Biti drugačen

Nekateri ljudje so prepričani, da je z njimi nekaj zelo drugače kot z vsemi preostalimi. Kakor da so napaka, motnja v sistemu. Niso normalni. Sami sebi govorijo, da je z njimi od nekdaj nekaj tako, kakor ne bi smelo biti. Taka miselna, čustvena in vedenjska naravnanost je, osvetljujejo novodobni dušeslovci, lahko posledica družinske zapuščine. Morda so bili starši razočarani nad njimi, ker kot otroci ali mladostniki niso izpolnjevali njihovih pričakovanj.

Nemara se je od hčere pričakovalo, da bo sladka

To so mogoče potomci dobrih športnikov, športnih vaditeljev in učiteljev, ki pa jim nobena vrsta rekreacije ali športa ni šla prav dobro od nog in rok. Nemara se je od hčere pričakovalo, da bo sladka, nežna in prikupna deklica, bila pa je vse prej kakor to: rada je plezala na drevesa, se kdaj zravsala s sosedovim sinom in dirkala s kolesom. Lahko tudi, da se je rodila kot tretja hči zapovrstjo, starši pa so silno hrepeneli po moškem potomcu.

Ni pa nujno, da je nekdo vzorec »Nisem v redu tak, kot sem« ponotranjil zaradi napačne vzgoje v primarni družini. K temu, da z njim (njo) ni vse tako, kakor naj bi bilo, so ga navedli vzgojitelji, učitelji, mogoče vrstniki, ki so izpostavljali neko njegovo lastnost, ne nujno tudi pomanjkljivost, ki pa je odstopala od večine. Nekaj, kar je bila posebnost, so otroci in mladostniki sprejeli kakor pravo oceno za sebe v celoti, ne samo na nekem ozkem področju, kot je bilo sprva mišljeno, govorjeno, celo očitano.

Po izsledkih psiholoških študij identitete je približno od šest do sedem desetin dečkov zelo podobnih drug drugemu, enako velja tudi za deklice. Večina dečkov raje gradi s kockami, medtem ko večina deklic raje brodi po pesku in vodi ter kuha ali se igra s punčkami. Več dečkov kakor deklic s telesno premočjo, z ravsanjem, ostrimi besedami rešuje morebitne spore z vrstniki, več dečkov kot deklic zlepa ne potoči solze, ko si potolčejo kolena, več deklic se raje igra v samoti ali v majhnih skupinah kakor dečkov, ki jim je ljubše poditi se za žogo po igrišču z večjo skupino vrstnikov. Vse to pa tudi pomeni, da dobra tretjina otrok ne spada v ta kalup. So drugačni. Prav zares in s tem ni nič narobe.

Če imamo v mislih, koliko milijonov otrok se prav zdaj podi po svetu, potem malo igranja s statistiko pokaže, da je veliko milijonov tudi takih, katerih vedenje ni v okviru večinskega. To so milijoni dečkov in milijoni deklic, s katerimi ni nič narobe, je pa res, da z mislimi, s čustvi in z dejanji odstopajo od večine. Kaj se zgodi z dečki, ki niso nasilniški, se kdaj pa kdaj zjočejo in iskreno sovražijo nogomet? Kaj se zgodi z deklicami, ki se nočejo igrati s punčkami, jim je pa v veselje preplezati visoko železno ograjo in poganjati pedala na kolesu, dokler imajo še kaj sape? Nekateri odrastejo v ljudi brez strahov o tem, ali je z njimi vse v redu, kajti ne starši ne drugi pomembni v njihovem otroštvu in mladostništvu tega, da se ne vedejo tako kot drugi, niso obsojali, ampak so jih sprejeli take, kakršni so bili. Resnici na ljubo pa so bili nekateri izmed »neznačilne dobre tretjine« tarča posmeha, kritik, očitkov, zaradi česar odrastejo v ljudi, ki globoko v sebi verjamejo, da z njimi nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

Posebnost, nikakor pa hiba

Če se vaš izbor poklica, konjičkov ali česar koli drugega ne ujema z večinskim, to še ne pomeni, da nimate dovolj razlogov za to, da se sprejmete in se imate radi taki, kot ste, razlagajo dušeslovci. Na srečo so danes stereotipi o tem, kaj lahko kdo postane oziroma kateri poklic lahko opravlja glede na svoj spol, manj strogi kot nekoč. Da, moški se lahko ustvarjalno izrazijo v domnevno ženskih poklicih, so vzgojitelji in tako naprej, in obratno, ženske so lahko voznice ali gradbene inženirke. Moški lahko uporablja kreme in druga sredstva za nego kože, ne da bi bil »baba«, ženska lahko nosi hlače, se umaže z oljem med popravljanjem avtomobilskega motorja ...

