ŽIVE DUŠE

FOTO: Mrtvi sin ponoči prižiga radio

Objavljeno 09. februar 2018 09.30 | Posodobljeno 11. februar 2018 23.10 | Piše: Aleš Andlovič
Terezija in Franc Gajšt sta pri delu v gozdu izgubila sina Gorazda Zdaj se v njuni hiši pri Makolah dogajajo nevsakdanje stvari
Gorazd Gajšt, grob, pogreb FOTO: Osebni Arhiv

MAKOLE – Pred skoraj natančno dvema letoma se je Tereziji in Francu Gajštu iz Savinskega, razpotegnjene vasice v občini Makole, v enem popoldnevu svet obrnil na glavo. »Še danes se spominjam telefonskega klica. Na zaslonu se je izpisalo sinovo ime, a je bil na drugi strani S., h kateremu je šel sin Gorazd pomagat v gozd. Sprva sem mislila, da gre za neslano šalo, saj je govoril le: 'Teta Trezika, ne vem. Ne vem.' Zatem se je zveza prekinila. Poklicala sem nazaj. Slišala sem ga, kako joče: 'Gorazda smo izgubili. Ne morem pomagati.'«

Veja s 17 metrov višine

Pisal se je za družino Gajšt tragični 27. januar 2016. Dvaintridesetletni Gorazd Gajšt je skupaj z očetom odšel v gozd pri Leskovcu, da bi znancu pomagal pri spravilu lesa. »Gorazd je imel opravljene vse izpite. Za traktor pa za motorno žago in tudi za vitlo, s katero so spravljali drevesa iz gozda,« je pojasnila 68-letna mama Terezija. Za posek je bilo predvidenih sedem velikih dreves, prav pri podiranju zadnjega, sedmega hrasta, se je zalomilo. Kaj natančno se je zgodilo, je še danes zavito v tančico skrivnosti. »Drevo je že padlo, ko je Gorazd dobre tri metre vstran odložil motorno žago. Oddaljeval se je od štora, z levo nogo stopil čez jarek, ko se je S. zadrl: 'Pazi, veja!' Takrat sem se ustrašil, stemnilo se mi je pred očmi in tudi slišal nisem ničesar. To je trajalo kakšnih 15 ali 20 minut,« nam je dogodke tragičnega dne opisoval Franc Gajšt.

Pozneje je zdravnica danes 72-letnemu Francu Gajštu pojasnila, da se mu je verjetno stemnilo pred očmi zaradi možganske kapi, ki jo je utrpel pred dobrimi osmimi leti. Tako ni videl, kaj je zakrivilo sinovo smrt. Policisti, ki so pozneje prispeli na kraj dogodka, so v poročilo zapisali, da je šlo za delovno nesrečo in da je na Gorazda s 17 metrov višine padla odlomljena veja. Toda Terezija in Franc Gajšt sta prepričana, da je zgodba drugačna. »Če bi mu na glavo padla veja, bi imel razklano glavo. A imel je le manjši hematom v predelu levega uhlja, kar so ugotovili tudi pri obdukciji,« je nadaljevala Terezija. Prepričana je, da se je ob S. kriku nesrečni Gorazd ustrašil, padel vzvratno in z glavo udaril v vejo, ki je ležala na tleh.

»Če se ne bi zadrl, bi bil Gorazd še danes živ,« je prepričana Terezija Gajšt.

Brez ovadbe

Da jima nič več ne more povrniti sina, se Gajštova sicer zavedata, a v isti sapi povesta, da je bila obravnava smrtne nesreče vse prej kot po pravilih. »Nesrečo je obravnaval policist, ki je S.-jev najboljši prijatelj. Preiskovalnega sodnika ni bilo, posledično tudi ne nikogar s tožilstva. V policijskem zapisniku, ki so ga pozneje sestavili ob ogledu kraja nesreče, so polovico stvari izpustili. Tako ni omenjeno, da je bil S. ves čas prisoten pri podiranju dreves. Zakaj so to zamolčali?« se sprašujeta zakonca Terezija in Franc Gajšt.

Na vse pretege se borita, da bi se razjasnilo, kaj se je tragičnega januarja zgodilo v gozdu pri Leskovcu, a sta dobila same negativne odgovore. Ker naj bi jima S. skupaj z mamo ob enem izmed obiskov na njihovem domu grozil s smrtjo, sta zoper njega vložila kazensko ovadbo. »Spraševali so naju celo, koliko denarja želiva za sinovo smrt. A sva to zavrnila,« je dodala Terezija. Pred časom sta Gajštova dobila pošto, v kateri je pisalo, da so se na tožilstvu odločili, da kaznivega dejanja grožnje ne bodo preganjali. Prav tako neuspešna sta bila pri tem, da bi nekdo odgovarjal za sinovo smrt, saj je bila preiskava zaključena s poročilom, in ne s kazensko ovadbo na tožilstvo.

Razmeče ji zdravila

Toda zakonca na mlajšega izmed dveh sinov (imata še hčerko) ne moreta pozabiti niti za dan. »Njegova duša še vedno čisto vsak dan pride domov. Včasih mi razmeče zdravila, ki jih hranim v kuhinji na polici. V njegovi sobi je še vedno računalnik in slišati je, da udarja po tipkovnici, kot da bi pisal,« nam je nadvse nevsakdanje dogajanje v hiši opisala Terezija. Nato pa se je spomnila dogodka izpred nekaj mesecev: »Na obisku sta bila prijatelja. Igrali smo človek ne jezi se. Naenkrat je odjeknil močan žvižg. Prijatelja sta kar obstala, a sem jima pojasnila, da naj se ne bojita, saj je to Gorazd in da nama z možem večkrat žvižga pod spalničnim oknom. Zatem je prišel k nam v kuhinjo in premikal stol.«

Zgodbo je Franc Gajšt potrdil in se spomnil, kako je neke noči celotno noč vstajal iz postelje in odhajal ugašat radio v avtomobilu. »Sedemkrat sem moral v garažo. Prižigal je radio. Zjutraj, ko bi moral ženo peljati k zdravniku, pa je bil že prazen akumulator. Ne vem, kako to naredi, saj je za delovanje radia treba vstaviti ključ. Vprašal sem tudi mehanika, kaj bi lahko bilo, a tudi njemu ni jasno, kako to naredi.« Zakonca menita, da ju duša pokojnega sina spremlja na vsakem koraku. »Mož je parkiral avtomobil pred trgovino. Ko se je vrnil, je nekdo trkal po karoseriji. Izstopil je, a ni bilo nikogar. Ko se je to večkrat ponovilo, je ponovno izstopil iz avta in gledal naokoli. Pristopil je možakar, ki je dejal, da je tudi on slišal trkanje, a ni nikogar videl. Vedela sva, da je to le sinovo opozorilo, da morava biti previdna. In res, dva dni pozneje je mož na kupu gnoja našel poldrugi meter dolgo kačo,« sklene Terezija Gajšt. Franc pa doda: »Gad je bil.« 

Njegova duša še vedno čisto vsak dan pride domov. Včasih mi razmeče zdravila, ki jih hranim v kuhinji na polici. Njegova duša še vedno čisto vsak dan pride domov. Včasih mi razmeče zdravila, ki jih hranim v kuhinji na polici.
Deli s prijetelji