Veliki znanstveni umi preteklega stoletja, ki so odkrivali in razmišljali o stvareh in na način pred svojim časom, so raziskovali povezave med znanostjo in duhovnostjo. Zanimivo je, kako je Einstein pojasnil svoje videnje sveta: »Šola me je pustila na cedilu in jaz njo. Želel sem se učiti o tem, kar sem želel vedeti, a učitelji so želeli, da se učim za test. Najbolj sem sovražil tekmovalnost šolskega sistema, posebej telovadbo. Zaradi tega sem bil ničvreden in velikokrat so mi predlagali, naj odidem.« Govoril je o katoliški šoli, ki jo je obiskoval v Münchnu, in nadaljeval: »Čutil sem, da so učitelji zadušili mojo željo po znanju. Njihovo edino merilo so bile ocene. Kako lahko učitelj razume mlade v takem sistemu?«
Urejenost vesolja in nemir človeškega uma
Einstein je začel dvomiti o učiteljih in njihovi avtoriteti pri 12 letih. V glavnem se je učil doma, najprej ga je poučeval stric, nato pa študent, ki je hodil k njim na kosilo. Prav ta mu je pokazal knjige o astronomiji in fiziki, ki so vplivale na njegovo nadaljnjo pot. Več ko je prebral, bolj so ga začele zanimati skrivnosti, kot je dejstvo, kako popolnoma povezano in urejeno deluje vse v vesolju v primerjavi s kaosom in neredom človeškega uma in sveta. Začel je brati dela znanstvenikov, ki se niso strinjali z uradno različico zgodbe o stvarjenju človeka in zemlje, npr. Kanta, zaradi katerega je začel dvomiti o vsem naučenem. Namesto biblijskega boga je želel odkriti, kako se njegova sila odraža v naravi. Zavedal se je namreč, da so osnovni zakoni vesolja preprosti, omejena pa so naša čutila, zato jih ne moremo v celoti doumeti. Hkrati je opazil cikličnost procesa stvarjenja v naravi, naj gre za rastline, ki preživijo v skrajnih okoljih, notranje vzgibe, ki narekujejo naša dejanja, ali korenine drevesa, ki iščejo vodo, vsi se odzivamo v skrivnostno usklajenih ritmih, ki jih sproža neznana ustvarjalna višja sila, ki ji lahko rečemo tudi bog.
Znanost bo vedno pojasnjevala nove skrivnosti, kajti človeški um izrablja le majhno kapaciteto svojih zmožnosti.
Vesolje kot celota
»Izvor stvarjenja je lahko duhoven, toda to ne pomeni, da je vse ustvarjeno duhovno,« je rekel Einstein. »Sprejmimo, da je svet skrivnost. Narava ni niti samo materialna niti v celoti duhovna. Tudi človek je več kot le meso in kri – sicer ne bi mogla obstajati nobena religija. Za vsakim vzrokom je naslednji vzrok; konec ali začetek vseh vzrokov moramo še najti. Zapomniti si je treba samo eno: ni učinka brez vzroka in za vsakim stvarjenjem vedno stojijo zakoni.«
Komentiral je, da če ne bi bil trdno prepričan, da je stvarjenje harmoničen proces, se ne bi 30 let trudil to izraziti z matematično formulo. Samo človekova zavest odloča, kaj počne s svojim umom, kot ga dviga nad živalski svet in mu omogoča, da se zaveda sebe in svoje povezanosti z vesoljem. »Verjamem, da imam kozmično-religiozna čustva,« je povedal. »Nikoli nisem mogel doumeti, kako lahko nekdo zadovolji ta čustva z molitvijo pred omejenimi predmeti. Drevo zunaj je živo, kip je mrtev. Vsa narava je živa, prav tako življenje, kot ga opazujem, zavračam idejo boga, ki bi bil podoben človeku.« Verjel je, da lahko človek v svoji neskončni večplastnosti najde boga v svoji vesti. Njegova kozmična vera je zapovedovala samo učenje človeka, da je vesolje racionalno in da je njegova najvišja usoda, da premišljuje in soustvarja z njegovimi zakoni.
