Uporabni predmet za česanje las je po izročilu bolj povezan z ženskami kakor moškimi, saj je naglavno okrasje nežnejšega spola pač obilnejše in potrebuje več nege z njim. Zaradi oblike, zlasti pa zaradi ostrih zob so Slovani z njim ravnali zelo previdno, kajti sicer bi lahko komu škodil. Ni se ga smelo tako odložiti, da bi ga lahko kdo videl, na primer na mizo ali okno, ni spadal niti v nečke. Ko so se bolgarska dekleta počesala, so morala glavnik skriti, v Ukrajini pa so z novim glavnikom najprej počesali mačko, psa ali celo prašiča, kajti verjeli so, da se zobje na njem poslej ne bodo zlahka zlomili.
Dekleta v Belorusiji in na Poljskem so si ga dala pod blazino in verjela, da se jim bo zaradi njega v snu odkrilo, kateri mladenič jim je usojen – tisti, ki bi se v njihovih sanjah počesal z njim, naj bi postal njihov mož. V Rusiji so dekleta pred spanjem izrekla čarni rek: »Ti, ki si mi usojen, pridi se počesat z mojim glavnikom!« Po pisnih virih iz 13. stoletja so nekatera dekleta tako prerokovala: pripravila so si vodo, glavnik, oves in košček mesa, pri tem pa govorila: »Pridi, satan, okopaj se, počeši se, svojemu konju daj ovsa, jastrebu mesa, meni pa pokaži mojega moža!« S kom se bodo poročile, naj bi se jim odstrlo v sanjah.
Glavnik naj bi bil čaren tudi zategadelj, ker so ga pogosto vihtela bajeslovna bitja: dolge lase so si neprestano razčesavale boginke, rusalke, tudi vodenjakinja. Po česanju ovac so razčesano volno in zlomljen glavnik vrgli v ogrado k ovcam, da bi imele v prihodnje še boljšo volno. Ko je v Poljesju zbolela krava, je gospodinja vzela glavnik, ga vrgla na hruško, kjer je moral ostati teden dni, v tem času naj bi krava ozdravela, potem pa so ga sneli, pomili in spet uporabljali za prvotni namen. V Makedoniji je zdravilka peljala bolnika do reke, ga nagnila nad vodo in ga česala z železnim glavnikom od čela do popka, nato je namočila glavnik v vodo in pri tem izgovarjala čarne besede, da bi bolezen prešla na glavnik in tam ostala.
Ponekod so menili, da je glavnik, s katerim so počesali pokojnika, nečist in bi lahko škodil živim, zato so ga po pogrebu z drugimi rečmi vred, ki so pripadale rajnkemu, odstranili iz doma. Ponekod so ga vrgli v reko, da bi smrt čim hitreje odplula po njej, ga nesli na kraj, kamor ni nihče hodil, ali ga dali v krsto skupaj z ostriženimi lasmi pokojnika. V Gornji Orahovici v Bolgariji so glavnik, s katerim so počesali pokojnega, položili z njim vred v krsto, na njem pa so zlomili toliko zob, kolikor dni je pokojnik ležal v hiši. Te zobe so dali na jablano, da ne bi umrli še pokojnikovi najbližji ali poginila njegova živina. Ponekod v Bolgariji so glavnik in milo dali tistemu, ki je pokojnega umil, drugod so ga vrgli daleč stran ali ga odnesli na odročen kraj v upanju, da bo šlo vse slabo za njim. V nekaterih krajih so ga zlomili in vrgli v ogenj, reko in podobno.
Četrti dan
Po ljudski veri je četrti dan v tednu srečen, zaradi tega pa tudi primeren za različna hišna in kmečka opravila, tega dne ni bilo treba spoštovati veliko prepovedi in omejitev del kot za druge dni. Južni Slovani so ga primerjali s ponedeljkom, vzhodni in zahodni pa s torkom, ki je bil zanje najbolj primeren dan v tednu za razna dela.
Med vsemi četrtki v letu je bil najpomembnejši veliki v tednu pred veliko nočjo. Južni Slovani so posebej obeležili še drugih šest, ponekod pa osem četrtkov v letu, ko je bilo prepovedano opravljati nekatera dela, še posebno gospodinjska, na primer prati, pomivati, šivati, presti in plesti; kdor bi kršil to prepoved, bi tvegal, da bi nad dom priklical strelo in točo.
V Poljesju je četrtek v velikonočnem tednu veljal za zadušni dan, ko so obiskali pokopališča, na grobove bližnjih so prinašali pisane pirhe in druga velikonočna jedila, urejali grobove in podobno. Ponoči naj bi mrtvi prihajali v cerkev in ljudje so jih bojda lahko videli, če so skozi okno gledali v svetišče, zato je bilo na ta dan prepovedano delati na polju in tudi v hiši.
V Rusiji in na meji z Ukrajino in Belorusijo je bil zelo znan običaj, da so na četrtek v sedmem tednu po veliki noči omenjali nečiste pokojnike, na primer samomorilce, obešence, nekrščene ali mrtvorojene otroke, ter druge prezgodaj umrle ljudi. Ta običaj naj bi bil nadaljevanje nekdanjega skupnega pokopavanja umrlih iz revnih družin. Četrtek v binkoštnem tednu se ponekod imenuje tudi rusalkina paša in je prav tako posvečen mrtvim. Ta četrtek, včasih pa skupaj s tistim v velikem tednu, naj bi bila tako imenovana suha dneva, ko ljudje niso pleli ali okopavali krompirja na njivi, saj bi lahko vse, kar je bilo že posajeno, usahnilo. Iz hiše so prinesli oblačila, da so se prezračila. Na ta dan so se izogibali dela na vrtu, da zelenjava ne bi rasla krivo, saj so ta dan imenovali krivi dan.
Vzhodni Slovani so zaradi jezikovne podobnosti besed četrtek pogosto povezovali s črvi, zato tedaj niso sadili in pobirali zelenjave ali pripravljali mesa, da se v njem ne bi naselili črvi.
