V 7. stoletju je budizem na Indijski podcelini skoraj že izginil, izpodrinil ga je namreč hinduizem. Zgolj na severu se je ohranila ena izmed dveh budističnih vej, mahajana, ki se je pozneje razširila na Tibet, Kitajsko, Mongolijo, v Korejo, na Japonsko in v države Indokine. Budisti, ki so tod ostali, in častilci boga Šive, rušitelja, so v 8. stoletju osnovali novo versko sekto. Ker so svoj nauk širili s tantrami, spisi v sanskrtu, je ta mistični nauk dobil ime tantrizem.
Raziskovalec Prafulla Chandra Ray v svoji zgodovini indijske alkimije odkriva, da je tantrizem močno zaznamoval alkimijo. »V nasprotju s filozofskim naukom upanišad, po katerem se človek odreši od vsega oziroma se razsvetli šele ob koncu življenja, vendar le pod pogojem, da je posebno v zadnji, a tudi v zadnjih nekaj utelesitvah, inkarnacijah, vse naredil prav, po pravem nauku, je tantrizem ponujal takojšno odrešitev, in to že zdaj, v tem življenju in na tem svetu, vendar le, če človek vsak dan redno opravlja zapovedane obrede. Po tantrah se bo odrešil, če bo, kot je predpisano, uporabljal živo srebro in druga zdravila, povrhu pa redno delal različne dihalne vaje. Tantristi so menili, da bodo preprečili staranje ali ga vsaj upočasnili, če bodo redno jemali različne pripravke z živim srebrom. Ta snov naj bi namreč imela moč ustaviti propadanje telesa. V tantrah je navedenih več receptur za varjenje pripravkov za dolgoživost, vse pa temeljijo na živem srebru, rasi.«
Kovali so uroke
Obredi, ki so jih opravljali tantristi, so temeljili na čaščenju boga Šive in njegove žene Parvati, obredih, ki so bili v dolini Inda živi še pred priseljevanjem Arijcev. Veliko obredov je bilo prevzetih iz Atharvavede, ki je nastala približno tisoč let pred našim štetjem, torej več kot poldrugo tisočletje pred tantrizmom. Tantristi so kovali uroke, prerokovali, izganjali zle duhove, čarali za srečo in še marsikaj, vse to pa zgledu starodavnih obredov.
Odkriti čim učinkovitejše zdravilo za ohranjanje mladostne čilosti tudi na starost je bilo v tantrizmu zelo pomembno. Čeprav je bila temeljna sestavina takšnega lečila živo srebro, ki se mu je v različnih postopkih kaj dodajalo in mu kaj odvzemalo, so tantristi, razlaga Ray, prav z odkrivanjem kemijskih procesov, ki jih je bilo mogoče uporabiti ne le za živo srebro, ampak tudi druge kovine in minerale, veliko prispevali k razvoju kemije na Indijski podcelini. V tantrizmu so se alkimisti imenovali rasasidhipradajaka – beseda rasa je označevala živo srebro (beseda v sanskrtu pomeni sok), sidhi dosežek, pradajaka pa dajalec (tisti, ki daje).
V začetku 11. stoletja je arabski (perzijski) učenjak al Biruni (973–1048) več kot desetletje živel na severu Indije. Ko se je vrnil v domovino, je leta 1030 objavil potopis o Indiji, v katerem je med drugim odkril, da alkimija v tej deželi sicer obstaja, a je skrbno varovana. Alkimisti po njegovih besedah vedenje in veščine iz roda v rod predajajo zgolj izbrancem, posvečencem, zaradi česar ni mogel kdo ve koliko izvedeti, kaj počnejo. Le to, da poznajo sublimacijo in kalcinacijo, kot izhodišče za postopke pa uporabljajo mineralne snovi, ne pa snovi rastlinskega in živalskega izvora.
Živo srebro iz rumenice
Na Indijski podcelini se je alkimija razmahnila po 8. stoletju, domnevno pod vplivom tantrizma in alkimijskih znanj in veščin, ki so v to deželo prišle s Kitajskega, koder je bila veda zelo razvita že v prvem stoletju in kjer so alkimisti pri varjenju pripravka za dolgoživost uporabljali predvsem živo srebro in zlato, vendar ne takšno, kot so ga našli v naravi, ampak so zlato pridobivali iz rude z več kemijskimi postopki. Verjeli so namreč, da je tako pridobljeno učinkovitejša sestavina pripravkov za dolgo življenje.
Indijska alkimija je do tantrizma, kot smo že pisali, iskala pripravek za brezsmrtnost predvsem v snoveh rastlinskega izvora, tudi nekaterih kovinah, po njem pa posebno v snoveh anorganskega izvora, začenši z živim srebrom in njegovimi spojinami, minerali, med njimi rumenico oziroma cinabaritom, živosrebrnim sulfidom. Na tantrično alkimijo, razlaga Ray, so nemara vplivali tudi učenjaki z Bližnjega vzhoda. Naprava za destilacijo, ki so jo uporabljali, namreč ni podobna le kitajski, ampak tudi aleksandrijski.
Alkimist Nagaradžuna v delu Rasaratnakara, spisanem v 10. stoletju, niza več receptur, a je pri opisih silno nejasen, še več, v spisih odkriva, da je misli zapisal, kot so se mu »oglasile v snu«, torej nas ne sme presenetiti, da marsikatero navodilo s stališča sodobne kemije nima ne repa ne glave in ga ne moremo ponoviti.
Sodobni kemiki so iz dela zmogli izluščiti le nekaj postopkov. Tako vemo, da je živo srebro pridobival iz minerala cinabarita, imenovanega živosrebrna svetlica, črni in rdeči živosrebrni sulfid pa iz živega srebra in žvepla. Uporabljal je tudi cink. Kalamino (cinkov silikat) je najprej opral v riževi vodi (takšni, v kateri je kuhal to žito), nato pa ga zmešal z maslom, volno, smolo in boraksom (borovo soljo). Mešanico je segreval in kuhal v pokritem loncu, kajti tako je menda izluščil srž kalamine, ki je bila sestavina pripravka za dolgo življenje.
Nagaradžuna je delal tudi poskuse, kako bi bilo mogoče neplemenite kovine spremeniti v zlato. Tako piše: »Kalamina, ki jo trikrat pražiš z bakrom, bo baker spremenila v zlato.« Polžlahtni kamen lapis lazuli je kuhal v soku, iztisnjenem iz neke rastline, s čimer je pridobil snov, ki, če jo je dodal srebru, srebro spremeni v »tisočkrat več zlata, kot ga je v vzhajajočem soncu«.
Nagaradžuna je v Rasaratnakari opisal tudi pripomočke, s katerimi dela pravi alkimist. Imenoval jih je jantra. Iz cinabarita, denimo, je mogoče izluščiti živo srebro s posodo, ki jo je imenoval jantra patana.