Ne gre samo za to, da je neko ravnanje dopustno in sprejemljivo, čeprav odstopa od večinskega vzorca, opozarjajo dušeslovci, ampak, da človek, ki počne nekaj drugače, v tem ne prepozna svoje pomanjkljivosti, hibe, nekaj, zaradi česar bi se moral spremeniti, da bi bil bolj po meri večine. Sprejema se in se ima rad tak, kot je. Ne oklepa se večinskega vzorca zaradi tega, da bi ga ljudje sprejeli, ga imeli radi in ga ne bi osamili. Če tako ravna, to namreč pomeni, da bo na tihem, ko bo sam s seboj, trpel, saj se bo pretvarjal, da je nekaj, kar ni. Še več, v tem primeru zanika velik del sebe, nečemu v sebi ne da priložnosti, da se izrazi, s tem pa si odvzame tudi možnosti, da kar najbolje izkoristi in ustvarjalno izrazi vse svoje talente in lastnosti. Uspeh najlažje doseže, kdor izkoristi tisto, v čemer je najboljši, ne pa tisti, ki se trudi po vsej sili biti tak, kot so drugi. Kdor ne sprejme svojih posebnosti, je obsojen na ždenje v sivem povprečju.

Jaz sem v redu

Če ste tudi vi zaradi katerih koli že razlogov zgodaj v otroštvu ali mladostništvu sprejeli vzorec, da niste v redu, ta pa vas kakor prekletstvo spremlja tudi v odrasli dobi, naj bi, svetujejo dušeslovci, začeli počasi sprejemati sebe takega, kakršni ste. Spoznali naj bi, da se imate pravico imeti radi in se spoštovati z vsem vred, kar ste. Če si boste le dopovedovali, da ste v redu, da z vami ni nič narobe, ker se nečesa ne lotite tako kakor dobra polovica ljudi, s katerimi ste enaki po spolu, izobrazbi ali čem drugem, morda ne boste tako učinkovito ali hitro spremenili miselne naravnanosti, kot jo boste, če si pomagate še z drugimi metodami preobrazbe.

Dušeslovci predlagajo vizualizacijo, v kateri se vrnete h koreninam. V meditativnem položaju – leže ali sede, pomembno je, da je hrbtenica vzravnana, dihanje pa zavestno, mirno in enakomerno – si pred očmi živo naslikajte, da obiščete porodnišnico. Vstopite, povprašajte receptorja ali medicinsko sestro, naj vas usmeri na oddelek z novorojenčki. Sledite njenim napotkom, prečkate hodnike, si utirate pot skozi zastekljena vrata. Naposled pridete do sobe, ki jo od hodnika loči steklena stena, v njej pa leži ducat dojenčkov. Vsak je drugačen – nekateri imajo lase, drugi ne. Eni so rožnato rdeči, morda zgubani v obraz, drugi ne. Nekateri so budni, morda jočejo ali spuščajo zvoke ugodja, drugi so utonili v sladek sen. Če ste povsem resnicoljubni, najbrž za nobenega ne boste rekli, da je lep kot slika, v vseh ozirih popoln, kajti prav pri vsakem bi lahko našli napako, nekaj, kar pri njih ni tako kot pri drugih. Toda vi imate radi otroke, mar ne? Dajte priložnost temu svojemu nagnjenju, da se razvije. Zavedajte se, da je vsak novorojenček poseben, edinstven, lep in vreden brezpogojne ljubezni.

Ko vas v vizualizaciji preplavlja ljubezen, hkrati pa se zavedate, da je vsak otrok poseben, vstopite v sobo z novorojenčki. Oglejte jih in si predstavljajte, da ste vi eden izmed njih. Ko se odločite, kateri ste, tega otroka, sebe, dvignite v naročje in si recite: »Učim se imeti te rad(a) takega (tako), kot si. S teboj je vse v redu. Ti si tak (taka), kot so drugi dojenčki, in jaz te imam rad(a).« Pri vizualizaciji vztrajajte, dokler vaš odrasli jaz brezpogojno ne sprejme sebe kot novorojenčka in ga ne vzljubi. Vajo ponavljajte, dokler se tudi sicer ne počutite bolje v svoji koži, se začnete sprejemati in se imeti radi take, kot ste.