V ljudski modrosti, da lahko ljubezen koga zadene kakor strela z jasnega (neba), je po izsledkih znanstvenih študij zrno resnice. Še več, strokovnjaki razlagajo, da je trenutek, ko koga zadene amorjeva puščica, po učinku primerljiv z doživetjem ob zaužitju odmerka kokaina. Človekovo telo namreč potrebuje pičlo petino sekunde ali dve desetinki sekunde od pogleda na pomembnega drugega (drugo) pa do tedaj, ko začne sproščati snovi, ki v možganih izzovejo vzneseno, evforično razpoloženje. Tako je odkrila skupina znanstvenikov s Stephanie Ortigue z Univerze Syracuse na čelu. Ti so tudi s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) potrdili, da je tedaj, ko je kdo zaljubljen oziroma ljubi, močno dejavnih kar dvanajst različnih predelov v možganih.
Ko gledamo ljubljenega človeka ali samo razmišljamo o njem, možgane preplavlja koktajl snovi, od oksitocina prek dopamina do adrenalina, vse te snovi pa stopnjujejo prijetno vznesenost in vznemirjenost. Oksitocin, denimo, se med drugim pri ženskah in moških sprosti ob spolnem vrhuncu in prinaša občutek zadovoljenosti. Dopamin je predstopnja v sintezi adrenalina in noradrenalina, vpliva na moč krčenja mišic, pospešuje srčni utrip in povečuje krvni tlak. Odgovoren je za prijetno vznemirjenje in užitek, naj gre za spolno vzburjenost ali pričakovanje rojstnodnevnega daru. Naredi nas družabnejše in popušča notranje zavore. Njegovo pomanjkanje se kaže v nemotiviranosti in nezmožnosti uživanja. Prav zaradi učinka nanizanih snovi, razlaga Stephanie Ortigue, je učinek zaljubljenosti podoben tistemu, ki ga človeku povzročijo nekatere droge, med njimi kokain. Če poenostavimo, od ljubezni smo zadeti.
Ne obstaja, kakopak, le ena vrsta čustvene naklonjenosti in navezanosti. Ko govorimo o ljubezni med partnerjema, lahko, med drugim, ločimo strastno, vneto ljubezen, ki je značilna za sveže zaljubljene, in bolj sočutno, tovariško, ki jo navadno drug do drugega občutita dolgoletna partnerja. Strastna ljubezen, kažejo raziskave, predrami in k živahnejši dejavnosti spodbudi tiste predele možganov, ki v človeku takoj vzbudijo prijetne občutke, radost in vznesenost, hkrati pa nas naredijo manj občutljive za bolečino.
Videti je, da možgani v zaljubljenih takoj vzbudijo stanje, zaradi katerega so motivirani premostiti morebitne ovire. Ko, denimo, naredimo kaj dobrega za sočloveka, nas možgani takoj nagradijo z odmerkom snovi, ki izboljšujejo razpoloženje, v nas vzbujajo radost in zadovoljstvo. Podobno je tudi, ko smo zaljubljeni. Zaradi tega je zaljubljenemu ne glede na to, s katerimi težavami se spoprijema, da bi si utrl pot do predmeta svojega poželenja, vredno truditi se navezati in utrditi stik, kajti v njem vzbuja prijetna občutja.
Ker strastna ljubezen povrhu drami tudi možganska središča, v katerih ljudje tuhtamo o svojem videzu, smo na njenih krilih pripravljeni storiti več za to, da smo videti čim lepši, privlačnejši. Na drugi strani vneta ljubezenska čustva upočasnijo oziroma umirjajo dejavnost možganskih predelov, odgovornih za žalovanje, strah in skrbi. To med drugim pomeni, da je zaljubljen človek pripravljen več tvegati kakor ljubezensko ravnodušen.
»Ljubezen je vse prej kakor eno izmed temeljnih, osnovnih čustev. Je kompleksno čustvo, zaradi katerega je človek vedro razpoložen, motiviran za podvige, ki mu sicer niti na misel ne pridejo, saj so prenevarni, hkrati pa se lažje kosa z življenjskimi izzivi, saj je manj ranljiv za strahove in skrbi,« razlaga Stephanie Ortigue.
Ljubezen in
spolno poželenje
Vprašanje, ki že dolgo vznemirja ljudi (in znanstvenike), je, ali možgani postavljajo ostro ločnico med spolnim poželenjem in ljubeznijo, torej, ali je s stališča možganov zelo drugače, ko ob pogledu na koga mislijo zgolj na to, kako čudovito bi bilo z njim zlesti med rjuhe, v zvezi s kom drugim pa so željni partnerske ljubezni.
