Kdor verjame v slepilo, je to zanj resnično kakor kar koli drugega, kar lahko zagrabi v roke ali drugače preveri s čuti. Strahov, ki človekovo življenje spreminjajo v eno samo veliko muko, se je mogoče znebiti le tistemu, ki je spoznal, da je strah prazen, da je to, kar ga dela stvarnega, njegova vera vanj, hkrati pa, da po tej resnici tudi živi, svetujejo novodobni dušeslovci. A pojdimo po vrsti.
Priznanje in odkritje
Prvi korak na poti osvoboditve od strahov je slišati preprosto: opazovati se in odkriti, kdaj smo vznemirjeni, kdaj čutimo nevarnost in nas je strah. To ni tako preprosta naloga, kakor je videti na prvi pogled, kajti ljudje navadno dobro vidimo, kaj nas vznemirja, ne pa tudi, da smo mi tisti, ki se vznemirjamo. Treba si je priznati, da se nam tresejo kolena, da imamo cmok v grlu, da nam je tesno pri srcu ali da nas v trebuhu grabi slabost. Brez zavedanja o tem, da nas je strah, se lahko ta prosto sprehaja po nas in ga ne moremo zagrabiti za vrat.
Priznajte si, denimo, da se bojite, kaj hudega bi vas lahko doletelo – da boste zboleli ali da ste že bolni –, priznajte si, da pričakujete večje in manjše sitnost, če ne kar velikih težav – denimo, da vas bo kdo opeharil, vas zavrnil ali kaj podobnega. Da, to ni tako lahko, mar ne? Takšni strahovi so navadno tako tesno vtkani v naše bitje, da jih sploh ne vidimo, zategadelj pa tudi ne škode, ki jo neprestano povzročajo.
Drugi korak zahteva odkriti, da nevarnosti ni, da nam je ta samo videti stvarna. Ljudje smo zavest vajeni doživljati kot vir resnice. Če se česa bojimo, menimo, da je ta nevarnost utemeljena, resnična, prava, da torej ne gre niti za kanec dvomiti o njej, saj vendar ni namišljena. V resnici ne obstaja utemeljena nevarnost sama po sebi – obstajajo le določene stvarne okoliščine in naš strah pred njimi.
Spoznali naj bi, da imamo opravka s svojimi domnevami, predstavami, z eno besedo – domišljijo! Kdo ve, kako se bo kaj razpletlo? Kdo lahko neizpodbitno trdi, da so bo nekaj, neki dogodek, končal dobro ali slabo? Da bo prinesel samo dobro ali samo slabo? Morda je na naši življenjski poti – na seznamu predmetov življenjske šole – prav to, česar se bojimo? No, zadnje vprašanje je, kakopak, hipotetično. In tudi če ni, ampak drži kot pribito, da naj bi na svoji koži izkusili kaj neprijetnega, kaj določa, kako se bomo s to izkušnjo spoprijeli, kaj iz nje izluščili? Vse naše predstave o prihodnosti so domneve. Najverjetneje je, da se ne bo zgodilo marsikaj od tega, česar nas je kdaj pa kdaj strah, hkrati pa, da se bo nekaj povsem drugega, nenadejanega.
Pozornost na sedanjost
Ko spoznamo, da so strahovi prazni, utemeljeni na krilih naše domišljije, sledi tretji korak: vso pozornost usmerimo na resničnost, na to, kar se res dogaja, skratka, na življenje pred nosom, ne več na domnevne, namišljene predstave o prihodnosti.
Ko smo v krempljih strahov, povsem pozabljamo na svoje življenje, na to, kar se dogaja tukaj in zdaj. In da, ko smo že pri tem, mar je vse, kar se je zdaj zgodilo, res tako zelo strašljivo?! Nekdo nam je nekaj rekel, kakšna beseda ali dejanje nas je morda zabolelo, sprejeta je bila neka odločitev... in naprej? Zgodil se je konec sveta. Mar res? Niti približno. Kar je bilo, je bilo. Verjetno nam bo treba sprejeti novo odločitev, zavihati rokave in kaj narediti. To je normalno. Morda pa bomo morali spremeniti svojo taktiko, neke razmere uzreti v novi luči. Kakor koli, življenje gre naprej in res ni smiselno pasti v brezno panike.
