Poleg razumevanja petih počel, vode, ognja, lesa, kovine in zemlje, in dveh polov, jina in janga, o katerih smo že natančneje pisali, nam je lažje razumeti, kaj so počeli kitajski alkimisti in zakaj, če sprejmemo še eno filozofsko prvino starodavne Kitajske – qi (či), ki je po pomenu najbližja temu, kar so stoični grški filozofi imenovali pneuma, rimski pa spiritus. Qi je potemtakem nekaj, kar je na meji med snovnim in nesnovnim svetom. Je pretanjena, subtilna tvarina, fluid, ali pa latentna, speča potencialna energija, s katero je prežeta neka tvarina ali snovno telo nekega bitja in ima pravzaprav nalogo nesnovno bit reči ali bitja ohranjati v snovi, biti vezni člen, zaradi katerega nesnovna srčika sploh zmore bivati v snovi. Qi je torej bit tvarin, od nje je odvisno, katere lastnosti bodo te tvarine imele, kakšnega okusa bodo, kakšne strukture, bodo mehke ali trde, kako težke oziroma goste bodo itn. Alkimisti so se, denimo, trudili iz različnih snovi ustvariti zlato, ki bo imelo bit, qi, pravo zlato, torej takšno, kakršno je v tisočletjih ustvarila narava.
Vsako počelo ima svoj duh
Po kitajski filozofiji ima tudi vsako počelo svoj qi, svojo bit oziroma duha. Les, ki se povezuje z vzhodom, naj bi imel duh pomladi, kovina, ki se povezuje z zahodom, duh jeseni, voda, ki ji pripada sever, duh zime, ogenj, ki je na jugu, duh poletja, zemlja, ki je v središču, pa vse štiri duhove.
Toda qi ni le vez med nesnovnim in snovnim v vsaki tvarini, reči ali bitju, ampak je tudi vez med njimi, zaradi qija je vse povezano z vsem, vsi z vsemi, izpolnjuje namreč tudi »praznino, prazen prostor«. Tako qi povezuje nebo in zemljo, rudnine v zemeljskih nedrjih zaradi njega zorijo oziroma se spreminjajo druga v drugo. Alkimist Liu An v delu Huainanzi piše: »Qi zemlje z uravnovešenim razmerjem med jinom in jangom se parí s prašnim nebom. Po pol tisočletja prašno nebo ustvari rumeno kovino, iz katere v naslednjega pol tisočletja nastane živo srebro.«
Kot zanimivost še podatek, da so bili atomi kot temeljni gradniki snovi davnim kitajskim učenjakom v nasprotju z grškim povsem neznani. Po njihovem videnju je mogoče vsako snov razdeliti na neskončno število drobnih delcev, dokler se ne pride do takšnih drobcev, da ni več mogoče natančno postaviti ločnice med nekaj in nič, med snovjo in nesnovjo, duhom. Življenjski eliksir, ki so ga alkimisti za podaljšanje življenja ali nesmrtnost pripravljali iz cinabarita, minerala, imenovanega tudi rumenica, in drugih snovi, naj bi bil po njihovih predstavah tako pretanjeno sestavljen, da je pravzaprav snov in nesnov hkrati, primerjali so ga z dimom, ki se vzdiguje z zanetenih suhih aromatičnih rastlin. Prav zaradi tako prefinjene strukture naj bi zmogel eliksir povsem prežeti telo, si utreti pot v vsak kotiček, do najmanjših delcev, in umrljivo telo preobraziti v nesmrtno.
Knjiga premen
Alkimist daoist, ki se je trudil delati poskuse v sodelovanju z naravo, se je obrnil nanjo po nasvet, preden se ga je lotil, ali je pravšnji. Za tak posvet je uporabil Knjigo premen, pri čemer je tolmačil enega izmed 64 heksagramov, ki jih je dobil v odgovor. Knjiga premen, kakršno poznamo danes, naj bi bila napisana v 3. stoletju pred našim štetjem, nastala pa naj bi na temelju starejšega prerokovalskega priročnika, ki naj bi bil spisan že v 8., najpozneje v 7. stoletju pred našim štetjem. Odstiranje prihodnosti ali vedeževanje so poznali v vseh starodavnih kulturah, bržkone se je pojavilo iz vere v usodno povezanost sedanjosti s prihodnostjo, zaradi česar se je zdelo smiselno, da je z branjem znamenj v sedanjosti (zveze, let ptic, vzorec, ki je nastal, ko je kdo naključno na tla vrgel nekaj živalskih kosti ipd.) mogoče napovedati, kaj se bo zgodilo jutri, oziroma kakšna bo prihodnost.
