Alkimist Jabir ibn Hajan (Geber v latinski različici) je menil, da se snovi ločijo druga od druge glede na razmerje narav v njih. Učenjak je bil potemtakem vešč pretvarjati eno snov v drugo, ko je dobro poznal razmerje narav v izhodiščni snovi in oni, v katero jo je hotel pretvoriti, za nameček pa je zmogel delež določene narave v neki snovi poljubno zvečevati ali zmanjševati. Poskušati eno snov brez vedenja o tem, kakšna so razmerja narav v njej, pretvoriti v drugo, je bilo po njegovem mnenju jalovo početje, zgolj tratenje časa. Takšen pristop ni bil vreden učenjaka, podkovanega v ilm al-mizam ali znanosti Tehtnice. Pravi alkimist je po Jabirjevem mnenju v svojem laboratoriju opravljal poskuse samo z vedenjem, v kaj se podaja in kaj želi doseči. Zanašanje na slepo srečo, češ nekaj bo že nastalo, po njegovem ni bilo smiselno.
Pravi eliksir
Kakor je dal zdravnik tedanjega časa bolniku neko zdravilo v določenem odmerku in močjo z namenom, da v njem uravnovesi vse štiri telesne sokove, kajti porušenje teh je povzročilo bolezen, tako naj bi alkimist po Jabirjevem nauku bolne kovine – to pa so vse razen zlata – ozdravil tako, da bi razmerje narav v njih tako popravil, da bi bile enake razmerju narav v zlatu, s čimer pa bi, seve, neplemenito kovino spremenil v žlahtno. Kar je zdravnik dosegel z lečilom, naj bi alkimist s pravim eliksirjem.
Magični kvadrat, iz katerega je Jabir izluščil razmerje narav v eliksirju.
Jabir si je pri odkrivanju deleža narav – toplote, hladnosti, suhosti in vlažnosti – v eliksirju pomagal z magičnim kvadratom števil od ena do devet; števila v vrsticah, stolpcih in v obeh diagonalah so tako razvrščena, da je njihova vsota vselej 15. Vsota vseh števil okoli osrednje petice je 40. Če seštejemo zgolj parna števila (4, 2, 8 in 6), ki utelešajo moško načelo, dajo vsoto 20, enako pa tudi neparna (9, 3, 7, in 1), ki naj bi utelešala žensko načelo. Magičen kvadrat, njegova moč izvira iz posebne razvrstitve števil v njem, takšne, ki zrcali naravni red in simetrijo, je bil v Jabirjevem času dobro znan, temeljil pa je na delih Pitagore in Platona. Iz magičnega kvadrata je izluščil idealno razmerje narav v eliksirju, to pa je 1 : 3 : 5 : 8 (števila razberemo iz manjšega kvadrata v omenjenem magičnem kvadratu levo spodaj).
Razmerje narav v »bolnih kovinah« pa je Jabir odkrival po še bolj zapletenem postopku. Izhodišče za izračun so bile črke v besedi za neko kovino. V arabski abecedi je 28 soglasnikov, Jabir je prvo črko izenačil s toploto, drugo s hladnostjo, tretjo s suhostjo, četrto z vlažnostjo, peto spet s toploto in tako naprej, dokler ni v tem vrstnem redu vsem črkam abecede dodelil narave. Tudi vrstni red črk v besedi za neko tvarino je bil pomemben. Prva črka besede zanjo je, na primer, pomenila toploto, toda soglasnik zanjo glede na vrstni red te črke v abecedi je lahko označeval neko drugo naravo, torej je bila lahko toplota te kovine v resnici nič, kajti na tem mestu je bil soglasnik, ki je glede na abecedo označeval neko drugo naravo.