Strokovnjaki so se odgovora na to vprašanje lotili z več študijami, izsledke kakšnih dvajsetih na enako vižo pa je v enotno razlago strnila skupina znanstvenikov, ki jo je vodila Stephanie Cacioppo. Prostovoljcem, ki so sodelovali v raziskavah, so, med drugim medtem, ko so s fMRI spremljali dejavnost njihovih posameznih možganskih središč, dali opazovati različne fotografije. Na teh so bili bodisi njihovi ljubezenski partnerji ali neznani ljudje v erotičnih položajih. V prvem primeru so strokovnjaki preverjali, kako možgani premlevajo ljubezen, v drugem pa, kako spolno poželenje.
Jim Pfaus, ki je nadzoroval eno izmed študij, razlaga: »Nikoli še niso bili možgani istega človeka postavljeni pred takšno preizkušnjo. Nismo vedeli, kaj naj pričakujemo. Lahko bi odkrili, da nima ljubezen glede na dejavnost možganskih središč nič skupnega s telesnim poželenjem. V resnici pa se je pokazalo, da ljubezen in telesna sla vzdramita ista možganska središča.« V obeh primerih so bila dejavna središča, odgovorna za čustvovanje, motivacijo (za dejavnost) in višje kognitivne funkcije.
Znanstveniki pojasnjujejo, da je spolno poželenje torej enako kompleksno čustvo kot ljubezen. Z eno pomembno razliko: med poželenjem so veliko živahneje delujoča možganska središča, ki človeka spodbujajo k dejanjem, upočasnjena pa so tista, ki so odgovorna za doživljanje strahu. Kdor torej gori od telesnega poželenja, je v mislih (ne nujno tudi v dejanjih, seve, čeprav možgani navijajo zanje) ožje usmerjen v en sam cilj, takojšnjo spolno zadovoljitev.
Ker je človek tedaj, ko v resnici poteši spolno slo, nagrajen z odmerkom snovi, ki v njem izboljšujejo razpoloženje, med drugim z oksitocinom, je telesno poželenje temelj za razvoj želje po ljubezni, celo menijo nekateri znanstveniki. Pfaus pojasnjuje: »Najprej je poželenje. Ko ga človek poteši, je zaradi vrste snovi, ki se v njegovem telesu tedaj sproščajo, deležen prijetnih občutij, tako prijetnih, da bi jih hotel izkusiti še večkrat. Obet te nagrade v njem ustvarja željo po ljubezenskem partnerstvu. Tkanje ljubezenskega razmerja je potemtakem ena izmed poti, ki jih uberemo zato, da bi bili še večkrat deležni nagrade za potešitev spolnega poželenja. Bolj ko nam je prvič, drugič itn. lepo, bolj si želimo, da bi bili znova tako nagrajeni, željni smo novega odmerka, ta pa po naših izkušnjah pride s partnersko ljubeznijo, zaradi česar smo voljni vstopiti vanjo.«
Spolno dejavne glodavke pametnejše
Strokovnjaki z Univerze Princeton so preverjali, kako spolni odnosi vplivajo na počutje podgan. Spolno zrelim podganam so omogočili, da so bile spolno dejavne vsak dan ali pa le enkrat v dveh tednih. V krvi glodavk, ki so jim omogočili živahno spolno življenje, so strokovnjaki zaznali povišano raven stresnih hormonov, vsekakor pa višjo kot pri onih, ki so bile v enakem obdobju manj dejavne. Po tem bi lahko sklepali, da spolni odnosi zvečujejo stres in živalim skrajšujejo življenjsko dobo.
Natančnejša analiza pa je pokazala še, da pri podganah pogostejši spolni odnosi pospešujejo spreminjanje matičnih celic v možganske celice, in obrnjeno, redkejši ko so bili spolni odnosi, manj novih nevronov iz matičnih celic je nastajalo v možganih glodavk. Zanimivo je, da se je nevrogeneza odvijala v hipokampusu, predelu možganov, ki je med drugim pristojen za spomin in druge kognitivne funkcije. Pri spolno vzdržnejših podganah so raziskovalci opazili tudi več vedenjskih znamenj, ki so pri ljudeh primerljiva s tesnobo.
Izsledki so bili enaki ne glede na to, ali so znanstveniki proučevali odrasle živali, ki so šele pred kratkim spolno dozorele, ali tiste, ki so bile, če bi sodili z vatlom ljudi, že v pozni jeseni svojega življenja. Tudi pri ostarelih podganah je dejavno spolno življenje povečalo nevrogenezo v hipokampusu.
Podobne raziskave so se lotili južnokorejski nevroznanstveniki in naredili še korak naprej. Vključili so miši, ki so jim sproti preverjali tudi sposobnosti učenja in pomnjenja. Sklepali so, da bodo živali, ki se jim bo hipokampus zaradi dobrodejnosti rednega seksa bolje obnavljal, pametnejše. In tako je tudi bilo. Miški, ki so imeli seksa na pretek, so ne glede na starost hitreje reševali naloge kot njihovi vrstniki, ki so bili prisilno spolno manj dejavni.