Nekaj se je zgodilo in v zvezi s tem ne moremo nič več narediti
Kar pa se ni zgodilo – se preprosto ni. Torej so naše domneve zgolj ugibanja o tem, kaj bi lahko bilo, lažni sklepi, do katerih se je dokopal naš um. V resničnem življenju obstaja življenje, to, kar lahko sprejmemo in moramo sprejeti, izkoristiti. Ne pozabite, opozarjajo novodobni dušeslovci: življenje zmeraj daje možnost, da naredimo korak naprej. Neumno je bati se ga, tudi spregledati možnosti, ki so na
voljo. Omejiti vse možnosti le na eno, in še to tisto, ki jo zmoremo videti skozi očala naših strahov. Prihodnost bo šele prišla. Sedanjost je tukaj in zdaj, v njej lahko človek vedno narediti nekaj pomembnega in koristnega zase. Ker prihodnost še ni prišla, v njej ne moremo narediti ničesar, to bomo lahko šele, ko postane sedanjost.
Četrti korak osvobajanja od strahov temelji na prvih treh: izkoristimo možnosti, ki nam jih življenje ponuja (v sedanjosti, seve), namesto da se poskušamo neprestano obvarovati pred tem, s čimer nam postreže naša domišljija. Prej ali slej moramo sprejeti očitno: prihodnosti ni, o njej lahko le ugibamo. Kdor se s tem spoznanjem ozira v sedanjost, resničnost, v kateri živi, v njej nenadoma opazi ogromno skritih možnosti. Napoči čas, da izbere med slepilom (domnevami, ki vzbujajo strahove in ga vznemirjajo) in resničnostjo, tem, kar v resnici je.
Ne vemo, kakšna bo prihodnost, sedanjost pa nam je znana. Na kaj naj bi se torej oprli, ko tuhtamo o tem, kaj nam je narediti? Seveda na to, kar nam ponuja sedanjost. Vprašali naj bi se torej, kaj prav zdaj lahko naredim. Katere priložnosti so mi na voljo in jih lahko nemudoma izkoristim. Ko si odgovorimo na ta vprašanja, živimo in delamo v skladu z njimi.
Vedimo – strah najraje za goltanec zagrabi ljudi, ki gledajo v prihodnost, namesto da bi se poglobili v sedanjost. Strah hromi ljudi z bujno domišljijo, ki raje razmišljajo o tem, kaj bodo naredili, kakor da bi prav zdaj izrabili vse možnosti in naredili to, kar je mogoče. Ne čakajte na spremembo okoliščin. Tedaj namreč ne boste mogli več narediti tega, kar bi lahko prav zdaj, prav tukaj. Z očmi, uprtimi v prihodnost, je malo verjetno, da boste kadar koli kar koli naredili.
Prelisičiti lisjaka
Ko odkrijemo, da nas je v nekih razmerah strah, se vedimo, kot da v nas ni niti trohice strahu. Nevarnost, ki si jo naslikamo v glavi o (in v) nekih razmerah, nikoli ni enaka tej objektivni nevarnosti sami po sebi. Bolj ko damo krila svoji predstavi, večja je verjetnost, da bomo ravnali neustrezno, zaradi česar se bo bojazen le še stopnjevala. Za nameček je mogoče strahu prekrižati načrte le, če se z njim spoprimemo – z izkušnjo potrdimo, da je prazen.
Lažje nam je bojazni ugnati v kozji rog, če se ozremo v preteklost. Kako smo v resnici mislili, čutili in ravnali, ko nas je bilo strah, kakšne pa bi bile idealne misli, čustva in dejanja v tem primeru? Vse lepo in prav, ko o nečem le tuhtamo, toda nekaj ne postane resnično, ko to zgolj spoznamo – imamo trenutek a-ha! –, ampak kot zmoremo to tudi živeti, potrditi z dejanjem. Šele ko v neki okoliščini, v kateri bi sicer trepetali od strahu kot šiba na vodi – v pogovoru s šefom, denimo –, ohranimo mirno kri in ravnamo brez strahu, šele tedaj se spoznanje, da je strah zgolj slepilo, res potrdi, to pa tlakuje pot razblinjanju preostalih bojazni.