Kot zanimivost podatek, da Jabir nikjer ni objavil preglednice, v kateri bi bili deleži narav v snoveh natančno pojasnjeni, v svojih delih je dajal le splošne napotke, kako se do njih dokopati. Enako skrivnosten je bil pri navodilih za pripravo eliksirja. Opisal je njegove lastnosti, češ mora biti sestavljen iz narav v pravem razmerju, vsaka izmed njih pa mora biti »prosta«, tako da lahko poljubno vstopa v neko tvarino in v njej želeno spremeni razmerje med naravami, nikjer pa ni natančno zabeležil recepta zanj. Še več, menil je, da ti ne smejo biti zapisani, skrivnostnost pa je svetoval tudi drugim učenjakom. V nauku Tehtnice je zapisal: »Vratove svinj ne krasite z bisernatimi ogrlicami, enako pa ne dajajte naukov ljudem, ki jih niso vredni, saj jim boste sicer samo škodili, hkrati pa za vedenje nikar ne prikrajšajte ljudi, ki so ga vredni.«
Živo iz neživega
Kakor učenjaku – ta vendar pozna skrivnosti vseh tvarin, predvsem pa dobro ve, kako ustvarja narava, zaradi česar jo lahko v svojem laboratoriju posnema in to, kar bi ustvarila v stoletjih ali tisočletjih, zlahka naredi v veliko krajšem času, nekaj dnevih ali mesecih – po Jabirjevem mnenju ni bilo težko ene snovi (kovine) pretvoriti v drugo (zlato), tako naj bi mu to vedenje omogočilo še, da zlahka ustvari bitja, rastlino, žival in celo človeka.
Zamisel, da je kaj takega sploh mogoče, je bržkone izvirala iz prepričanja njegovih predhodnikov, da so nekatere živali samorodne, ali, kakor so to zapisali stoletja pozneje srednjeveški alkimisti, prihajajo na svet po načelu generatio spontanea. Nekatere živali kar same od sebe prihajajo na ta svet, in to tedaj in tam, kjer so za takšno rojstvo ugodne razmere. V razpadajočih truplih živali in gnoju naj bi spontano nastajale muhe, komarji, črvi, ose in skarabeji. Miši naj bi se iz ničesar pojavile v posodah z žitom. Domnevo o spontanem rojstvu, če jo smemo tako imenovati, so po Aristotelu povzeli celo renesančni učenjaki, znanstveniki so jo kakor zmotno ostro zavrnili šele v obdobju razsvetljenstva.
Jabir je domnevo dopolnil z alkimijo, in to tako, da je vanjo vpletel še eliksir. Kdor koli lahko iz vreče žita, če jo le pusti dovolj časa samevati, iz nič naredi miši, a le alkimist, ki pozna skrivnost priprave eliksirja, lahko po svoji volji iz različnih organskih snovi z dodatkom pravšnjega odmerka eliksirja ustvari katero koli bitje. Alkimist je moral paziti le na to, da je v bučko ali katero drugo posodo z organskimi snovmi kanil eliksir ob ravno pravem času, ko so bili astralni vplivi v naravi naklonjeni ustvarjanju želenega bitja. Kot izhodiščno organsko snov je svetoval meso različnih živali, njihovo kri, možgane ali dlake. Poleg eliksirja pa je moral alkimist v posodo dati še kalup, v katerem naj bi nastalo novo bitje. Ali, če recepturo povzamemo tako pičlo, kot jo je Jabir predstavil v svojih delih: vzemi ustrezno organsko tvarino, vtakni jo v bučko, vanjo kani ravno dovolj eliksirja prave moči, vanjo pa vrzi še kalup bitja, ki ga želiš ustvariti. V ugodnih astralnih razmerah bo – puf – iz bučke skočilo to, kar kaže tvoj kalup, ali miš ali človek.
Jabirjeva zamisel o umetnem človeku, srednjeveški alkimisti so ga imenovali homunculus, je bila živa med evropskimi učenjaki vse do 16. stoletja. O njej so veliko pisali Paracelzus in alkimisti, zbrani na dvoru vladarja Rudolfa II. v Pragi.
