Zaradi vsega, čemur pot in cesta služita v vsakdanjem življenju, sta bili pomembni tudi v mitologiji in čarnih obredih. Po njej človek hodi, ko je živ, a nekaj podobnega poti ali cesti mora premagati tudi, ko duša potuje v onstranstvo. Pot je prispodoba za dobro ali zlo usodo, na njej človek v življenju srečuje ljudi, živali, tudi nevidna bitja, ki so mu bodisi naklonjena bodisi ne.
Cesta simbolično ponazarja mejo med našim in tujim prostorom, podobno kakor hišni prag, po pripovedih je lahko nečist kraj, pa tudi mejnik, ki ljudi loči od škodljivih in nevarnih predmetov, na primer žuželk, bolezni in podobno. Na poti in ob njej so se zategadelj nekdaj opravljali čarni obredi, namenjeni lajšanju bolezni in zagotavljanju plodnosti, ter izrekali uroke, s katerimi se je nad koga klicala nesreča ali se mu je hotela narediti škoda.
V čarnih obredih je od poti pomembnejše le še stičišče več njih, torej razpotje, križišče. Tudi ta so si predniki pogosto izbrali za kraj obreda. Posebno simbolični in čarni pa so bili kraji, kjer se je s cesto dogajalo kaj drugega pomembnega, na primer je bila čez njo, na robu vasi, zapornica, ki je dobesedno in v prenesenem pomenu kazala, da so na eni strani naši, na drugi pa tuji, neznani ljudje. Za obrede, posebno takšne, ki so bili namenjeni temu, da človek v življenju lažje premosti neko oviro, pa so si nekdaj izbirali kraje, kjer je cesta zavila čez reko, brezno ipd., seveda s pomočjo mostu, brvi idr.
Ob poti, posebno ob križpotjih, so imeli vzhodni Slovani navado pokopati samomorilce, otroke, ki so umrli nekrščeni, in druge nečiste pokojnike. Pot, cesta, meja in druge oblike ločevanja so veljali za nečist kraj, kjer se prikazujejo bajeslovna bitja, v kolovozih pa naj bi bivale grešne duše, so verjeli na Poljskem.
Pobrati ali ne?
Na pot so metali različne nečiste predmete, da bi se vse škodljivo in nevarno zaustavilo na poti, torej ne vstopilo v njihov prostor, ampak bi ostalo na tujem. Predmete so obredno uničevali, jih razvlekli in zbrcali, da bi njihov škodljivi in nevarni vpliv razpršili na več delov. Rusi so za lajšanje bolezni na primer na pot metali bolnikove nohte, lase in njegove osebne predmete – verjeli so, da tako čarno iz njega vlečejo tudi bolezen, ki bo poslej odšla v tuj svet, on pa bo ozdravel.
Prav zaradi tega so ponekod verjeli, da je ob poti nevarno kar koli pobirati ali se neke reči dotikati – ta je namreč lahko ostanek zdravilnega ali katerega drugega čarnega obreda, z njo vred pa je človek pobral tudi bolezen ali kaj drugega zlega, kar je ta predmet v obredu ponazarjal in se je mag trudil, da bi to »odnesel« v tuj svet. Zanimivo pa je, da v ljudskem izročilu najdemo tudi ravno nasprotni nasvet: kdor kaj najde ob poti, naj bi to pobral, kajti to mu prinaša nekaj novega, zdravilnega, celo srečo.
Učinkovito metanje čez pot
Med najučinkovitejšimi načini obrednega uničevanja stvari, ki so se jih hoteli znebiti, je bilo metanje čez pot. Če so se torej hoteli znebiti stenic in ščurkov, so jih morali v škatlici ali stari opanki vreči čez cesto.
V čarnih obredih, ki naj bi zagotavljali rodnost in varovali ljudi, na primer v poročnem obredu in podobno, so pot simbolično pregradili ali naredili ovire na njej – takšna meja je pomenila, da lahko čez njo stopi iz našega v tuj svet kdor koli želi, nasprotno pa iz tujega v naš svet ne more stopiti nič slabega. V poljskih Tatrah so pastirji, ko so črede gnali iz vasi na pašo, čez cesto zarisali mejo, ki jo je živina seveda prečkala, a zli duhovi je menda niso mogli, zaradi česar so bile živali varne pred njimi.
Ko sta se mladoporočenca vračala domov s poročnega obreda, so vaščani njuno pot pregradili s hlodi, vrvjo, trakovi in podobno ter od ženina zahtevali odkupnino, da bi svatje lahko nadaljevali pot.
Poti in ceste so včasih obredno orali in branali, da bi spodbudili plodnost ljudi in živali. Na Češkem, Hrvaškem in v Sloveniji so maškare na pusta ponazarjale oranje in sejanje ter po ulicah vlekle plug in brano. V Polesju so z njim klicali dež. Na poti ali cesti ni bilo dovoljeno graditi hiše, saj ljudje v njej ne bi mirno živeli. Na poti ni dobro spati, prav tako ne sedeti, glasno prepevati ali kričati, kaj šele opravljati potrebo, so menili vzhodni Slovani.
