Villeneuve v francoski pokrajini Provansi, od tod tudi ime, Arnaldo iz Villanove. Izobraževal se je v okviru reda dominikancev v Valencii, v Neaplju naj bi dokončal študij medicine. V latinščino naj bi bil prevedel več del iz arabščine, dobro pa je bil menda podkovan tudi v grščini in hebrejščini, zaradi česar je lahko bral tudi mnoga dela s področja medicine, astrologije in alkimije, ki so bila izvirno zapisana v teh dveh jezikih. Kakor uspešnega zdravnika naj bi ga k sebi na pomoč klicali posvetni in svetni veljaki njegovega časa, od papežev do kraljev, zaradi česar je bilo njegovo življenje in delo zaznamovano s potovanji. Pisal je v mestih, kjer se je zadržal dlje časa, večinoma italijanskih, francoskih, španskih in na severu Afrike. Za zdravljenje aragonskega kralja (vladarja kraljestva na Iberskem polotoku) je dobil posebno veliko plačilo – dvorec v Terragoni in katedro medicine na novoustanovljeni univerzi v Montpellieru.
Pri cerkvi pa se je znašel v nemilosti zaradi knjige o skorajšnjem prihodu Antikrista. Papež Bonifacij VIII. ga je menda obtožb oprostil šele, ko ga je k temu prisilila skrb za lastno zdravje. Ko je namreč zbolel, ga je dal poklicati k sebi kot veščega zdravnika in mu oprostil vse, kar
mu je pred tem očitala cerkev. Za pomoč ga je nagradil tudi z dvorcem, v katerem pa Arnaldo ni nikoli živel. Znova se je odpravil na potovanje, a to je bilo njegovo zadnje. Umrl naj bi bil namreč na morju, ko je imela ladja, s katero je potoval iz Neaplja v Genovo, brodolom.
Knjige so
javno sežgali
Že v obdobju njegovega življenja je inkvizicija v Valencii prepovedala posedovati in brati njegove knjige. Leta 1317 je bilo 13 njegovih knjig s teološko, ne alkimijsko vsebino, javno sežganih na grmadi. Do danes so se ohranili samo naslovi del.
Zaradi tega ne preseneča, da zgodovinarji dvomijo, ali je alkimijska dela, pripisana Arnaldu, res napisal on. Johann Christian Wiegleb, nemški zgodovinar alkimije, denimo, meni, da je bil Arnaldo neizpodbitno pisec le ene tovrstne knjige, temu v prid pa navaja podatek, da alkimist Petrus Bonus v knjigi o alkimiji, ki je bila objavljena leta 1330, Arnalda sploh ne omenja.
Vseeno pa avtorstvo dela Questiones tam essentiales quam accidentales ad Bonivacium VIII. (Pomembna in postranska vprašanja za Bonifacija VIII.) menda ni vprašljivo, po izsledkih zgodovinarjev alkimije naj bi ga res napisal Arnaldo iz Villanove. V knjigi je papežu postavil več vprašanj o alkimiji in tudi odgovoril nanje, tako da bi papežu natančneje predstavil tedanjo vedo. Recepti, ki jih navaja, so brez repa in glave, nesmiselni, opisani postopki pa dolgotrajni in dragi, domala neizvedljivi.
V knjigi Rosarium philosophorum, domnevno pripisani Arnaldu – delo je podrobneje prikazal Ferdinand Hoefer, francoski zgodovinar kemije v delu Zgodovina kemije –, pisec v sklepni besedi bralcem svetuje, naj knjigo skrivajo v nedrjih, je nikomur ne pokažejo, tako da ne bi pomotoma prišla v roke brezvercev, kajti v njej je odkrita skrivnost skrivnosti vseh modrecev, in da takšnega bisera res ne gre metati pred svinje, saj je dar božji.
V knjigi Flos florum (Cvet cvetov), tudi domnevno Arnaldovi, ki naj bi bila posvečena aragonskemu kralju, teče beseda o kalcinaciji, v njej je opisan rdeči kamen, ki ga je mogoče pridobiti s sežiganjem živega srebra.
Z dimom nad vsem slabim
V delu Novum lumen (Nova svetloba), ki je bilo menda med alkimisti silno priljubljeno in razširjeno, je pretvarjanje kovin razloženo v luči naravnega razmnoževanja, razplojevanja. Kakor človek ustvarja človeka, konj konja, tako tudi kovine nastajajo iz semen kovine, sperma metallorum. Prav zaradi tega pa, v nasprotju z drugimi besedili o alkimiji, po njej ni mogoče iz krvi, jajc, seča ali rastlinskih izvlečkov pripraviti eliksirja, ki bi neplemenite kovine spreminjal v plemenite. Zanimivo pa je, da se je Arnaldo v njej razpisal o alkoholu, ki ga imenuje voda življenja ali aqua vitae in ki ga ima za zelo učinkovito zdravilo.
V Practica summaria (Praktični pregled), delu, ki se pripisuje Arnaldu in ki naj bi ga pisec posvetil papežu Klementu V., najdemo nasvete bralcem, kako naj se zavarujejo pred zlimi duhovi. Vsega hudega, kar nad človeka prikličejo demoni, se je po tem delu mogoče znebiti z dimom, ki se dviguje iz žerjavice, poškropljene z žolčem črnega psa ali ribe.
Arnaldo je menda sicer strogo zanikal negromantiko, črno magijo, in sicer zato, ker je izpodbil možnost, da bi človek lahko uveljavil premoč nad demoni oziroma jih prisilil, da zanj, po njegovem ukazu, izpolnjujejo različne naloge. Tako lahko domnevamo po besedilu Epistola ad episcopum valentinum de reprobatione nigromantiae fictionis, ki ga je Arnaldo naslovil na škofa v Valencii.