»Vesolje rad doživljam kot eno harmonično celoto,« je dejal. »Vsaka celica nosi življenje. Tudi materija nosi življenje – je energija v trdni obliki. Naša telesa so kot zapori in veselim se, da bom svoboden, toda ne špekuliram, kaj se mi bo zgodilo. Zdaj živim tu in moja odgovornost je zdaj v tem svetu. Spopadam se z naravnimi zakoni. To je moje delo na zemlji.« In še: »Svet potrebuje nove moralne spodbude, ki, se bojim, ne bodo prišle iz cerkva, ki so v preteklih stoletjih sprejemale velike kompromise. Morda morajo te spodbude priti od znanstvenikov, kot so bili v zgodovini Galileo, Kepler in Newton. Kljub vsem neuspehom in preganjanju so ti možje posvetili svoja življenja dokazovanju, da je vesolje enotno in da v njem, kot verjamem, počlovečeni bog nima mesta.« Tako je govoril iz prepričanja, da mora pravi znanstvenik razkrivati zakone vesolja in da se ljudi ne sme siliti, naj zapopadejo nova razkritja, ampak jih morajo voljno sprejemati.
Ko človek razvije zavest, namreč ugotovi, da delujejo univerzalni zakoni v popolni harmoniji, sam pa je le majhna pikica v neskončnosti vesolja. Spozna, kako nepomemben je človekov obstoj z vsemi ambicijami in zapleti ter hlastanje po tem, da bi bil eden boljši od drugega. Vsa ta prepričanja so oblikovala njegov življenjski pogled, ki je temeljil na vrednotah, kot sta tovarištvo in služenje človeštvu kot moralni imperativ. Brez teh temeljev, je menil, je človeštvo pogubljeno.
»Mogoče bi bilo opisati vse pojave znanstveno, toda ne bi imelo smisla. To bi bilo tako, kot bi poskusili opisati Beethovnovo simfonijo kot variacijo valovanja in pritiska,« je rekel.
Svet in ideali
Če želimo izboljšati svet, tega ne moremo doseči z znanstvenim znanjem, ampak z ideali, je menil. Poudarjal je, da so za človeštvo več naredili Buda, Jezus in Gandi kot znanost in da moramo začeti pri človekovem srcu in njegovi zavesti, katere vrednote se lahko izražajo samo kot nesebično služenje človeštvu. Zanj sta se religija in znanost dopolnjevali. »Znanost brez religije je hroma in religija brez znanosti slepa. Soodvisni sta druga od druge in imata skupni cilj – iskanje resnice.« Brez religije namreč, je verjel, ni dobrodelnosti. Duša, ki je dana vsakemu od nas, pa premika isti življenjski duh, ki premika vesolje.
»Nisem mistik,« je rekel. »Iskanje naravnih zakonov nima ničesar z misticizmom, toda v odnosu do stvarjenja sem zelo ponižen. Menim, da nam ni treba skrbeti, kaj se bo zgodilo po tem življenju, dokler tu opravljamo svojo dolžnost – ljubimo in služimo.« In nadaljeval je: »Verjamem v vesolje, ki je racionalno. Zakoni podpirajo vsako dogajanje. In verjamem v svoj namen na zemlji. Verjamem v svojo intuicijo, jezik svoje podzavesti, toda ne verjamem v ugibanja o nebesih in peklu. Ukvarjam se s sedanjostjo, tukaj in zdaj.«
Intuicija
»Večina ljudi misli, da napredek človeške rase temelji na empiričnih, kritičnih izkušnjah, toda jaz pravim, da se resnično znanje izraža samo skozi dedukcijo. Intuicija izboljšuje svet, ne le sledenje poti ustaljenih misli.« Vedel je, da nas intuicija pripravi pogledati nepovezana dejstva in razmišljati o njih, dokler se vsa ne povežejo v en zakon. Gledati povezana dejstva pomeni naslanjati se na tisto, kar že imaš, ne pa iskati nova dejstva. »Intuicija je namreč oče novega znanja, medtem ko je opazovanje dejstev nič več kot zbiranje starega znanja,« je bil prepričan veliki znanstvenik. »Intuicija, ne razum, odpira vrata do sebe.« Poudarjal je, da napredek prihaja skozi intuicijo, ne razum. Človeku namreč pokaže njegov življenjski namen.
»Ne potrebujem obljube večnosti, da bi bil srečen. Moja večnost je zdaj. Zanima me samo, kako izpolniti svoj namen tu, kjer sem. Tega namena mi niso dali starši ali okolica, povzročili so ga neznani dejavniki. Ti dejavniki me povezujejo z večnostjo,« je zaključil Einstein.