Znaka za prerokovanje po Knjigi premen sta dolga neprekinjena črta in dolga prekinjena oziroma dve črtici druga za drugo, v vsakem heksagramu je šest znakov (šest linij z eno dolgo črto ali dvema črticama). Kombinacija obeh znakov na vseh šestih linijah daje skupaj 64 možnih kombinacij ali heksagramov.
Ti sledijo drug drugemu v vnaprej določenem vrstnem redu, vsak heksagram pa je sestavljen iz dveh trigramov, kombinacij iz treh polnih ali prekinjenih črt, različnih trigramov je osem. Ker je dolga polna črta znamenje za jang, prekinjena pa za jin, je trigram s tremi polnimi črtami qian, nebo oziroma oče, trigram iz treh prekinjenih črt pa kun, zemlja oziroma mati. Prvi heksagram, ki ga sestavljata dva trigrama neba, je kitajskemu alkimistu ponazarjal uspešno stvaritev, drugi, ki ga sestavljata dva trigrama zemlje, pa uspešno razgraditev.
Poleg knjige še rmanova stebelca ali lesene palčke
Poleg Knjige premen, v kateri je razložen pomen vseh heksagramov, je alkimist nekoč potreboval še rmanova (Achillea millefolium) stebelca ali lesene palčke. Medtem ko je mislil na vprašanje, jih je tresel v posebni posodi, in sicer tako, da jih je nekaj padlo ven, da so se stresle na tla. Preštel jih je: če je bilo število parno, jo je spremenil v linijo jin, če liho, v linijo jang. Postopek je ponovil šestkrat, s čimer je, začenši od zgoraj navzdol, dobil heksagram. Knjigo premen v vedeževalske namene tudi danes uporabljajo podobno, res pa je, da ne mečejo več toliko palčk in rmanovih stebelc, pogosteje namreč uporabljajo kovance.
Tako dolga predstavitev Knjige premen je nujna, kajti brez nje težko razumemo, kako so se davni alkimisti z njo ne le posvetovali pred vsakim poskusom, ampak tudi poskušali iz odgovora, torej heksagrama, razbrati, kaj bi lahko šlo v njem narobe in zakaj. Ko so dobili negativni odgovor, torej poskus bo spodletel, so lahko posvet ponovili z vsako od sestavin, ki so jo nameravali uporabiti, nato pa iz odgovorov odkriti glavnega krivca za neuspeh. Namige o tem so jemali iz linij – qi v snoveh ima namreč lahko uravnovešen jin in jang, ni pa nujno, ker so tudi znamenja ali jin ali jang, jim je heksagram govoril, kateri izmed polov, v kateri prevladuje, naposled pa, ali je prav to nemara vzrok za neuspeh.
Slišati je absurdno, in vendar ni. Prav raba nekaj tako neznanstvenega, kakor je prerokovalska Knjiga premen, je tamkajšnje alkimiste spodbudila k znanstvenemu pristopu raziskovanja – vnaprej so namreč skrbno načrtovali poskus, preverjali oziroma proučili vsako sestavino, beležili, kako se je poskus odvil, zaradi česar ga je bilo mogoče tudi ponoviti. V isti sapi je treba priznati, da toliko, kot je Knjiga premen pripomogla k znanstvenemu proučevanju, toliko je alkimiste tudi odvračala od tega, da bi iskali znanstveno razlago za skrivnosti snovnega sveta. Ker so izvirali iz dveh polov vsega in qija, se niso niti mogli dokopati do atomov, kot so jih utemeljili zahodni učenjaki.
