Bo zasijal ali le zacvrčal?

Prijetna novica za vse, ki vas pogled v zvezdnato nebo in skrivnosti, ki jih to skriva, še razveseljujejo in navdajajo s čudenjem: letos nas bo obiskal, natančneje rečeno Zemljo obšel, nov komet. Proti koncu leta bo viden tudi s prostim očesom, še več, po pričakovanjih nekaterih zvezdogledov bo repatica ena izmed najsvetlejših v zadnjih stoletjih. Svetlejša bo od polne lune, zagotavlja astronom David Whitehouse, nekateri (pre)zagreti novinarji pa so jo že poimenovali komet stoletja.

Omenjeni komet, suhoparno poimenovan C/2012 S1 ISON (nenavadno ime je dobil po času in zaporedni številki odkritja ter kratici mednarodnega programa opazovanja zvezd, v okviru katerega so ga našli), sta odkrila ruska astronoma Vitalij Nevski in Artjom Novičonok 21. septembra 2012. Izvira iz tako imenovanega Oortovega oblaka, raztresene kopice ledenih plinskih tvorb ter prahu in skal na obrobju našega osončja, ostankov od rojstva planetov. Sončeva težnost je tamkaj zelo šibka, občasno pa privlačnost katerega mimoidočega telesa iz oblaka 'izvleče' skupek skal in zmrznjenih plinov – komet – in ga pošlje na pot po vesolju. C/2012 S1 je od tamkaj do bližine Jupitra, kjer so ga lani prvič opazili, potoval milijone let.

Njegovo zmrznjeno jedro počez meri približno od enega do deset kilometrov, njegova lastna težnost pa je tako majhna, da bi se, če bi skočili v zrak z njegove površine, z lahkoto izstrelili 30 kilometrov v višino, potem pa bi trajalo ves teden, da bi znova pristali na njem. Podobno kot pri pavu tudi pri kometu najbolj šteje rep iz plinov in prahu, ki se vije za njim. V primeru C/2012 S je ta po podatkih Nase dolg kar 64.000 kilometrov.

Za zdaj gre zgolj za drobno svetlo piko v dosegu najmočnejših teleskopov, že konec poletja pa bo tako blizu, da ga bo menda mogoče videti celo z daljnogledom. Oktobra bo potoval mimo Marsa, proti koncu novembra pa bo najbliže Zemlji in bo naslednja dva meseca, vse do januarja 2014, v mraku viden s prostim očesom, potem bo počasi zavil okoli Sonca in nazaj proti robu osončja. Bližje ko bo Soncu, močneje bo žarel, iz njega bodo vreli plini in pletli svetel rep za njim. Tako se nam morda obeta podoben sij, kot so se ga lahko opazovalci naužili ob obisku kometa Seki, ki je bil eden izmed najsvetlejših in ki je bil leta 1965 jasno viden sredi dneva. A stvari so lahko razpletejo tudi mračneje.

Usodni Sončev poljub

Nemara se bo dogodilo to, kar se je zgodilo kometu Elenin, ki je na poti mimo Sonca avgusta 2011 razpadel zaradi silovitega izbruha Sončevega vetra. Ljubitelji repatic so bili najbolj razočarani leta 1973 ob obisku sicer ne zaslepljujočega, a prav lepo vidnega kometa Kohoutek, ki se je v bližini Sonca razdrobil. A ker so ga poprej prav tako razglasili za komet stoletja, so bila pričakovanja, seve, neizpolnjena. Ta res niso bila majhna: David Berg, ustanovitelj vplivnega in številnega verskega kulta Otroci boga, si je vtepel v glavo, da Kohoutkov mimohod napoveduje konec sveta, ki bo prišel januarja 1974. V pamfletu kulta lahko preberemo, da repatica nemara naznanja »končni padec Amerike, propad dolarja in ekonomskega sistema, svetovno zmedo zaradi pomanjkanja energije in presenetljivih političnih preobratov v Egiptu, Libiji in Bližnjem vzhodu ali atomsko vojno, ki bo sklenila potek svetovne zgodovine«.

Ker gre pri C/2012 S1 za nov komet, ki je prvič od doma in še ni krožil po naši planetni soseščini, pomeni, da je njegovo jedro še nedotaknjeno. Ko bo prišel v Sončevo bližino, obstaja precejšnja možnost, da se bodo plini v njem hitro uparili in se bo preprosto razpršil kot preveč pretresena gazirana pijača iz grla plastenke. Od sestave plinov v njem je odvisno, ali bo komet razpadel, še preden bo viden s prostim očesom. A če bo razpadel na večje kose, bomo morda lahko videli biserno ogrlico manjših kometov, ki bodo vsak s svojim repkom vred nadaljevali pot po isti trajektoriji. Po drugi strani je mogoče tudi, da bo švignil mimo brez večjega pompa, ne da bi se njegova vsebina preveč vnela.

Ljubitelji katastrof se že sprašujejo, ali je mogoče, da bo komet na svoji poti trčil v Zemljo in ali je čas, da se odpravijo v podzemne bunkerje. Žal jih moramo razočarati: tudi ko bo ta na svoji poti najbliže Zemlji, to bo decembra 2013, bo od nje še vedno oddaljen skoraj 63 milijonov kilometrov. Se bo pa skoraj »podrgnil« ob Sonce, saj bo 28. novembra od njegove površine oddaljen zgolj en milijon in sto tisoč kilometrov, kar je – v vesoljnem merilu in glede na viharno razburkano površino našega nebesnega svetila – pravi drobiž.