Čebelo so imeli nekdaj zelo v čislih, imenovali so jo bič božji – menda piči le grešnike –, božja prijateljica in ji pripisali kar svetost. Ker je žuželko ustvaril bog, v njen dom, čebelnjak, nikoli ne udari strela, trešči pa v dom os, čmrljev in sršenov, ki jih je ustvaril hudič, hoteč tekmovati z bogom, ko je ta vdahnil življenje čebelam.
Za blaginjo in slogo
Po ljudski veri živijo le v bližini dobrih ljudi. Dobro si je s kom deliti skrb za čebele, kajti te tako dobro vplivajo na svoje gospodarje, da se skrbniki med seboj bolje razumejo. Belorusi so verjeli, da bosta soseda, ki si delita skrb za čebelnjak, drug drugega bolj spoštovala in si pomagala kot sicer. Bratski odnosi med sosedi se okrepijo tudi, če se roj enega spusti v čebelnjak drugega ali če kdo mlademu paru za poročno darilo podari polovico svojih čebel. Biti z nekom solastnik (in skrbnik) čebel je pomenilo z nekom skleniti pobratimstvo, za katero so veljala enaka pravila kot za sorodstvo po krvi.
Po izročilu so čebele simbol Matere božje, čistosti, svetosti, devištva in samskega stanu. V ljudskih pesmih se čebelica rima z devica. Po neki legendi so nastale iz solz zalega dekleta, ki je sedelo na skali sredi morja in jokalo. Uganke žuželke opisujejo kot dekleta – Sedijo dekleta v temni temnici, pletejo mreže brez igle in niti. Čebelja matica naj bi bila prispodoba za brezmadežno spočetje in plojenje. Ruska uganka zanjo se, denimo, glasi: Živi, a ni dekle, niti ženska, niti žena vojaka, niti vdova, niti poročena žena, nima moža, ima pa ogromno otrok.
Po nekaterih pripovedih naj bi čebele nastale iz solz Matere božje, ki je objokovala mrtvega sina, ta pa je čez tri dni vstal od mrtvih. Povezavo matice z božjo materjo ponuja tudi sorodnost obeh besed – mati, matica. V ukrajinskih molitvah jo imenujejo carica mati, saj naj bi po izročilu bog carico bajeslovnih rogatih ljudi, ki so nekoč živeli na zemlji, spremenil v čebeljo matico. V nekaterih urokih jo imenujejo kar Marija, tako kot Kristusovo mater. Mati božja naj bi bila tudi gospodarica in varuhinja čebel, zaradi česar čebelarji na veliki šmaren ponekod prinesejo v cerkev blagoslovit med, ki naj bi pripomogel k temu, da bodo žuželke zdrave, se bodo dobro plodile in bodo nabrale obilo medu. Pred podobo Matere božje prižgejo svečo in molijo za svoje čebele z istimi molitvami, kot sicer molijo k Mariji.
Ponekod so verjeli, da duša, ki jo kdo izpusti, prevzame podobo čebele. Zategadelj so Bolgari, denimo, med molitvijo za duše rajnkih prisluhnili, ali slišijo značilno brenčanje – če so, je to pomenilo, da so pokojni sorodniki z njimi.
Kolikor zvezd na nebu
Izročilo zaradi številnosti čebele simbolično povezuje z zvezdami, snegom, dežnimi kapljicami, solzami, iskrami, peskom in podobnim. Množica zvezd na nebu v božični noči napoveduje veliko čebel v tistem letu. V nekaterih ugankah se v njihovi podobi pojavljajo zvezde, čebele, ki letajo okrog panjev, pa povezujejo z viharjem. Sanje o čebelah, ki rojijo, naj bi napovedovale sneg, dež, solze ali požar. Iskre so simbol čebel v raznih vedeževanjih ob prazniku Gospodovega razglašenja. Kamor letijo iskre, od tod naj bi spomladi priletele čebele, obilje isker z gorečega božičnega hrastovega polena napoveduje prav toliko čebel. Ob prvem spomladanskem grmenju okrog čebelnjaka posujejo pesek, da bi se panji napolnili s čebelami.
Čebelarji so se za pomoč pri skrbi za čebele in panj priporočali duhu vodenjaku. Darovali so mu med in vosek, ki so ga vrgli v vodo, ali pa celo v vreči utopili prvi roj ali najboljši panj. V zameno naj bi jim vodenjak pomnožil roje čebel in varoval njihov čebelnjak, ki so ga ponekod v ta namen postavili ob reki. Da čebele ne bi bežale iz njega, vanj ponekod postavijo loputo iz mlinskega kolesa, škropijo jih z vodo in podobno. Po srbskem izročilu čebelarji na božično jutro v ustih zadržujejo vodo, ki so jo zajeli pri izviru, in z njo poškropijo panje, da bi bilo v prihodnjem letu toliko medu kot vode, ponekod pa jih posujejo s peskom iz reke ter izgovarjajo urok: »Kot jaz vas polivam z vodo, ve mene zalijte z medom! Kolikor peska v vodi, toliko čebel v čebelnjaku, naj nam dasta bog in današnji sveti božič!« Še to: po poljskem izročilu so muhe hudičeve čebele, ki jih je zlodej naredil v mlinu tako, kot se lušči zrnje od plev.
